oče (1.001-1.100)

življenju je bil tudi vojščak, oficir je bil, naš	oče,	oče Družbe, Ignacij, don Inigo Lopez de Recalde	A
je bil tudi vojščak, oficir je bil, naš oče,	oče	Družbe, Ignacij, don Inigo Lopez de Recalde	A
življenje, morda. Zakaj si nas poslal tja čez,	Oče,	zakaj mene iz nekega mrzlega hodnika, iz Ksaverijeve	A
bodo v Misiones samo še ruševine. Odpusti mi,	Oče,	ker tako razmišljam, v moji duši je črno, odšel	A
nostre, pobijajo Indijance, požigajo naselja,	oče	Inocenc Erberg je umrl med preseljevanjem, in	A
Jesu živi v taki zmoti, še huje je z menoj,	oče,	je rekel Simon, veliko huje, mislim, da je prišel	A
prišel iz groba, od tam, kjer je bil že njegov	oče,	niti tega ni vedel, da mu je umrl oče.Mama je	A
njegov oče, niti tega ni vedel, da mu je umrl	oče.	Mama je neutolažljivo jokala, mislila je, da	A
prepoznal. Šel je v gozd, od koder je njegov	oče	vlačil drva, tega se je še najbolje spominjal	A
najbrž tam res sije sonce, zagotovo sije.	Oče	jezdi proti domu, pri vodnjaku si bo spral prah	A
kuštravega Arona, kako teče k vodnjaku, maha z repom,	oče	ga potreplja, ozre se k oknom, k njenemu oknu	A
krono, ki jo vsak na svoji strani držita Bog	Oče	in Bog Sin.Zgoraj sedita vsak na svojem prestolu	A
palicama, kakršne nosijo škofje, nasproti si sedita	Oče	in Sin, Bog in Bog, in vzajemno držita krono	A
nad Dobravo premikal veliki in strašni jelen,	oče	je pripovedoval o njem, hlapci na Dobravi so	A
pač živim jaz, ki mi tudi ni zmeraj lahko.	Oče	je molčal. -	A
ponujalo šope trave, ji je jeza še bolj zakipela,	oče	postaja čudaški, malo se druži z ljudmi, sam	A
z ljudmi, sam s seboj se pogovarja, čudaški	oče,	čudaška sestra, kako naj človek shaja s takimi	A
zdaj naenkrat... zato... je rekel, oprostite	oče,	je zajecljal, manjka mi zbranosti. Če ne	A
je počel tisti človek, ki je bil nekoč njegov	oče,	ni imelo nobenega smisla, kar je počel sam,	A
umazanem ždenju in tisti starec, tisti njen	oče	s svojim ždečim molkom.Pogledoval jo je, vse	A
krepostnega značaja, kot sta ga premogla njegov	oče	in ded, mož z vladarsko odločnostjo in drznostjo	A
Mojbog, koliko teh vprašanj.	Oče,	je oče pil?Kakšen je bil oče?	A
Mojbog, koliko teh vprašanj. Oče, je	oče	pil?Kakšen je bil oče?	A
Oče, je oče pil? Kakšen je bil	oče?	Mati, kako je ravnala mati?	A
lahko grem po tisti les, ki leži na dvorišču?	Oče:	Kakšen les? Jaz: Tisti, za kurit.	A
Jaz: Tisti, za kurit.	Oče:	Zakaj?Jaz: Da me boš lahko tepel z njim.	A
pridem ven. Ampak, zakaj sem mislil, da bo	oče	popustil, da me bo izpustil, če bom rekel kaj	A
kronist, je na ves glas zavpil: O, moj nebeški	oče!	O, moj usmiljeni Bog!	A
pravzaprav res tuje dežele, ki bi ji naj bil dobri	oče	in cesar. Maksimilijan je vedel: njegova	A
in nalahno ji nekaj prigovarja. Skušnjavec je	oče,	je prijatelj.Je ta, ki razume, in je ta, ki	A
Iz brloga, iz gnezda za ščurke.	Oče	se je svinjsko zapil in zdaj je že napol znorel	A
je bil majhen, je že znal namestiti verigo.	Oče	ga je pohvalil. Nič se ni dalo reči.	A
imel mamino penzijo in marke, ki jih je poslal	oče,	sploh ni bilo malo denarja, ampak je bilo od	A
potisnjene globoko na oči. Sredi med njimi je njegov	oče.	Takoj ga prepozna po sključeni postavi in dolgih	A
očetom, mu nabija v glavi, kam ga peljejo?	Oče	pa pogleda gor in zdaj je njegov obraz čisto	A
povsem razločno sliši. Si brez skrbi, pravi	oče,	sem pustil tista mizarska dela gori v Avstriji	A
njegovo toplo in prijazno lice. In tile, pravi	oče,	tile so vsi zaradi mene.So oboroženi, veš, zaščita	A
tako miren in močan. Le to, le to: zakaj je	oče	tako daleč spodaj in njegov obraz tako blizu	A
spor, kajti Edita in Franc se hočeta poročiti,	oče	pa zahteva, da mora Franc prej prestopiti v	A
drugega, bosta že morala, zakaj Edito odpelje	oče	nazaj, Franca pa še nekoliko zadrži in nekoliko	A
Nekateri menijo, da je krogla, ki jo drži Bog	oče	v rokah, zemeljska krogla, drugi mislijo, da	A
pravite, že pred vojno, državni poštni uslužbenec	oče,	pravite, in vi ste špecialist za laboratorijsko	A
nekakšen moj skrbnik ali osebni zdravnik ali	oče,	ki vse ve in vidi, kaj je in kaj bo z menoj	A
njegovo progasto obleko. Piše se Markoni, njegov	oče	je veleposestnik, Ggb., moj znanec iz Goric	A
odgovoriti na vprašanje, ki mu ga je zastavil	oče	ali kdo od gostov.Ni znal pogledati v oči.	A
proti, to je bilo najhujše. Oba Markonija,	oče	in sin, tisto noč nista spala. Vsak v svoji	A
progasto obleko in srebrno cigaretno dozo.	Oče	se ni več ukvarjal z njim, pomenkom o svojem	A
cerkvi, vse je bilo do polovice krvavo, tudi Bog	Oče	v Alojzijevi cerkvi se je kopal do pasu v tej	A
rekel Markoni, tudi jaz grem. Tedaj ga je	oče	zgrabil za ramo in ga z dvema korakoma potisnil	A
obrazom navadila. Dve leti zatem je Erdmanov	oče	umrl.Dan pred smrtjo je pripovedoval o debelem	A
ustnice, pritisnjene k umazanemu lesenemu podu:	Oče	naš, kateri si v nebesih.Trušč je bil daleč	A
je mel roke in ga gledal z žarečimi očmi, kot	oče,	ki je sinu podaril igračko in zdaj opazuje,	A
drug Einsteinov prijatelj pripoveduje, da je	oče	relativnostne teorije pogosto govoril, naj ga	A
se je spomnim, je bil zapor. Z menoj je bil	oče,	ki je preklinjal, bila je mama, ki je molčala	A
Potem vam najdemo stanovanje.	Oče	je še zmeraj verjel, da nam najdejo stanovanje	A
nam najdejo stanovanje. Visoka peč, je rekel	oče,	zbirali smo denar za visoko peč v domovini.	A
igra, varno zavetje. Ne igraj se, je rekel	oče,	ne igraj se z zapahi.Plazil sem se med ljudmi	A
Sveta Barbara je bila zavetnica rudarjev,	oče	je bil rudar v Franciji.Ne govori neumnosti	A
rudar v Franciji. Ne govori neumnosti, je rekel	oče.	Španski bezeg cvete pred hišo, je rekla mama	A
gremo nazaj. Ne govori neumnosti, je rekel	oče.	Bil je rudar, peljal je družino v domovino.	A
sem čutil, da se celica pelje. Z menoj je bil	oče,	peljemo se, je rekel, ali ni lepo?V kotu vagona	A
zvočnika na Livadi. To so Jesenice, je rekel	oče,	tu bo visoka peč.Stekel sem k oknu, oče me je	A
rekel oče, tu bo visoka peč. Stekel sem k oknu,	oče	me je dvignil k visokemu oknu živinskega vagona	A
nosom. Stari ni bil Teršič, Stari je bil dobri	oče,	ki razume, da si baraba in da barabe morajo	A
raslo, španski bezeg. Mama ga je obrezovala,	oče	je govoril o visoki peči.Rudarji so zbirali	A
sije iz zemlje pod nebo. To je plavž, je rekel	oče,	zanj smo dali denar, dobili bomo delo v delavski	A
vzklikali, naj ne hodimo čez, tam je lakota.	Oče	pa je rekel, to je propaganda, mi gremo čez	A
vrnil s prve ladijske vožnje, je bil mrtev tudi	oče,	sestra je odšla v Francijo.Bogve kje se cmeri	A
vagonu, v katerem se peljemo iz Francije, to ja.	Oče	govori: Visoka peč, visoka peč.Mama mu odgovarja	A
notranjost zaporov v osvobojeni domovini. In	oče	je vsako noč škripal z zobmi v spanju, ker si	A
Beograd, slišal je po radiu. Jaz sem zajokala,	oče	pa so zelo grdo zakleli... Ne vem...	A
samopomilovanja, zato si je vzel čas za razmislek;	oče	ni takoj pričakoval pritrditve.Podzavestno je	A
pričakoval pritrditve. Podzavestno je vedel, da ima	oče	prav, saj so tudi njemu že nekaj tednov po glavi	A
doživijo poraz, kaj bo potem? Na to ne on ne	oče	nista znala odgovoriti, zato je imel oče prav	A
ne oče nista znala odgovoriti, zato je imel	oče	prav, ko mu je po ovinkih predlagal, naj pozorno	A
enkrat novembra za deset dni in takrat ga je	oče	vprašal, ali se želi vrniti nazaj.Debelo ga	A
Pretvarjal se je, da je vse, kot mora biti.	Oče	ga je ponovno vprašal, ali želi ostati, pa ni	A
dogodki opozarjali, kaj se bo zgodilo? Mar mu	oče	ni vsaj med vrsticami, ker ga ni želel preveč	A
zastavnik, Slovenec. Do njih je bil dober kot	oče,	če ga le niso preveč zafrkavali, takrat pa je	A
pomislil in se potem zavestno obrzdal - saj	oče	ni mogel nič zato. »Ja, oči, tukaj sem.«	A
prosim, prosim!« je zavpila v slušalko mati,	oče	pa je še dodal: »Če daš vse od sebe za dosego	A
Sedemindvajsetega junija dopoldne ga je prvič obiskal	oče.	Mineval je pravzaprav šele prvi dan vojne.	A
orosile oči, s težavo je zadrževal jok. Ko bi	oče	samo slutil, koliko mu pomaga ta enostavni,	A
kdajkoli; prvič po materini smrti, ko se je	oče	od bolečine vrgel v posel in svoje očetovske	A
sinovih solz in čutil njegovo neizmerno ljubezen.	Oče	ga ima rad, bi najraje zakričal in želel je	A
so odleteli h gorečemu gnezdu. Doma sta ga	oče	in mati izmenično tepla in mu ves čas zatrjevala	A
nov občutek strahu in vznemirjenja, ni slišal.	Oče	mu je grozil s kolom, pasom, pestmi, a se ni	A
čutil udarcev in brc, s katerimi ga je zasipal	oče,	le v tisti steber je strmel... Kje si, oče, je	A
zasipal oče, le v tisti steber je strmel... Kje si,	oče,	je pomislil in tiščal zobe, da so ga bolele	A
šestimi prsti na nogah iz Beograda, tudi njegov	oče	ima šest prstov, pa brat in ded jih je tudi	A
glede na posledice! Naslednji dan, v petek, je	oče	prišel že ob enajstih dopoldne.Nihče mu ni povedal	A
nasproti vhodne zapornice. Poklical ga je in	oče	je bil v dveh skokih pri njemu. »Bombandirali	A
njegovem obrazu spoznal, da ne bi imelo pomena;	oče	je bil smrtno odločen na vsak način spraviti	A
dokumente...« »Jebeš vse skupaj,« je vzrojil	oče,	»takoj v avto!«Prebledel je.	A
se nekako ni mogel odločiti za prvi korak.	Oče	je pripeljal tik ob vhod in čakal; s prižganim	A
nagradnega dopusta in bi ga enostavno pihnil.	Oče	je postajal nestrpen, tudi sam je nervozno sesal	A
Vidži planil kot šprinter na kratke proge.	Oče	je sopotnikova vrata odprl, in ko je sin skočil	A
prilepilo na sedež, vendar gume niso zacvilile;	oče	je iz previdnosti že prej prestavil na štirikolesni	A
Črnučam in šele, ko nihče ni streljal za njima, je	oče	malo popustil pedal za plin; če ju takoj niso	A
lahko izdavil in s prstom pokazal proti vojakom.	Oče	se je prvič nasmehnil, z obraza je za hip izginila	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  501 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani