nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
A kam naj se vrne, saj ga tukaj nikoli ni bilo, to je drug svet, te ženske, ki pravi, da je njegova sestra, te starikave in zdelane in robate ženske sploh ni prepoznal. Šel je v gozd, od koder je njegov oče vlačil drva, tega se je še najbolje spominjal... tokrat ni padel na kolena, brez misli je hodil po gozdu, spominjal se je neke hude zime, ko ga je za nohti zeblo, kakor da bi imel za njimi ostre in vroče žeblje... čez dva dni je odšel v Ljubljano, na Kresiji je v nekaj dneh vse uredil, prodal je vso zemljo, ni je bilo veliko, a dovolj, da je imel kar nekaj denarja, ni bil berač... ko bi ostal v Družbi, bi ostal berač, kmetija bi šla v njeno last, zagotovo bi jo izročil Družbi, tudi hiša, živina in vse drugo, kar je zdaj prepustil tisti ženski, ki je bila nekoč njegova sestra.
Spomladi leta šestinpetdeset, kmalu po Veliki noči, je neki deževni večer sedel v krčmi Kolovrat blizu škofije, brez misli je pil vino in gledal v polič pred seboj,
brez misli je poslušal glasne pogovore, bilo je živahno, mogočni sivolasi starec je pripovedoval smešne, neverjetne zgodbe o daljnih. deželah, ki jih je obiskoval v davnih časih.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani