menda (1.101-1.200)

govorila, da vas moram nekoliko rad imeti ‒ jaz	menda	takole govoril: Veš kaj, moj mladi znanec in	A
celo mene na laž postavili, za to ste pa vendar	menda	prepošten človek, kar moram iz površja soditi	A
to je najlepše cvetje. Duhovit ta razgovor	menda	ni bil, in vendar ga je Lisec z največjim pozorom	A
je baš sedaj mrzel veter popihal, mislil je	menda	starec: bolje je, da ostanem doli ‒ kajti precej	A
oči tudi pri tem spominu. Toda čaša vina je	menda	poplaknila srd, ker Zober nadaljuje: »Ker je	A
žakelj ječmena zasuti. Žive duše ni nikjer čuti;	menda	so že odšli francoski in hrvaški soldatje.Le	A
dveh vojakov je bil krvav po obrazu. Bil je	menda	ta dan v boju ranjen.Strahovito grdo je gledal	A
mlinarici vpil: »Gallina, gallina, gallina!« »	Menda	bi golido rad imel,« reče žena vsa v strahu	A
vidé tujega gospoda z Golido iti, da mu bo	menda	živino zarubil.Strahoma je posnel klobuk z glave	A
vrnila se mu je brž hudobna natura. Bil je	menda	fantu nevoščljiv take sreče; zakaj komaj mu	A
Ponkračevem mlinu kakor v bližnji vasi so bili	menda	pozabili že vsi ubogega Golide.Nihče ni vedel	A
»Kaj pa imaš tu?	Menda	vendar grdih mlekaric ne ogleduješ?« »Nekaj	A
za telo in greh je denar tako metati stran.	Menda	je pač bogat.O, da so ljudje neumni na svetu	A
si bil mislil, da bo to storila; stari jo je	menda	posilil.« »Kogá?« vpraša Tirtelj in malo prebledi	A
ne stisne je nič, ne reče ničesar kakor: »Saj	menda	te ne bo vrag daleč ponesel?« »Daleč grem.	A
to doživeli. . / . / stran 69 . / Prav je	menda,	da ste umrli, in vendar bi vas rad videl živih	A
Jaz nisem bogatin, sam sem revež. To bom	menda	sam bolje vedel ko ti!« »Pa vendar samo malo	A
»Obesil se bom, pa bo vse proč. V peklu	menda	ni huje, kakor je meni,« pravi Abranek, ki se	A
zavpije voznik, »človek se je obesil. Ravnokar	menda,	še ziblje se.« »Brž brž ustavi, morda ga rešiva	A
se, samega sebe ga je groza. Tudi tujec je	menda	opazil, kaj premišlja.Začne ga izpeljevati in	A
Enega sem imel.	Menda	je že umrl, po svetu je šel; ne vem kam.« »Kako	A
čeravno gospod Jerebica ni bil tačas še poet in	menda	še dandanes ni, pove sam, če ga vprašaš, da	A
moška na svetlo, vzklikne stari drvar vesel: »	Menda	te je Bog prinesel, Črtek!« »Kdo pak me bo nosil	A
živeti, ko bi tudi silil v pekel, kamor bodo šli	menda	vsi gosposki ljudje, kateri menijo, da kmet	A
videl velike navezane cule na klopi, kar je	menda	pomenilo, da so službo popustili.To mu je potrdil	A
Jernej tako dolgo?« pravi zopet Tone. »Išče	menda,	pa ponoči ne bo nič našel,« reče drugi. »Saj	A
ti pa jaz bova na sodbi, onadva ne, tako si	menda	ta potuha in hudoba misli.« »Otroče je bilo	A
ta potuha in hudoba misli.« »Otroče je bilo	menda	na pol že iz uma,« pravi krčmarica dalje. »Kaj	A
dolgega pota, zleknil po klopi. Krčmarici se je	menda	že pozno in svečave škoda zdelo, kajti opomnila	A
ljudje taki, in vse, kar je Bog ustvaril, je	menda	tako, da si podpore išče povsod.Drevo svoje	A
smeli tako govoriti,« pravi Jurij. Benečan si je	menda	kaj mislil, odgovoril pa ni nič. »Lepa je pa	A
bila nič posebno priljubljena. Ne smemo pa	menda	tudi pozabiti, da je sulico vedno med koleni	A
zdaj s tem, zdaj z onim vrtna vrata odpreti.	Menda	ni noben ključ odprl, ker kmalu jih je mož nevoljen	A
poštenjaku radi pomorete.« »To ni nič, saj ste	menda	vse prignali nazaj.« »Želel bi, da bi vam mogel	A
mislil ‒ tu se je tresel in pozabil. To je	menda	zapazil tudi Auersperg, kajti posmehljivo je	A
prijateljev za pomiloščenje prositi. Vojvoda se je	menda	tudi bal zameriti se tem mogočnim možem, zató	A
izvoljen Ulrik Šenk z Ostrvca, s katerim so bili	menda	Ljubljančanje bolj zadovoljni, ker zgodovina	A
avstrijanske dežele iskat po moči; s Kranjskega	menda	greste precej jutri.Ljubljansko mesto dá 40	A
pomoči. Kozjak, prvak svoje stare rodovine,	menda	ne bo zadnji med njimi?« »Ali kako si Vitovčevemu	A
na vojni kaj primerilo nepričakovanega ‒ saj	menda	me razu meš ‒ pustil bom oporoko v kloštru stiškem	A
menim, da mu je kramarski pricvrknjenec naročil,	menda	mu je bil vendar moj nož na mislih, ki sem ga	A
je lahko ulegel in sladko brez skrbi spal?	Menda	ne. Novice, ki so došle na Kozjak, poročale	A
Marko, saj vidiš, moralo je tako biti, Bog je	menda	hotel.« Vendar vse te tolažbe so se Marka slabo	A
se potem obrne proti Turčiji, kajti hotel je	menda	naloženo zlodejstvo do zadnjega iz polniti,	A
časti ko kakega svoje prilike in primere, ta bo	menda	konec našel v tem boju, če ni iz železa.Ako	A
Bog nas varuj! Že od nekdaj, kar je	menda	naša narodovina na svetu, ni je bilo sreče še	A
da bi nekoga iskal med njimi; ali ne najde ga	menda	zunaj, zato gre v cerkev.Ne gleda, kam bi stopil	A
trikrat z usti zacmakal in glas povzdignil	menda	takole: »Kaj smo se danes zbrali?To vprašam	A
oddal za nekoliko več ‒ srca, ljubi moj; tebi	menda	že smem to povedati,« reče Anton Samorod pol	A
hvaležen, ako potrpi z menoj.« »Pritoževati se	menda	ravno nimaš, kakor vidim.« »Ne pritožujem se	A
po strani z roko. »Hoj, deklica, tepla me pa	menda	vendar ne bodeš?« smeje se on. »Precej, če ne	A
Pomorski razbojniki so jo davi ugrabili, ko je	menda	mislila iti gor na Basnigojevino, na rojstni	A
pomoč, če le hočeš in če le morem.« »Ne moreš,	menda.	Vendar pojdi, popijeva čašo vina, da vidim, kaj	A
zdelo, kako da si z menoj prišel. Lagati znaš	menda	še?« »Izvrstno.«	A
je sila potolkel, tako za kakove pol vojske.	Menda	so ga že dražili, da so mu jezo zbudili. Kadar	A
častnik potegne sabljo, treznejši drug, ki je	menda	čutil, da je porednost že predaleč prišla, hoče	A
nebesih, o katerih so nam matere pripovedovale,	menda	so take, kakor je grajska gospa.	A
nasproti in jezno začne česen lupiti in gristi.	Menda	ga je jako v jezik peklo, kajti kislo se je	A
nadlogi pustil in svojo pot šel. Težko se bode pa	menda	človek dobil, ki se je, poslušaje to povedko	A
jaz nisem nikdar poznal in živ človek ne ve	menda,	kdo in kaj so bili.Moje matere, kateri me je	A
tovarišev očital, kdo sem in kaj sem, kakor je	menda	slišal pogovor med starejšimi ljudmi.	A
besed, da je tolkel za silo. Tudi njega ni	menda	nihče rad imel, zakaj siten je bil kakor muha	A
da znam po zobeh in čeljustih lopniti, to veš	menda	in se še lahko prepričaš.« Prekanjeno	A
misli, saj vzeti je on ne more in noče, ona pak	menda	ima že toliko pameti, da bo vedela, kdo je on	A
zadrževala. Mislil sem, da komu kljubujem, pa sem	menda	le sam sebi.Slišal sem večkrat, da je bil valpet	A
»Tu k meni se usedi. Otorej sem	menda	že ko oni potepuh, četudi ne znam hinder‐hander	A
do hiše hoditi, kakor še zdaj hodim. Dolgo	menda	že ne bo treba in rad bi videl, da ne bi bilo	A
psa in jima je pripel gradanici. Saj volcje se	menda	letos ne bodo več pritepli do vasi; pa če bi	A
medom. Noe je satje izpodrezoval, pa so se	menda	kmalu on in njegovi preobjedli.Čebele pa vesele	A
bilo za koga drugega pametno, je zate neumno.	Menda	veš, kaj mislim?« »Vem.«	A
tvojim priboljškom vred vašemu teletu. Saj	menda	ne boš hud?« Marko se je zaokrenil, kakor bi	A
dali prav njemu in nihče ne Tevžu: »Sedaj bo	menda	dal tretjinek mir.« »Če je pameten, ga bo dal	A
vendar veš, da jo imamo vse rade.« »In Marka	menda	tudi,« je oponesel Tevž Meti. »Tudi,« je pritrdila	A
Bom pa nocoj malo posedel. Saj mi	menda	tačas ne bo medved razmetal čebelic.«Pomežiknil	A
celo mrtve gore od ljubezni ožive, se bo pa	menda	tudi živ človek lahko razvnel, čeprav je nekaj	A
ni, da je tudi ona na Zelenici. Bolj zadirčno	menda	ni mogla spregovoriti, kakor je: »Pokljukar	A
mladeniču, tiči za pasom z zlatom okovan lahek meč,	menda	bolj zaradi lepšega kakor za brambo.Tudi hlapec	A
že dobro dolgo, kar so oni trije odšli. Kónj	menda	ne bo došel, ni klek.Ker je ves iz uma in tega	A
kje zopet v hosti izgine. Jezdecev, katere je	menda	hotel doiti, ni bilo nikjer videti. Utrujen	A
da bi se prav v miru kako pomenila. »Zdaj	menda	ne bo gozdarja več klek prinesel, le sediva	A
jim že toliko trde glave pomehčali, da bodo	menda	sprevideli, da niso za orožje ustvarjeni, če	A
in 2000 sem jih v pol ure razpodil. To jih bo	menda	podučilo.Menda se ne bodo z glavo ob kamen zaletaval	A
To jih bo menda podučilo.	Menda	se ne bodo z glavo ob kamen zaletavali.« »Pa	A
nagnjenje imela do teh dveh. Zdelo se ji je ‒	menda	po čudni, marsikateremu človeku in sosebno ženskemu	A
še njo s seboj vzamemo; saj sem cesarjev sin,	menda	me bo ravno tako lahko vzela v zakon, kadar	A
hodniku najde ženina že povezanega. Slišal je bil	menda	ropot in šel gledat.Prestregli so ga čakajoči	A
kakih petdesetih let, srednje, trdne postave.	Menda	se je ravno zdaj v pražnjo obleko opravil, kajti	A
za vino dal, Anton?« vpraša Brašnar. »Tako	menda	ne mine, da ga ne bi polič pil,« odgovori Anton	A
ne bi polič pil,« odgovori Anton, »pa ti ga	menda	tudi kaj posrkneš, ka‐li?« »Bi ga, ali	A
pokliči, ni treba drugega mešetarja iskati.	Menda	vendar sosedu bolj privoščiš kak krajcar zaslužka	A
večkrat pri kakem delu videli, rekali so: »Ta	menda	ne vé, da bo toliko in toliko tisočev imela	A
mislim. Prepirala se nisva še nikoli in žalega ti	menda	jaz nisem storila, ti meni ne.Zakaj bi tedaj	A
tja kupci, mesarji in kmetje. Volom je bilo	menda	jako dolgočasno: prežvekovali so in se niso	A
katero jame Brašnar, najprvo malo ogledujoč	menda	nečislano jed, naposled vendar počasi prazniti	A
Veselega človeka je še Bog vesel. Pa saj ti	menda	ni treba zabičevati, saj si pametna dovolj ter	A
dalje ne more, beseda ji zastaja v grlu. Oče	menda	to vidi in reče: »Kaj uči četrta zapoved	A
»Ne?	Menda	si slepa.Tla so tod razhojena, odpadki od zida	A
govoril. Kaj znači: rad imeti, ljubiti, to je	menda	mož pač v srcu imel, a na jeziku tega ni nosil	A
Silim te baš ne, v mesnico te ne vlečem; a tega	menda	ne storiš, da bi tvoj oče na sramoti ostal in	A
prizadeva k hiši priti, da se še celo umiče.	Menda	je sam razvidel svojo nespamet, tako je mislil	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani