mati (3.901-4.000)

Bili so kakor družina zase.	Mati	je bila pred dvema zimama ob času obletajočega	A
priljudni ljudje. Od tam je tudi doma Karpova	mati,	Redkozoba Ščuka.In kolišče pod Črno goro.	A
prvorojenstvo pravzaprav ogoljufali. Mu je umrla	mati	vse povedala. Pred dokaj leti je bilo.	A
Triglav ‒ kamor nihče ne more, kakor mu je pravila	mati,	tam sta Grom in Blisk doma.Da, mora, mora, in	A
naseljeni rodovi, iz katerih je izšla njegova	mati.	Ti bi morebiti njegovega znamenja ne pripoznali	A
‒ In pa ‒. Postala bi	mati	njegovega prvorojenega. Saj Sulec, kakor ji	A
Drznega Kozoroga, od koder je bila doma moja	mati.	Postali smo si mejaši.	A
Snežne gore ne morem odstopiti od Jezerne. Ona bo	mati	mojega prvorojenega.« Mladci so se prikradli	A
Seveda. Če bi živela še	mati,	Skalna Zvezda, bi mu vedela svetovati.Tako pa	A
Pojdi z mano, Ostrorogi Jelen. Da te vidi moja	mati,	Bela Ovca.Sama prede v Turovi koči.	A
pogledal Rožo. »Jezerno Rožo misliš?« je uganila	mati.	»Prav njo,« je pritrdil Jelen.	A
Ostrorogi je vstal.	Mati	je pa velela hčeri: »Roža!Pospremi slovitega	A
bil Jelen kaj vesel. »Ta in nobena druga bo	mati	novega rodu,« se je zaklinjal sam pri sebi.	A
kožuhe odeta je stala ob ograji Jezerne Rože	mati,	Bela Ovca. Tema je že bila, ko je Ostrorogi	A
zatrmoglavil, kakor je hotela njegova spoštovana	mati.	Jelenu je bilo zavoljo Jezerne, ki mu jo res	A
»Ti pa jaz povem. Sinjeoka bo postala	mati.	« Jelen je ostrmel.	A
nevarnost,« je nadaljevala Jezerna, »mi pomore moja	mati,	Bela Ovca, ki veliko ve in zna kuhati napoje	A
neodvisno od Soma. Prav je napovedala njena	mati,	da ne bo žal tisti, ki sede k ognjišču Ostrorogega	A
otoka. V koči doma na kolišču sta pa sami sedeli	mati	Bela Ovca in brhka hči Jezerna Roža.Predli sta	A
sedeli pri istem ognjišču.« »Kar gotovo ne več,	mati,	« je pritrdila Jezerna. »Da niso gorjani odvedli	A
Mrko je pogledal Jezerno.	Mati	in hči sta koj uganili, da sta se oče in brat	A
posrečilo Jelki preslepiti. Pa jo je svarila njena	mati,	Bela Ovca, jasnovidna vračinja.In pa ‒ ko bi	A
vrhu, kamor nihče ne more. Tam, mu je pravila	mati,	se dokajkrat mudi Nevidni in pošilja nad ljudi	A
votline in naj pove Sokolu in Gamsu, da se je	mati	vrnila in da naj prideta ponjo. »Prav, prav	A
da je na zunaj in na znotraj vsa taka kakor	mati.	Kako ji je že ime?«	A
dovoli pripeljati na naše kolišče.« Lisjakova	mati	ni bila voljna popuščati sinu, čeprav ga je	A
rahla, zemlja rodna, zemlja sončna, mali dobra,	mati	naša, mati vseh.« Drum drum drum, drum drum	A
rodna, zemlja sončna, mali dobra, mati naša,	mati	vseh.« Drum drum drum, drum drum drum.	A
in v temne goščave besede: »Zemlja ‒ sonce ‒	mati.	« Zlata Perunika je čepela poleg polnih mehov	A
kožuh in oglavnico je pa kar pozabil. Njegova	mati,	Tenkoprsta Vrba, je oboje morala nesti za njim	A
kolišču. Naredil bi po svoje, pa četudi bi	mati,	Jezerna Roža, kaj godrnjala.Brest pa ni bil	A
kar vsaka ženska rodila, kakor vas ima vajina	mati	in moja hči ‒ Jezerna Roža.« »Tudi jaz jih hočem	A
smel ukazovati ženskam in otrokom. Saj ga je	mati	pravzaprav postavila nad starejšega brata.Pognal	A
ki mu jo je bila . / . / stran 220 . / dala	mati	s sabo na pot, vzel iz nje kos suhega mesa in	A
razjeziti, če ne spolni, kar mu je ukazala skrbna	mati,	Jezerna Roža. Blisk je presekal oblake, nagrmadene	A
lahko pripetila. Ranjen merjasec ali pa svinja	mati	sta vselej in vsakomur smrtno nevarna. Skoraj	A
Kvašen kruh je. Daje nam ga velika naša	mati	‒ zemlja.« »Velika mati zemlja,« se je čudil	A
nam ga velika naša mati ‒ zemlja.« »Velika	mati	zemlja,« se je čudil Jelen. »Da, da!	A
čudil. Pšenični Klas mu je pa razložil: »Kakor	mati	nebogljenega otroka, tako nas vse doji naša	A
nebogljenega otroka, tako nas vse doji naša velika	mati	zemlja.Ljudi in živino in ptiče pod nebom in	A
in klasju, da žito pozori. Zemlja ‒ velika	mati.	« Jelen je prikimal.	A
njegov in Zorne Kaline zadnji sinek, Škrjanček.	Mati	mu je vzdela to ime, ker je venomer hitel zamahovati	A
stran 7 . / Okrog vogla je prišla otrokova	mati,	Zorna Kalina. Zorna, še vedno brhka ženska,	A
pogovarjati: . / . / stran 17 . / »Ti, vekovečna	mati	zemlja.Po tvojem navdihu sem požgal goščave	A
Postalo mu je bridko. »O, velika	mati!	Kakor pšenica na Brdu zori meni setev mojega	A
Jelen oddahnil. Bil je preverjen, da vekovečna	mati	tudi tokrat odvrne od zorečih pšenic nesrečo	A
prstom pokazal proti Brdu: »Jezerna Roža, ti	mati	najmogočnejšega rodu na Velikem jezeru!Kaj vidiš	A
rogovjem orjaškega jelena se je prikazala Srnjakova	mati	Zorna Kalina.Njen prvorojeni je pohitel k njej	A
»Prav.« Razšla sta se,	mati	in sin, kolišče pa je zahrumelo.Na mostišče	A
Obvaruje te vsega hudega.« »Daj,	mati!	«Visokorasli mladec Oprezni Srnjak je krotko	A
Lipa je stopila čez prag koče in spregovorila: »	Mati,	Čopasta Priba!Privedla sem ti gosta, mladca	A
opomorem, ti bom rodila otroke, kakor jih je moja	mati.	Sicer si pa privzemi še kako ženo.«	A
Se ji nikamor ni mudilo. Saj	mati	Priba gotovo že peče ulovljeno težko ščuko.	A
pisane, kakor lesničniki debele kamne. Njegova	mati,	Zorna Kalina, mu jih je bila dala, ko je prej	A
voščili Opreznemu Srnjaku srečo. Edino njegova	mati,	Zorna Kalina, ne.Ji je zaprlo glas.	A
Jelen ni izstrelil za njo puščice. Naj živi,	mati.	Vrsta gonjačev se je bližala.	A
bil zguban v eno samo skrb. Ljubeče, nobena	mati	bi ne mogla bolj čutiti s sinom, je vračilja	A
spil samo čerfo stopljenega mleka, ki mu ga je	mati	Zorna Kalina morala skoraj vsiliti.Sedaj se	A
ti priželim, da prva padeš ti, čeprav si moja	mati.	« »Kar naj,« je zatrmoglavna Košata.	A
Naj bo dovolj krvi. Saj je Grabljivemu padla	mati,	Ostrorogovcem pa dva brata. In pa na obeh straneh	A
Pa vendar. Če njena	mati	Bela Ovca še lahko živi, zakaj bi morala umreti	A
zakaj bi morala umreti hči, njegova prva žena in	mati	tolikih otrok. Tako sredi deževja nekako je	A
ne bo storil. Saj sta vendar Rak in njegova	mati	Jelka, da bi se jim prikupila in jih pridobila	A
zrnjem, da posejemo čimveč semena. Naj nam velika	mati	Zemlja da dobro letino!« »Vekovečna mati Zemlja	A
velika mati Zemlja da dobro letino!« »Vekovečna	mati	Zemlja!« Sinovi so vzkliknili.	A
Škrjanček ni zajokal. Brž ko ga je	mati	spustila, se je glasno zasmejal, stekel naprej	A
kar podobna Jezerni Roži. Postani kdaj tudi ti	mati	velikemu rodu!« »Če si žejen, poglavar.«	A
družine. »Če prav vidim, postaneš tudi ti skoraj	mati.	« »Da,« je pritrdil Oprezni, »smo se že dogovorili	A
kupec za vse: za voli, za žito, za platno. In	mati	Mozolka mu je verjela, stric Blaž Mozol pa tudi	A
Polonica, katera je bila zdrava in čvrsta kakor	mati.	Če Pavle tudi umrje ‒ in mati Mozolka je bila	A
čvrsta kakor mati. Če Pavle tudi umrje ‒ in	mati	Mozolka je bila smrti v svoji hiši tako vajena	A
Ko jo je torej novi sosed enkrat vprašal: »	Mati,	ali mi boste dali Polonico?« bilo ji je to vprašanje	A
jemati, potlej te bomo pa ženili!« Tako je	mati	Mozolka govorila.In pri tem je ostalo, ker novi	A
bilo pokazati se mu. Nadalje pa je bila tudi	mati	povedala natihoma svoji hčeri z brezobzirno	A
iskati, kadar je treba vso resnico povedati:	mati	Mozolka je bila hčeri jasno in brez izbire besedi	A
glas, ker zgodilo se je zmerom le tisto, kar je	mati	Mozolka ukrenila.Ker izpregovorjena beseda pri	A
pogledala, kadar to zve! In kaj poreče nje	mati!	Iz kože poskoči od jeze.	A
strmela predse. »Si že pomolzla?« vpraša jo	mati	prepirljivo in osorno. Dekle se molče obrne	A
Nevoščljivec! Odám je vendar tvoj oče, Eva tvoja	mati.	In moja sta tudi in še fajmoštrova oče in mati	A
mati. In moja sta tudi in še fajmoštrova oče in	mati,	če malo čez hrbet nazaj pogledamo kajpak!Pa	A
vino znašel kasneje, ker njega je dosti kasneje	mati	rodila kot Odáma, da boste vedeli, stric.Jaz	A
Kaj še tega ne veš? To so meni še rajnica	mati	pripovedovali in vsi stari ljudje vedó.No, in	A
zopet k mizi in vzel materino pismo v roke.	Mati	Poljakova živela je na Spodnjem Štajerskem,	A
srce želelo obema Štefanovo.« »Uboga, ljuba	mati!	« vzdihne Rezika. »Da, da, uboga mati!« reče	A
ljuba mati!« vzdihne Rezika. »Da, da, uboga	mati!	« reče Poljak in objame ter poljubi svojo nevesto	A
Komisar Mulej je bil vljuden mož. »Dober dan,	mati,	« dejal je prijazno, ko je stopil pred vežo.	A
prijazno, ko je stopil pred vežo. »Vi ste Mozolova	mati,	li ne?« »Da, da!« reče ona in, akoravno na kmetih	A
bi ga jaz mogel!« Polonica mu ni odgovorila;	mati	pa ga je ustavila ostro: »Molči in ne govori	A
bilo vse mirno. Pavleka ni bilo z Rov domov,	mati	Mozolka je še v dolini s hlapcem turščico osipala	A
daleč proč, da bi je nihče ne našel več, ni	mati	ni drugi ljudje!‒ In Nande?	A
gore, ko reče dekle potihoma: »Jaz moram domov,	mati	se bodo zbudili!« »Ne, ne, počakaj še malo,	A
Navzočni bili so vsi domači in pa Poljakova	mati,	katera je bila došla prejšnji dan k sinovi poroki	A
in šli na kratek sprehod iz mesta; Poljakova	mati	in mlada njena snaha ostali sta doma. Stara	A
dan poznali, občevali odkrito in zaupno kakor	mati	in hči. Govorili sta danes, in to je čisto naravno	A
vendar on najdražje, kar sta imeli na svetu. »Ah	mati,	glejte, niti vi niti Štefan mi še nista povedala	A
da nisem vedela, je li še živ ali mrtev. Oh	mati,	nikar ne bodite hudi, ako sem vas žalila s tem	A
gabrovo grmovje. »Pustiva te žalostne spomine,	mati!	Žalostni morajo biti, to vidim, torej pustite	A
Žalostni morajo biti, to vidim, torej pustite jih,	mati!	Štefan mi bo vse povedal!«	A
mogla ubraniti. »Pozabite te spomine, ljuba	mati!	« reče Rezika po kratkem premolku ter sede bliže	A
razmišljen bil je vendar in tudi soproga njegova.	Mati	pogledovala ga je parkrat skrbljivo, a on jo	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  3.401 3.501 3.601 3.701 3.801 3.901 4.001 4.101 4.201 4.301 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani