Oče je svoje misli podajal posebno rad v prispodobah. V tej njegovi izvirno zasnovani primeri sem dobro čutil očetov očitek in opomin, zavedal sem se tudi, da je silno težko ugovarjati, v podobi jasno izraženi modrosti, ki jo je oče zajemal že od nekdaj iz knjige Tomaža Kempčana. Iz tega in drugih razgovorov sem dobil čedalje določnejši vtis, da me je oče zadržal doma, ne morda radi sebe, sebi v pomoč in razvedrilo, marveč zavoljo mene, ki da sem se odtujil njemu in njegovemu gledanju v svet.