mati (4.301-4.400)

ga je pričakovala. »Franica spi,« odgovori	mati.	»Ponjo pojdi!«	A
veži v stanico, kjer je navadno hči spala.	Mati,	ki je morala najbolj vedeti, da je nocoj ni	A
luč ugasnila. Mirno je spalo po vasi vse, le	mati	in hči, kateri je vse blagrovalo, da ste srečni	A
pipo vzel ter molče zopet odšel, tako da si je	mati,	ki je ravno iz hiše stopila, mislila: ne bo	A
hiše stopila, mislila: ne bo take sile, ne!	Mati	je bila že namenjena, hčeri očitati in izpovedati	A
O pol osmih je bilo kosilo.	Mati	si je posebej kuhala kavo; oče in hči sta navadno	A
»Kje je Franica?« vpraša oče.	Mati	pove, da je zunaj, da ne more jesti.	A
ki je baš iz kašče prišla. »Kaj je?« vpraša	mati	Smrekarica. »Vidiš!« pokaže mož s prstom	A
tla ob zidu. »Jaz ničesar ne vidim,« odgovori	mati.	»Ne?	A
zamišljena odide v vežo. Odslej sta pazila oče in	mati	na hčer.Ves dan je morala biti pri domu.	A
žalost je bila razlita po njenem obličju.	Mati	je poznala črva, ki jo gloje, in v srce se ji	A
nepremišljeno ljubeznijo srce težiti. Dokler se	mati	Smrekarica huduje, ne odgovarja Štefan ničesar	A
Ko se žena umiri, spregovori on: »Res je,	mati,	nepremišljena je ta ljubezen.Jaz nisem mislil	A
če boš hodil še za njo.« »To me ne straši,	mati;	meni bi ne bila velika izguba, če me zdaj ustreli	A
noben človek ne brani; ali smem povedati vam,	mati,	in vsem ljudem, četudi neče nihče verjeti, jaz	A
Za križ božji! Ne, le zdaj ne!« preplaši se	mati.	»Zdaj, baš zdaj!«	A
da se Franica ne pokaže v hišo, stopi ven.	Mati	je bila v kuhinji, a deklica je stala na pragu	A
»Ne bodi neumna ter ne jokaj.	Mati	je tudi jokala, ko smo šli k poroki; pa jo vprašaj	A
pusti. Kmalu za njim s tiho stopinjo pride	mati.	Žena ima resen obraz, pa hčeri se zdi, da je	A
oče tako hoče, reci že, kar hočeš!« nagovarja	mati.	»Precej grem,« odgovori hči.	A
XIX Kake tri dni pozneje	mati	Smrekarica jokaje reče možu: »Moj Bog, ti si	A
Pokažem ti, kaj je pokorščina!«	Mati	Smrekarica se je zbala te moževe jeze, hitro	A
da se je hči vdala, da bo zopet kmalu vesela,	mati	pak se je spominjala, da je bilo tudi njej pred	A
čemer bodo treh far ljudje več let govorili.	Mati	Smrekarica je okoli hiše letala in jokala na	A
obličju se mu je bralo, da trpi on toliko, kolikor	mati,	četudi ne joka. Štefan, ki se je ljudem	A
Smrekarica sta sama v izbi. »Pojdi ponjo!« reče	mati.	Smrekar, kateri kakor po navadi, samo	A
pojde, kakov ljudski tudi ne pojde!« odgovori	mati	jezno. »Sama je zamešala, sama naj zajema	A
beseda, kakršno božja zapoved očeta uči!« reče	mati.	»Kaj?	A
Te besede je Smrekar jezno in kriče govoril.	Mati	je dozdaj pogovarjala samo tiho in jokaje; a	A
XXV	Mati	Smrekarica je bila oblekla pražnjo obleko in	A
je kobilo pognal in bila sta kmalu v mestu.	Mati	ide sama k znani ženi, kjer je Franica nekdaj	A
in čutila, da je žareče: bila je zopet sama	mati	in prijela jo je druga velika skrb, kakršno	A
prijela jo je druga velika skrb, kakršno more	mati	imeti pred posteljo zelo bolnega edinega otroka	A
XXVII Oče in	mati	sta ostala v mestu.Hčerina bolezen je bila vedno	A
bilo vedno vpleteno v te nevezane samogovore.	Mati	je bedela noč in dan pri postelji z dvema drugima	A
Obema se srce olajša.	Mati	obriše solze ter se ozre kvišku k sveti podobi	A
imel kakor konje ali pipo. V hiši sta sedeli	mati	Smrekarica in Franica. Poslednji se je poznala	A
mu je bilo izgubilo precej poprejšnje trdobe.	Mati	je hčer - to seve šele po več dneh - opominjala	A
sedita obe, vsaka pri svojem oknu, hči šivaje, a	mati	ima že več minut posel s tem, da bi konec utrgane	A
oprt in govoril s sosedovim sinom Štefanom.	Mati	se obrne od okna in začne presti, malo z glavo	A
že kaj pogovarjala z očetom?« vpraša naposled	mati	s pomenljivim nasmehom. Hči pogleda	A
»Saj meni smeš povedati! Kaj nisem tvoja	mati?	Glej, kako bi bilo lepo in prav, ako bi mi bila	A
odgovori dekle na pol tiho in sramežljivo.	Mati	nekaj časa prede, potem, ustavivši kolovrat	A
posoditi in koga je terjati, skušala je babica,	mati	Smrekarica, z raznimi zvijačami sinka od matere	A
bil zapisan za Andreja Pajka. Moj oče in moja	mati	sicer nista bila bogata, pa vendar še precej	A
jaz pa sem ga molil, kakor me je katoliška	mati	učila, in sem si mislil, saj je Bog povsod,	A
dole in jarke, kjer stoji očetova hiša, kjer	mati	stanuje z brati in sestrami?Taki vzdihljaji	A
moraš iti? E, Francek, Francek, kaj bi tvoja	mati	dejala, ko bi bila dočakala tebe takega, kakršen	A
sosebno ker je bil kozičav. Ker mu je bila	mati	zgodaj umrla in ker je očetu čisto manjkalo	A
vrsta pride na našo hišo? O, ko bi bila rajnka	mati	tega doživela!« Vzdihne in vstane stari mož	A
krvavem sledu. »Moj Bog, oče nebeški in ljuba	mati	božja!Da bi vsaj on ne bil kaj storil!	A
da nisem še enakega dočakal, kar me je moja	mati	rodila, in to vse zavoljo ene besedice, ki sem	A
Ogenj, ogenj!« kričali so po hiši gospodar,	mati,	ded in otroci in precej se odpró vrata in ven	A
nesrečnega brata. Bila je dobra gospodinja,	mati	dveh cvetočih otrók in srečna v zakonu s svojim	A
gospodinji, naj pride k njemu v njegovo sobo. Debela	mati	mesarica Krivka se je s čudom začudila tej prošnji	A
starem obrazu kakor štirinajstletna deklica. In	mati	Krivka je tudi zardela, ker razumela ga je.	A
zabavate.« »Milica, ti si poredna!« omenja	mati,	kateri je bil mladi mož vidno povšeči. »Oh,	A
Da, da! Ona neče, da bi	mati	vedela ali slutila, da sva tekmeca!.Ha, tekmeca	A
ji je prihajalo vedno teže pri srcu. »Ko bi	mati	zvedeli ali celo oče?Čemu mi vendar piše?	A
posla. »Kje si se mudila nocoj?« vprašala je	mati	prijazno in pogladila hčerko po temenu.»In vroče	A
Kaj se je zgodilo, za božjo voljo?« silila je	mati.	Počasi in vedno skrivaje svoje goreče lice na	A
Po večerji je gospodar zgodaj odšel spat,	mati	in hči pa sta ostali zopet sami. To priliko	A
nekakšen resen in dobrovoljen izraz, kakor ga ima	mati,	ki svari svojega sinka, ne da bi ga karala.	A
vi kovali sveder, ukrenili bi tudi tako kakor	mati	županja z bukvami.« »Kako pa so storili mati	A
mati županja z bukvami.« »Kako pa so storili	mati	županja?« »l, v cerkvi so brali iz pozlačenih	A
»Kajne! Dobro je le, da so bili moja	mati	prej na svetu nego jaz!Bog zna, česa bi jih	A
spravi, kaj boš kazal in se bahal,« dejala je	mati	dobrovoljno. »Saj bom!	A
To je bil jok in stok po hiši!	Mati	je tarnala in javkala, Anka je skoro pozabila	A
»Koga imaš? Denar ‒ ali kaj?« zavzela se je	mati	na pol vesela. »Tatu, tatu!	A
sodnik. In odšli so domov ‒ oče sam ‒ sin sam ‒	mati	in Anka skupaj, mešetar Miška pa zopet sam	A
pravi pameti in da je moral biti tudi sinoči.	Mati	je celo grdo gledala mešetarja. »No, čakaj	A
. / stran 27 . / »I seveda!« pritrdila je	mati,	»pa kdo mu pomore?Tisti nesrečni denar!«	A
in uroke odgnati in zagovarjati,« trdila je	mati	Reza. Otroka sta bila zadovoljna in zmenili	A
doma pri vaših? ‒ Oče so umrli in kaj počno	mati?	« »So tudi umrli!	A
utripalo, kadar se je ozrla vanj gospa baronica,	mati	njegovih varovancev; oči te krasne žene so bile	A
slabo, silno slabo. »Na, Urška,« dejala je	mati,	prišedši z malim loncem v izbo; »tole juho izpij	A
vedno. »Ali so gospod kaj rekli?« vpraša stara	mati	potihoma botra. »Dosti niso rekli,« reče ta	A
so tako hoteli!« »Oh, moj Bog!« zaihti mlada	mati	na glas in solze jo oblijó. »I, kaj boš jokala	A
botra ter ziblje venomer otroka. Tudi stara	mati	je brisala solze, a rekla ni nič. »Očeta so	A
potegnil z desnim rokavom čez obraz. Stara	mati	pa je doma sedela in vzdihovala in jokala ter	A
prvi šel s tega sveta, gospodinjila je stara	mati,	a ta je pred nekoliko leti izročila vse vnuku	A
povprašuje tujec. »Ali je že, ali so že umrli	mati?	« izprašuje zopet oni. »Takrat, ko sem se jaz	A
»Saj ga nismo poznali ‒ ne jaz in ne stara	mati!	Trideset let je tega.«	A
sta bila sama na domu in skoro vedno skupaj.	Mati	Jurčeva je bila že zdavnaj pod zemljo, brata	A
»Zdrav je!« odgovoril je oče. Vtem je	mati	z detetom vstopila. »Res je,« nadaljeval je	A
»Gladeža sem mu že dala pod vzglavje!« deje	mati	skrbno. »S tistim ne bo niti zveličan niti najedel	A
premogel, plačeval je zanj; vina si ni privoščil in	mati	si je pritrgavala, kar je mogla, da pošlje v	A
ni izpolnjeval, česar sta se nadejala oče in	mati	o njem.Čez malo let je moral ostati doma; s	A
izpolnil dvajseto leto in vzeli so ga v vojake.	Mati	je jokala in tarnala, oče pa je ponosno hodil	A
vas. In kaj bi vam še pravil, kako je jokala	mati!	In kaj bi vam pravil o Jurci?	A
ni znal, kdo je bil njen oče, ni katera njena	mati	‒ iz tržaškega najdeniškega zavoda so jo bili	A
pa je stal še na pragu kamre, kjer je ležala	mati.	»Ej, Mohorič,« obrnil se je le-ta nazaj v sobo	A
menda je bil s to opazko ves pogovor končan.	Mati	je sedla na klop pred vežo, on pa je korakal	A
in prenesli so starca v hišo, na posteljo.	Mati	Planjavka je hotela pomagati, ali nji je slabo	A
ali to je bil le dušek te lesnim bolečinam.	Mati	Planjavka je čepela na klopi pri peči, pa jokala	A
jokala ni več; edino hči je še časih zaihtela.	Mati	je sosedu Češku pošepetala nekaj na uho. Nekoliko	A
trden kmet. »Torej meni nič več?« dejala je	mati	še enkrat. »Dosti bode imel plačevanja!« mrmral	A
je dekla. »Molite, molite!«velel je Bunček in	mati	Planjavka je pričela moliti na ves glas; vsi	A
prijateljski svet svoje sestrične. »Kaj pa	mati	moja, ali so zdravi?« povpraša. »Zdravi, zdravi	A
govorečih obrnila nanj, jel se je zopet kremžiti.	Mati	ga odvede v hišo in France odide, glavni del	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  3.801 3.901 4.001 4.101 4.201 4.301 4.401 4.501 4.601 4.701 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani