Enkrat le mislilo si nase, Greh bilo je že to samó; Oh! ko tako lepo smehljá se, Kdo bi se sreče branil ‒ kdo? O pridi! hram te tihi vabi, Prijazno lučica berlí; Kar se zgodilo je, pozabi, In mirno boš čez malo dni! Brezi jadra, brez kermila Plava čoln mi čez morjé; Ž njim igrá valov naj sila, Križem jaz deržim roké.