oče (1.101-1.200)

veselja, mladostne prešernosti vpet tudi izziv...	Oče	je spet potegnil. »Priveži se, ni še konec.	A
branjene s teritorialci, ki so ga, ko jim je	oče	povedal, od kod ga je izvlekel, veselo pozdravljali	A
Vsak strah je odveč!	Oče	ni delil njegovega zanosa; armada je še krepko	A
vedeti. »Ne bodo se mogli dvigniti,« je rekel	oče,	ko je od šoka zaustavil vozilo in sta zrla za	A
zabrisal v sod za odpadke. Med vožnjo do doma mu je	oče	povedal, da ima na izbiro le dvoje: ali se skriva	A
kupila drugo; želel je točno to, ki mu je podaril	oče.	Preklinjajoč sta ga spremljala nazaj do vrta	A
potem, prvič, ne bi pustila odklenjenih vrat, da	oče	ne bi slišal škripajočih lestev in se zbudil	A
proč, kjer bi lahko poklical domov, da ga pride	oče	iskat, v Novem mestu pa bi se takoj javil v	A
strani; »Franci pa ni treba.« »Ali ste staknili,	oče	Rožanec?« se smeje župnik. Najveselejši izmed	A
Najveselejši izmed vseh pa je stari Premec, ženinov	oče	in sosed Rožančev.Po sredi sobe se vrti, in	A
Kako pa? Pa vendar nisi ušel?« govori skrbno	oče,	nesrečo sluteč. »E, kaj!« vpije Premec.	A
veselje se je umaknilo hipoma veliki žalosti.	Oče	Primož vzdihuje, mati pa in nevesta, ki je hitro	A
goldinarjev, kakor Judež.« »Lahko jih zaslužite,	oče,	« se smeje Juri. »Veš, takoj te še ne mislim	A
Kosila na mizo!« »Kruha ni več,	oče,	« opominja Miha in stopi v »kuhinjo«. »E, kaj	A
Jaz sem žejen.« »Veste kaj,	oče?	« pravi Juri.»Jaz vas ne bom dalje nadlegoval	A
Otrok pa ni imel Rožanec, in če so mu pravili	oče,	je to pač časten pridevek, kakršnega da je mladina	A
stara, kaj ženske o tebi govore.« »Kaj pa,	oče	Rožanec?« vpraša Juri. »Moji Mini je pravila	A
poda roko, in ga ogovori: »Ali ste že omlatili,	oče?	Vam je kaj navrgla pšenica?«	A
ga le Micika prinese še en bokal.« »Ne tako,	oče!	Jaz mislim zares.	A
Ali se še spominjaš? Takrat, ko je bil moj	oče	zaprt ‒ ne vem, zakaj, in kaj meni mar! ‒ takrat	A
Starčev Jože, in se ustil, da mu je prepovedal	oče	zraven Premčevega Miha sedeti, ker je njegov	A
Kaj, Juri?« »Tega vam pa res ne vem povedati,	oče!	« odvrne trdovratni fant. »Kakor hočeš!	A
starec, »od kdaj straši gori pri znamenju?« »Ne,	oče,	« odgovori Juri. »In veš, zakaj je znamenje zmeraj	A
kvišku. »Veš, Juri,« se posmehuje Miha, »ta	oče	znajo čarati; povedo ti prihodnost, če hočeš	A
moja leta, boš govoril drugače.« »E, ne vem,	oče.	Menda sem že prestar, da bi se poboljšal.«	A
Nihče drugi kakor domač maček.« »Hentaj,	oče,	to morate pa povedati; nemara si še sam enega	A
in Šimen je sušil na soncu pest pšenice. »	Oče,	to boste pa morali v možnarju stolči,« pravi	A
odgovori oni in pove, kako sta jih skrivala	oče	in ded pred duhovnimi gospodi, in kako je tudi	A
kadi in moli po kuhinji semtertja. »Kaj pa to,	oče?	« vpraša Juri. »Kadilo prežene hude duhove, da	A
natanko izpolnilo. »Kaj sem vam pa zdaj dolžan,	oče?	« vpraša Juri odhajaje. »E, kaj boš dolžan!	A
kolo, ki se je nekam zagozdilo in ne teče.« »	Oče,	vode pogreša, vode.« »Za eno kolo bi je moralo	A
za pol manj prodal ko Judež.« »O za pol več,	oče,	« se oglasi Miha.»Dober kup pa ne prodaja Rožanec	A
dvorišču, ko je ravno butare delal. »Dober dan,	oče	Rožanec!« ga nagovori.»Vi pa butare?«	A
zmeraj pri rokah.« . / . / stran 51 . / »Ne,	oče;	saj se tukaj lahko pomeniva.Veste, jaz sem po	A
»No, kaj bo dobrega?« »	Oče,	takole je: jaz nisem slab delavec, kaj?« »O	A
ravno jaz imeti tako tatinsko soseščino!« »	Oče,	Premca menda po krivem dolžite,« zagovarja Juri	A
je govor zopet na svojo prošnjo. »Hudo je,	oče,	hudo!« pravi.»Pa veste kaj?	A
če te dobijo, kdo mi bo povrnil?« »Bodo pa	oče	dali, ali pa France.« »Ha, ha,« se bridko nasmeje	A
France.« »Ha, ha,« se bridko nasmeje Rožanec; »	oče	ali pa France!Saj poznam oba dobro!	A
pa Bog ve, kdaj jo dobiš, ali pa nikoli! Tvoj	oče	lahko še dalje živi kot jaz.« »Da bi le Bog	A
hruševca, kakršnega ti še nisi pil.« »Zahvaljujem,	oče,	res ne bom!‒ Vi mi torej nočete pomagati?«	A
štirih goldinarjev.« »Ne vem, če bo toliko,	oče,	« ga ustavi Juri in začne računati.»To je menda	A
. / . / stran 56 . / »Petnajst krajcarjev,	oče!	Kaj pa mislite!	A
ugoden. Urno stopi k možu in ga nagovori: »	Oče,	jaz sem tudi za vami molil,« pravi.»Zdaj bova	A
naštel samo dva goldinarja in štiri groše. »	Oče,	vi ste se zmotili,« pravi.»Tukaj manjka šestnajst	A
jo vzel s seboj; zdaj jo pa noge bole.« »Oh,	oče!	« se izgovarja dekle in zardi, »saj me nič ne	A
»Te bodo pa jutri, le počakaj!« jo tolaži	oče.	Pogovorijo se še potem, kakor je navada, o letini	A
/ . / stran 63 . / »Take sile pa tudi ni,	oče,	« se brani dekle.»Kako pa mala loka lepo leži	A
nekdo, če ga hočeš prenočiti.« »Dober večer,	oče!	« spregovori Juri; a pes skoči zopet proti njemu	A
»Pridi no bliže!« »	Oče,	tisti je, ki je sedel zraven naju,« šepne dekle	A
našega gosta tukaj pa nimaš nič, Rozalka?« vpraša	oče.	Malo osupne deklica; zakaj nenadoma je prišlo	A
domov po denar, jaz bi ti bil povedal, kaj tvoj	oče	misli!« »Kaj?« reče Juri.	A
ti ne uide ‒ čakal jo pa boš, čakal! ‒ Tvoj	oče	je trden kakor črni gaber!« »Trije pari so na	A
tebe, Miha, če bi ga mogli kako prekaniti.« »	Oče,	to si pa le izbijte iz glave!« pravi Miha.»Starega	A
Poberi se izpred mojih oči!« ‒ Na to pravim jaz: »	Oče,	nikar se ne jezite! Kar je, to je; štirinajst	A
Dober večer vsem vkup!« pozdravlja družbo. »	Oče,	tukaj vam vrnem smodnika, ki ste mi ga oni mesec	A
je pekla in rad bi bil zopet vse poravnal. »	Oče,	« šepne Rožancu, »počakajte!«‒	A
je kratka: že sta pod kozolcem. »Veste kaj,	oče!	« spregovori zopet; a oni hiti nakladat na svoj	A
so hoteli podreti, tako razbijanje je bilo.	Oče	gre odpirat, jaz sem se pa skril.Peč je pri	A
stran 89 . / druga dva sta pa stražila okrog.	Oče	se je menda tresel v izbi, jaz pa v peči od	A
»Ne, jaz te ne zapustim,« pravi Miha, »in	oče	bi bil gotovo hud, če bi to zvedel.« »Zmrznil	A
bilo.« »Koliko si pa prinesel domov?« vpraša	oče.	»Kako ste čudni!« pravi Miha.	A
govorili,« se brani Miha. »Doli sem imel denarja,	oče,	doli!« »Veš, Juri, ko je prišel domov, sem stresel	A
se mi trgali žepi.« »To je pa res,« opomni	oče.	»Ves raztrgan je prišel domov.«	A
. / stran 101 . / dar ne zvrti. O, pravi,	oče,	saj ni treba vrvi; na tako pripraven zvonik	A
nam je prišel nekdo ponujat, in vzeli smo ga.	Oče	so že stari in potrebujejo pomagača, in fant	A
ljubega zdravja!« . / . / stran 116 . / »Zdravja,	oče?	« povzame Štefan.»Presneto!	A
bi bilo tega kmalu konec.« »To mora biti,	oče,	pa mora biti!« se brani Štefan. »Kar svet stoji	A
Oh, Štefan,« se smeje Rozalka, »kaj bi rekli	oče,	če bi ti začel naenkrat rjuti okrog hiše ponoči	A
nagovarja iz cerkve gredoč tega pa onega. »Ho, ho,	oče!	« pravi smeje se Pečarju.»Ali vam nisem že rekel	A
Matija pri ognjišču. »Danes pa vi kuhate,	oče?	« ga nagovori. »Jaz,« mu reče.	A
Le poglej, kako se ti prilega!« »Veste,	oče,	« ga podraži Rozalka, »Juriju menda vse dobro	A
Ali že kaj prida hodijo?« »Nič kajne,	oče!	Pripeljite vendar vi katerega, če veste za koga	A
imel poslušalcev. »Vi ste dosti doživeli,	oče,	« pravi Juri, ki ga je rad poslušal, »povejte	A
glej, da se ne zagledaš!« »Nikar se ne bojte,	oče!	« odgovori Juri resno. »I kaj bi pa tudi bilo	A
Najmanj všeč so bile te besede Rozalki. »Oh,	oče!	« odvrne naglo, »meni se še ne mudi tako hudo	A
/ . / stran 148 . / »Nič ji ni,« je rekel	oče.	»S Štefanom sta se nemara sprla kakor vsak teden	A
cerkvice nikdar tako olepšane. Naj gre jutri sam	oče	k Sv. Andreju.« »Ne, mati, jaz grem res rajši	A
Ne, mati, jaz grem res rajši zjutraj. Naj pa	oče	gredo gor!« »E, kaj bi se branil!« pravi Matija	A
‒ »Koliko daste,	oče,	pa skočim doli?« A cerkovnik se zaničljivo proč	A
polno nagajive mladine. »Šestico mi dajte,	oče!	« nagaja zopet mlad sitnež, »pa sedem na možnar	A
se pa smejal na tihem.« »Navihani ste bili,	oče,	navihani, ko ste bili mladi,« pravi zvesti poslušalec	A
»A jaz sem se že. ‒ Oh,	oče,	poglejte, kako je sitna!« »Pa res je,« pravi	A
roko in dejal: »Anica, samo ti me imaš rada.	Oče	se jeze nad mano, da nisem za nič, mati me karajo	A
se boji, in mu je prigovarjala, da ga imajo	oče	radi, da se bodo dali pregovoriti, ker že vedo	A
mati in Rozalka sta pa pobirali. »Pustite	oče,	« je dejal Juri, »jaz jih lahko sam oklatim!	A
kam stopim.« »I, kaj pa ste vendar prišli,	oče?	« je vprašala Rozalka. »I kaj?Kar nimaš v glavi	A
hiše lahko streljam, če je treba.« »Kaj pa bo,	oče,	« pravi Rozalka, »če vas sreča kateri? Ali se	A
vas. Zakaj doma se je neizrečeno dolgočasil:	oče	in mati sta obravnavala svoje reči, Anica pa	A
V sredo vasi res ne pride nobena zver. Naš	oče	so pa bili snoči doli pri mlinarju, in tajim	A
sodnik proti kmetom, »kdo pozna dobro kraj?	Oče	Rožanec, vi ste pravi lovec, vi nas boste razvrstili	A
Komaj bi te kdo spoznal,« pravi. »Mislite,	oče,	da sem se spremenil?« vpraša Juri. »In pa kako	A
»Ali me še kaj iščejo? Ali veste,	oče?	« »Ah, kdo te bo iskal, pa kod!	A
že nisva videla!« »Ali ste še kaj hudi name,	oče?	« »Kaj bom hud!	A
Ravno pred hlevom, tu doli,« pravi Juri. »Midva,	oče,	sva pa zopet prijatelja, kaj ne?« »I seveda	A
Zdravje tudi ni za vse dobro.« »Kako pa govorite,	oče!	« je oponesla Rozalka. »Tako, kakor mislim, da	A
če je gori; in ko ga le ni bilo, je prišel	oče	sam. »O ti nadloga!« je vzdihoval.	A
Oh, da bi bilo le res!« »Nič se ne bojte,	oče!	« tolaži Miha. »Štefanu se dobro godi.Nemara	A
menoj, da greva po Štefana.« »Pozno je že,	oče,	pozno! Pa tema, ojej!	A
in fant skoči pokonci. »Dva polička ga bova,	oče,	« pravi, prižge svetilko in se napoti z njim	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani