In ko se je gospod Jerebica počasi na svoje noge postavljal in klel iz globočine svoje duše, klel ves svet in samega sebe, sijala je z neba bistra polna luna na gospoda Jerebico. In čeravno gospod Jerebica ni bil tačas še poet in menda še dandanes ni, pove sam, če ga vprašaš, da je ta čas proti nebesom pogledal, z zobmi zaškripal in v trenutku, kjer ga je bilo vse pravo in sentimentalno domoljubje popustilo, govoril: »Nikdar več ne bom šel agitirat, če ne bom vedel komu in zakaj.« Vendar gospod Jerebica ni popolnoma besede držal.