oče (601-700)

»Pri vas je vse po starem. Samo	oče	se včasih nekam potoži, da ne ve če bo kaj iz	A
prigovarjal in prigovarjal, jo prepričeval, da je njen	oče	in da se mora na vsak način vrniti domov.Ada	A
jetniški blagajni nisem imel naložene niti lire.	Oče	delj časa sploh ni vedel zame, pa tudi če bi	A
za cigareto. Takrat sem imel nekaj denarja;	oče	me je bil prišel obiskat, mi dal petdeset lir	A
resne ure; vsak dan je po kosilu prišel stari	oče,	pogrnil po travi vrečo, legel nanjo, naslonil	A
suniti v živo rano; in prav tako je tudi besedo »	oče	« zamenjala z »naš «.Niti pogledala me ni, pač	A
Bilo je proti večeru.	Oče	... naš je cepil drva, jaz pa sem trebila radič	A
ogledal oreh na polici, ter je zavil za hlevom.	Oče	... naš je stopil za njim.Dolgo sta modrovala	A
je pri nas začelo ... No, da, kar se mene tiče,	oče	nas je vse pošteno v precep vzel, mene pa še	A
7 . / . / - Joj, kako te bo	oče	vesel! Ozrl sem se v obleko, ki je kakor	A
Martin je grobar! Ali ni to znamenje, da se	oče	ne bo več vrnil.’ Zdrznila sem se in izbuljila	A
Kakor bi bil rojen za barona!’	Oče	se je nasmehnil, potem pa resno rekel: ‘Nanca	A
se je po premolku oglasila teta, - kako je	oče	včasih rekel, da imajo nekateri ljudje tudi	A
Idrijca gluho šumi in sneg drsi skozi veje.	Oče	obstane na robu gozda in se počasi obrne k meni	A
sekiro in molčim. - Stopi naprej, - pravi	oče	in se s hrbtom pritisne k ukrivljenemu deblu	A
oprem na sekiro. - Na, tu imaš denar, - pravi	oče	po premolku. - Petdeset lir.	A
- No, zdaj pa kar pojdi! - pravi	oče	in poišče mojo roko.- Previdno hodi! ...	A
pomislil, kaj boš počel v življenju? - zašepeta	oče	tako blizu, da začutim njegovo toplo sapo.	A
žaromet in prekolje temo naravnost do naju.	Oče	se ozre vame, pokima in zašepeta: -	A
Čemu prehitevati trenutek ločitve!	Oče	molči.Nato si z roko pokrije obraz.	A
hiti! - se odločno in skoraj nestrpno oglasi	oče	ter mi krepko stisne roko.- Le pojdi!	A
in gosto sneži, pa vseeno jasno vidim, kako	oče	sloni ob borovem deblu in me gleda skozi zaveso	A
Nehote sem se ozrl v vrata, češ tam stoji	oče,	v senci, za zaveso poševno padajočih luninih	A
njim in ga premeril. . / . /20 . / . / Tvoj	oče	se mu je zdel res primeren, ker je bil lep starec	A
kuhinje, široko odpre oči in zasope: - Kje pa je	oče?	- Oče? ...	A
- Kje pa je oče? -	Oče?	...Mar še ne veš? ...	A
- Kaj pa tvoj stari? - A	oče?	...V gramozni jami.	A
je ostal in uprl pogled skozi umazano okno.	Oče	je bil medtem odložil žago in se z dlanjo počasi	A
- Na univerzo! - je trdo naglasil	oče.	- Sicer pa se po naše reče vseučilišče, - je	A
- Pravo se bo učil! - je ponovil	oče.	- Saj, pravo, pravico, - je prikimal	A
kar v Tolminu bo odprl pisarno, pisarnico.	Oče	si je spet položil dlan na hrbet nosu, zinil	A
37 . / . /	Oče	je počasi vstal, se z rokami uprl v boke in	A
kakor so naše, ki se senčijo po teh osojah.	Oče	je s temi besedami naravnost s prstom pokazal	A
- Počakaj, no! - ga je zadržal	oče.	Nekaj bi te še rad vprašal.	A
namenjen samo do mene ? - je prav počasi rekel	oče.	Modrijanu to vprašanje očitno ni bilo	A
- Mhm, mhm! - je skoraj slovesno prikimal	oče.	- Povej no, od kdaj pa si tako daljnoviden,	A
da njuhanje še prav posebno vpliva na vid.	Oče	je zavil oči proti nebu, češ temu človeku ne	A
- Aha! - ga je prekinil	oče.	- Torej si bil le namenjen k meni ?	A
- ga je z naveličanim zamahom roke prekinil	oče,	ki je bil medtem položil klado na tnalo in	A
- Adijico! - je	oče	posmehljivo kliknil za njim in že isti hip dvignil	A
pribežališče njegovih težkih ur. Še isti večer je	oče	poba poklical k materini postelji ter ga vprašal	A
- No, premisli! - je	oče	silil vanj.- Sprevidi vendar!	A
- No vidiš! - se je oddahnil	oče	ter se s hvaležnim in hkrati žalostnim pogledom	A
Pob se je obrnil in šel iz sobe.	Oče	je stopil za njim.Pob je začutil, da mu namerava	A
svojemu grmu zelenike na polici za hlevom.	Oče	je molče šel za njim.Ko sta prišla na polico	A
Umrla bo ... - je z zamolklim glasom prikimal	oče.	Ti dve besedi sta ga skoraj podrli;	A
kljub vsej pretresenosti je pomislil, da je	oče	to kruto resnico glasno potrdil z nekim določenim	A
določenim namenom, ki ga bo zdaj povedal.	Oče	je z dlanjo počasi potegnil po čelu in po hrbtu	A
delati! Čeprav je pob še pravkar mislil, da bo	oče	nekaj povedal, in je tudi čakal, kaj bo povedal	A
že v bližini in da že vse obrača v črnino.	Oče	je spet potegnil z dlanjo po nosu.	A
Denarja ni. Dolga je že precej, - je rekel	oče.	- Toda to še ni vse.	A
se je pob preplašeno zazrl vanj.	Oče	ni takoj odgovoril.Videti je bilo, da še premišlja	A
tresti. - Zaradi vas vseh, - ga je pomiril	oče.	- Že spomladi je rekla, da ne bo več hodila.	A
ker sem ti to povedal, - se je spet oglasil	oče,	- toda ... prej ali slej moraš pogledati življenju	A
vem, da še ne znaš misliti nase, - je rekel	oče.	- Zdaj sploh ne.	A
je prikimal. - No, vidiš, - se je oddahnil	oče	in takoj živahneje nadaljeval:- Kar jutri bova	A
In šlo bo!	Oče	in sin sta previdno zložila stare knjige vsak	A
zahvalila in šla. Ko sta stopila na cesto, se je	oče	zadovoljno pogladil po nosu in izpodbudno rekel	A
- Kaj se to pravi: nemara? - je	oče	vzdignil glas.- Res je, da bo treba vse, kar	A
žepe: dva spredaj, dva zadaj. Vsako jutro ga je	oče	zbudil s požirkom vrele kave, prave kave, ki	A
47 . / . / - Lepa je, - je pripomnil	oče,	- samo izdatna ne bo, ker je bilo preveč dežja	A
- Tomaž, nikar ga ne moti, - se je oglasil	oče.	- Pob se mora učiti.	A
pleša, in prvi odločno zarezal v visoko travo.	Oče	je zarezal za njim.Pob se je vstopil zadnji	A
Tudi očeta se je izogibal. Sinoči pa ga je bil	oče	ujel na pragu in ga vprašal: - Ali se	A
učenje v takšnih trenutkih. . / . /48 . / . /	Oče	se je zamislil, nato je s hrbtom roke potegnil	A
ravnodušno zamahnilo z roko in povedalo, da je	oče	nekje med potjo.‘Kaj pa se to pravi: nekje med	A
kar nenadoma posvetilo, kaj se pravi, če je	oče	nekje med potjo. Tega spoznanja ga je bilo tako	A
- Ne smrkaj! - ga je pokaral	oče.	- Premaguj se.	A
Tomaž, nikar zdaj ne moti poba, - se je oglasil	oče.	- Ne pozabi, da se je moral v petih mesecih	A
ti o volku, volk iz gozda! - se je nasmehnil	oče	in s koso pokazal proti razdrtemu mlinu.- Tamle	A
- Kam pa bezljaš? - je zakričal	oče.	-Počakaj, da boš jedel!	A
- Tisto, tisto ...	Oče	je pristopil, spustil svojo veliko roko na Kadetkino	A
proti bregu, da ne bi bila v napoto pri jedi.	Oče	se je počasi spustil na kolena in odkril skledo	A
- Jejva! - je povabil	oče	in obrisal počrnelo železno žlico pod pazduho	A
rojstva tako rekoč. Mati ji počiva v Ročah,	oče	leži nekje na Moravskem, v Obrekarjevem dobu	A
rekel pob. - Ne rečem, da ne, - je prikimal	oče.	- Toda škoda je je.	A
bo dobro pela, ko bo zrasla, - ga je zmotil	oče,	ki je z žlico pokazal proti Kadetki.- Glas mora	A
petintridesetletni človek. Sedemnajstletni pob in	oče	sta izginila, toda pred mojimi očmi je še živo	A
Vzdignil sem se na komolce in se začudil, zakaj me	oče	ni zbudil s požirkom vrele kave, a še tisti	A
Nato so začele škripati stare stopnice.	Oče	je tiho vstopil v sobo in počasi odprl vrata	A
- Ah, beži, beži! - je	oče	zamahnil z roko.- Saj ne zavija nič drugače	A
ogovarjala, potem pa se je iz izbe oglasil harmonij.	Oče	je igral, torej je mami res odleglo.Igral je	A
utihnil je tudi harmonij. Slišal sem, da je	oče	stopil v sobo k mami, da se je kmalu spet vrnil	A
je utihnila in nato je utihnil še harmonij.	Oče	se je vrnil k mami.Slišati je bilo njegovo	A
stranice mamine postelje. Slišal sem, kako je	oče	šel iz sobe, kako je šel skozi izbo v vežo in	A
sem se začel spuščati po stopnicah v vežo.	Oče	je prišel iz kuhinje.Z njim je prišla moja starejša	A
starejša sestra. Ko sem stopil s stopnic, je	oče	obema položil roke na rame in mirno rekel:	A
Vrata v mamino sobo so bila široko odprta.	Oče	naju je potisnil čez prag.Mama je ležala mirno	A
mirni in pomirjajoči, da sva bila res tiho.	Oče	naju je počasi potisnil nazaj v izbo in zaprl	A
vneto, kakor smo zmeraj vneto delali za mamo.	Oče	se je vedno bolj pogostoma oziral skozi okno	A
in svečami. Sestra se je umaknila v kuhinjo,	oče	se je zravnal, se z dlanjo pogladil po hrbtu	A
- No, kdo bo še prijel? -	Oče	ga je molče odrinil in nato pogledal strica	A
kako so se pogrebci zvrstili za krsto; najprej	oče	z otroki, nato sorodniki, za njimi sosedje.	A
Izza njegovega hrbta je kukala Kadetka. -	Oče	mi je rekel, da bi ostal za varuha.No, pa sem	A
- Tako ... Saj veste,	oče	bo zdaj že doma in zakaj, - sem začel jecljati	A
- Kaj pa se je zgodilo? - je vprašal	oče.	Ni se preveč začudil in vznemiril, čeprav mu	A
resničnim upanjem v glasu. - Upajmo, - je rekel	oče.	Brigadir se je od strani ozrl v karabinjerj	A
nista doleteli ta velika žalost in sramota!	Oče	si je z dlanjo potegnil po nosu, toda odgovoril	A
- Dobro se drži! - je zaklical	oče.	- Saj si mlad.	A
nisem vedel, če Kadetka ve, da je tam ležal njen	oče.	A vse moje otepanje je bilo zaman.	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  101 201 301 401 501 601 701 801 901 1.001 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani