mirno (101-200)

/ . / stran 75 . / Hvaležna bi ti bila za	mirno	ljubezen in stregla bi bila staremu očetu, ti	A
Ljubila sem ga, preden si se vrnil ti.	Mirno	in tiho življenje mi bo dal on... Amerikanec	A
besedo sveto, Da ljubiti hčete se ko bratje,	Mirno	bodem se k očakom vlegel, Mirno spával v svetih	A
se ko bratje, Mirno bodem se k očakom vlegel,	Mirno	spával v svetih tléh domačih ...«	A
bo Andétrium, ko vstane zor« ... Uklénjen Bato	mirno	mora zréti, Ko vrag razdéva grad mu zadnji,	A
bode poslej. V prsih srce je zrcalo veliko,	mirno	hitita leto in dan. Sliko vpodabljata v srcu	A
in nikdár ne bode poslej. Skrb prihrumi nad	mirno	gladino, trpko spoznanje valove skali. Slike	A
II. Le	mirno	spi vseh mrtvih dan, ljubeče matersko srce!	A
žalostni nagrobni, da se zamišlja duh težak. Le	mirno	spi vseh mrtvih dan! Kako šume ljudje nocoj	A
naj da ti,« jaz molim naj ‒ ti pa, o mati, le	mirno	spi, le sladko spi! III.	A
kdaj, da naj te nékoč vsaj povabi v kraljestvo	mirno	‒ večni raj. IV.	A
bi jaz tudi mirne duše zamogel strmeti v to	mirno	noč! ‒ * V logu so odpel	A
Ni zvesta, menim, straža tvoja.« »Vse	mirno	zunaj je kot prej, in vse uživa slaj pokoja	A
« Glavo nagne Abdalah poveljnik in izdahne	mirno	svojo dušo. Azmi majki, starki sivolasi v blagih	A
»Krasno! Krasno v hladu sanjati je	mirno.	Ali ne?	A
nehata prostor in čas. Ob njem bi sedela in	mirno	poslušala jasno modrost, v obzorje strmela obširno	A
družbah milih peval jasnih lic; zdaj v svetišče	mirno	med gorami sredi slamnih koč, kjer sem duši	A
česa ‒ sprhnele so vse, ko v grobu telesa. A	mirno	puščavnik je gledal razpad, vzravnal se in rekel	A
brbljaje, žuboreče, kakor prejšnje, prejšnje dni,	mirno,	tiho potok teče skozi mesta in vasi. Težke brode	A
dalje nosi, nosi ladije težké, vendar tiho,	mirno	teče, v večno, daleko morjé. »Angelina, vidiš	A
Ne, vekomaj povsod! Kot dete borno, ki tu-le	mirno,	a s teboj zgovorno si bere drobnih cvetov po	A
miljonarka, bi bil dobil z izvoljeno devico; mi	mirno	plavala bi moja barka, pred ognjam dom, pred	A
čas nepremično gleda. A če bi vendarle	mirno	stopila k njemu in se zaupala njegovi roki	A
in biseri - na prsih mehka zver leži,	mirno	leži, kakor da spi. V MINLJIVOSTI Ko tudi	A
PESMI 1891-1893 OČITANJE	Mirno	glédaš me devíca, mirno pred menój stojíš	A
OČITANJE Mirno glédaš me devíca,	mirno	pred menój stojíš; da kar právim nij resníca	A
menój stojíš; da kar právim nij resníca	mirno	méni govoriš. Móje srce je nesréčno	A
Igráča je osóde svet. Če	mirno	na planéh zvenélo nam cvetje bo mladosti	A
pod goro - vsa iz glasov strast izgine,	mirno	mu iz prsi vro. Mirno, tiho in žalobno	A
strast izgine, mirno mu iz prsi vro.	Mirno,	tiho in žalobno kakor tožni šum morja:	A
pevec lepi, skozi mesta noga trudna? Zemljo	mirno	mrak odeva, pozna bije v stolpih ura.	A
željá ... Zakaj‐li srce, oh povej več nisi	mirno	kakor prej? Kdo vendar, vroča moja kri	A
spomeník stojí. . / . / stran 212 . / Srcé je	mirno,	strto v prsih mojih tam zunaj pa življenje	A
a naj krog mene je še bolj lepó srcé je	mirno,	strto v prsih mojih. Kakó naj li ostalo bi	A
z usodo žalostno v viharnih bojih ... Srcé je	mirno,	strto v prsih mojih tam zunaj pa življenje	A
začarano gleda je moje okó. Potópil se bom v to	mirno	morjé pa če od ljubezni umrje srcé.	A
stran 25 . / Plavala je luna med oblaki,	mirno	spalo mesto je pod njó; in midva po cesti	A
Nikogar ni ... Otrok tvoj v zíbelki	mirno	spi, tvoj mož sedi v krčmi in pije. Zunaj	A
njegove oči, vesele in tihe, mi gledajo	mirno	v obraz. O tebi sem sanjal vse dolge večere	A
ljubico bolnó, bolnó in zapuščeno; ob krovu	mirno	tam stojí, na golih prsih pa ji spi otrok	A
vsakdanjosti navajene oči, da bi mogle še kdaj	mirno	sanjati ter si domišljati nad stvarmí rožnobarven	A
žalosten. In takrat pride mimo kočija, švigne	mirno	kakor sanje.Videl sem samó obraz - bel obraz	A
Kam, Azrael, takó strmiš? Kaj	mirno	pred menój stojiš? V naročje hladno vzemi	A
... Nikogar ní ... Otrok tvoj v zíbelki	mirno	spí, tvoj mož sedi v krčmi in pije.	A
zrcalu pa sem videl, da je ležala na divanu	mirno,	kakor ob mojem prihodu, s polzatisnjenimi očmi	A
gostom. In s prestola vstane temni Kruko,	mirno	stopi Henriku pred lice in visoko dvigne	A
bolečíni in k nogám se knezu mrtev zgrudi.	Mirno	stopi Henrik do prestola, meč krvavi mu drží	A
muca ujeda, enkrat skrinjo še pregleda,	mirno	govorí potem: ”Pismo so ti miši snedle,	A
odeni ‒ zmoli očenaš ali 2, nato v posteljo se	mirno	uleži, in ko preštejem do tri, hitro trudne	A
stran 7 . / Ob Rabeljskem jezeru Glej, tiho,	mirno	in pokojno pred mano jezero leži, trepečejo	A
molitvi ono trepeta ... . / . / stran 18 . / Tak	mirno	je v duši, tak čudno lahko ‒ Ah, mislim, zvonovi	A
valovih se srce pomiri, kdaj svetlo se in čisto,	mirno	izzveni? Ah, da more strpeti, čutiti hladno	A
in stoji. Res, ljubil molk bi in življenje	mirno	in ljubil bi naravo in planoto širno ‒ no, drag	A
stoli! Kedor otrok je »priden«, vse doseže; ti	mirno	prvakuješ brezi teže, zboruješ, kakor da sedel	A
Izpoved mojo čujte: Jaz svobodi iz srca vdan sem ‒	mirno	poslušajte! V politiki poštenje mene vodi; temo	A
bodi zdrava, Poljub ji nesi moj gredóč; Naj	mirno	mi in sladko spava, Prijazne sanje, láhko noč	A
bliža, Da bi govoril mi s solzó: Pod hladno	mirno	tu gomilo Počivaj trudno ti sercé; Saj dókler	A
Kamor v hladno gozdno senco rad zahajam, Mesto	mirno	ti je znano, tiha žalost! Ti si mi na strani	A
lučica berlí; Kar se zgodilo je, pozabi, In	mirno	boš čez malo dni! Brezi jadra, brez kermila	A
Življenje novó brez rev bolečin Tam bodeva	mirno	skupaj živela.‒	A
Spomin ga bridki mi kalí. Po jezeru	mirno	se voziš, labud! Lepó se, mehkó se vrat ti kroži	A
pridejo po te: Brez besede pusti domačijo, pusti	mirno,	naj te izselijo, naj se tvojih žuljev drugi	A
poznala; vendar kmalu ti enaka bom postala.	Mirno	spiš, neznanec, v grobu mehka trava ga prerašča	A
žalostni moj! Vsak dan po stezi sem mimo tolmuna	mirno,	veselo hodila tedaj, ko ga obsevala bleda je	A
zapeljive z glasom tajinstvenim v smrtni objem.	Mirno	obstala sem in poslušala; sklanjala se nad drhtečo	A
snežnobela kakor golobica; v varstvu njenem	mirno	ždi vasica hrup sveta se tukaj ne glasi. Nad	A
cerkvici na gričku v od Boga izvoljenem kotičku	mirno,	sladko počivala bom. Duša splavala bo do neba	A
cvetje umika. Neizprosna smrt v kraljestvo	mirno	seže in princeskam-rožam zlate glave reže.	A
valovje izlije trudno v globoko naročje morja	mirno	bo tvoje srce, ko izpije čašo bridkosti in sreče	A
Fatsa Domina. Sprehajam se po Cjelu, v izložbe	mirno	zjam in se spoznat ne dam, ko sprehajam se po	A
34 . \/ Tam v hladnem, meglenem mestu lahko	mirno	spomin odžebram in mislim na jutrišnji dan.	A
. / . / stran 12 . / PRI ZIBELKI Počivaj	mirno,	angel šibki, ki dni le šteješ, ne še let, počivaj	A
izgublja moč, spanje naganja me, Bog mi daj	mirno	noč. Postelj postlana je, grob je odprt, spanje	A
lep večer je nama bil. . / . / stran 28 . /	Mirno	desno si mi dala, z levo brisala solzé, žalostno	A
zvestega konjiča na povodcu vodi. »Pasi spet se	mirno,	travo jej zeleno; trud in boj in rane, vse je	A
je pri oknu ljubica čakala, da je bleda luna	mirno	posijala. »Zunaj mesta z drugo ljubico je hodil	A
je rek, ki trgajo jez in potresajo breg; al	mirno	ponosno srcé naj ti bo, ko tvoje pomladi poljé	A
nek′ zemlja grobe krije, kjer junaki domačije	mirno	smrtno spanje spé? Nihče li ne zna za njé?	A
jasen, kak čuden je ples, ki suče čez mórje se	mirno	in plano, in petje človeškim ušesom neznano	A
iste pokrajine? . / . / stran 106 . / Kons Ti	mirno	spiš. Tvoje belo čelo je kot mesečina.	A
A grem za lučjo nevidnih zvezd. Ti	mirno	spiš. Jaz sem grenak, grenak, težak.	A
trudna življenja, kakor mrliči smo, ki ne morejo	mirno	ležati. Kakor sence brez teles v senci črnih	A
poševno drevo, sonce preko zelene gladine, mimo,	mirno	stoje gore v svetli molk popoldanske tišine	A
šumenju ros, kaliti v dihu vetrov, o, da bi mogel	mirno,	tiho po cesti korakati! Ali da bi v vrtovih	A
sonce, sonce pod Sežano, razgoreva v zlatu.	Mirno	sveti na zeleno, zapuščeno gmajno; težko, težko	A
prožim, iščem leka svojih ran. Vse na svetu	mirno	spava, vse na svetu zdaj molči, samo moja solza	A
njeno okence, moje verne, drage ljubice, ona	mirno	spi, ona sladko spi in se nič več ne prebudi	A
širno, očetov dom bi videl rad, doma živi se	mirno.	Domov je prišel potnik spet, veselo je zavriskal	A
al′ sem sam, oj, dekle, v mislih tebe imam in	mirno	moje prej srce nemirno zdaj je kot morjé. Oj	A
zmešal ji glavo, seno bi še grabila, srce bi	mirno	b′lo. Po gorah grmi in se bliska Po gorah	A
Rožic ne bom trgala, da bi vence spletala;	mirno,	svobodno, ljubó po planincah naj cveto. Ako	A
kdo čisto veselje mi moti, kdo moti življenje	mirno?	Nikdar ne zmrači se mi čelo, nikdar ne stemne	A
Noč se s temo nehote spogleduje, povsod je že	mirno	in vsak sladko spi, jaz pa le zvesto še vedno	A
problem, ker skupna ni bila nam vsem. Če hočeš	mirno	s kom v njej živeti, iz iste pravljice ga moraš	A
zaspati moraš tudi ti. Lahko noč moj dragi -	mirno	spi! Naj moj utrip te ne budi, ko srce najde	A
odhajala v nič, ni se razbila v nič, ne, odtekla je	mirno	v svetla otroška srca. Tam je nedotakljiva,	A
in ne pokaži jim lica, ker ga ne spoznajo.	Mirno	zaduhaj bližino in ne potrebuj njihove ljubezni	A
morda tudi kri zalila obraz. Odleglo mi je in	mirno	sem zaspal poleg mrliča. Kaj vse sem še počel	A
Žok ni bil nikdar v zadregi, tudi takrat ne.	Mirno	je odgovoril ravnatelju: »Vidim, da ste se zmotili	A
Zdravi ostanite!«	Mirno	je Tona Žok vzel svojo delavsko knjižico, jo	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani