Ko je pa slišal, da tujec ni birič iz kanclije, čeravno suknjo nosi, ampak da je mestni podobar, ki oltar popravlja in ki bi Golido s seboj vzel: vrnila se mu je brž hudobna natura. Bil je menda fantu nevoščljiv take sreče; zakaj komaj mu je tujec povedal, da je od fanta slišal, da ga misli proč dati od hiše in da ga on meni s seboj vzeti: brž se Janez premisli in pravi Golidi: »No, ti kajon, pri moji hiši si kruh jedel, dokler nisi bil za drugo ko za lego; zdaj, ko bi lahko za kako delo prijel in dobrote povrnil, zdaj bi rad pa šel.«
»Saj si mi rekel, da bom moral iti,« odgovori jokaje se Golida.