nova beseda iz Slovenije

kvišku (656-755)


iskrile oči in sklonil se je v postelji na pol      kvišku.     Pretreslo me je to divje sovraštvo, ki je donelo  A
Čiv-čiv!« je oponašal starec vrabce, ozrl se      kvišku      na visoki kap, kjer je čepelo celo krdelce malih  A
prijazno z repom . / . / stran 16 . / migljaje,      kvišku      ob njenem krilu.Obrnivši se, ugleda pred seboj  A
nesrečni dolgčas ti!« In potem puhne gost oblak      kvišku      proti stropu, katerega so kinčale lepo zavite  A
to, močno pušivši svojo cigareto in gledajoč      kvišku      v strop. Vinko je obrnil za trenutek svoj pogled  A
puhanje Gernaua, ki je pošiljal okrogle oblačke      kvišku.      »Pa čuj, Vinko,« prične zopet, »katero mitologično  A
nosi stari razval; od tod je treba peš korakati      kvišku.      Gernau je vozil z iskrimi Rogulinovimi konji  A
severne gore, za katerimi so v jasni daljavi      kvišku      kipeli beli vrhunci snežnikov. Bilo je že pozno  A
čul ni. Čez nekoliko časa se je spel baron      kvišku      in vravnal svoje otrple ude.Stopil je počasi  A
robčevem oglu. »Gernau!« vzklikne in plane      kvišku.      Ta preloži po stari navadi svoje ostrožene pete  A
bilo tudi res in ko bi imel priliko speti se      kvišku,      držali bi se ga vendar vedno okovi kmetskega  A
bo pil naš Jaka!« pravi oni ter dvigne roki      kvišku,      kakor bi že videl Jakoba, žerinjskega kočijaža  A
molelo je le nekoliko trohlih hrastovih kolov      kvišku.     Okoli pa je raslo sivkasto vrbičevje in dve stari  A
pesku pod skrajnim kostanjem, pogledali sta obe      kvišku      in začudenje, videti čisto tujega gospoda tako  A
nekaj ričeta v skledi. Tujec se je sklonil      kvišku      in zajel nekajkrat, pa potem spet odložil žlico  A
tega.« Capin se je po teh besedah vzpel na pol      kvišku      in zaječal: »Jaz sem tvoj oča!«  A
S svojim praktičnim realizmom si je pomagal      kvišku      in sedaj je bil samostojen »paša« v lepem kraju  A
nikdar človeška noga. Krog in krog je molelo      kvišku      razpokano skalovje v neotesanih surovih kosih  A
poda list, katerega prebravši, Jaroslav veselja      kvišku      poskoči, kajti tu je bilo zapisano, da bode  A
je stal naš Jaroslav in srdito je dvigal roki      kvišku      ter prisegal k vsem bogovom, da nikdar več nobene  A
gozdovem robu moli divji žafran svojo glavico      kvišku      izpod listja.Saj pravi Heine: Philister im  A
»Ne, ne bom!« In že se je sklonil      kvišku!      »Pa stoj!«   A
je fantu. Marko je res sunil drevo z vso silo      kvišku,      da je hlapec skoro omahnil; a potem je vendar  A
da mu je jok najbliže. A nakrat je planil      kvišku,      porinil leseno žlico, ki je ležala pred njim  A
našim Markom in ga zleknil . / . / stran 50 . /      kvišku      ter potem pred vrata na prosto, kjer se je jutranji  A
A ker se to vendar ni zgodilo, skočil je      kvišku      in se oklenil starega moža. »Boter, boter, vi  A
!« »Šema ‒ neumna!« zarjove Šimon in plane      kvišku!      Obenem z njim pa je planil tudi njegov stari  A
pade. Enkrat, dvakrat poskuša še zravnati se      kvišku,      potem pa se zlekne mirno po mehkem ležišču in  A
zagoriškem zvoniku pa bije ‒ štiri. Vid se skloni      kvišku,      mane si zaspane oči in stresa se od mraza.   A
Topolščak je potegnil dvakrat zaporedoma rame      kvišku.      »Pa veliko ima s seboj!  A
Pa pri vsej varčnosti vendar ni mogel prav      kvišku.      Danes pa mu je nekaj čudnega zvenelo po ušesih  A
irhastih hlač in ga dvig . / . / stran 39 . / nil      kvišku.     Nad njim, toliko da jo je mogel doseči, štrlela  A
Ti, deklina,« dejal je osorno in se povzpel      kvišku,      »kaj pa imaš ti z Miklavžem?Vprašal te nisem  A
Abadon odnese Samorada skozi zidno udrtino      kvišku      v zrak.Za njima se velik del ječe podere ter  A
človeške pridnosti; krivoprisežniku držim desnico      kvišku,      da se znebi poštene svoje dolžnosti; učenjaka  A
je umrl brez slave. Naglo sem potem plezal      kvišku      na lestvi slave in učenosti ter bil končno imeniten  A
je treba idealnosti, povzdigati morajo duha      kvišku      in krotiti sebične strasti, ker človek ne živi  A
po stezah vere in nravnosti, omike in svobode      kvišku      k idealnim smotrom, in sicer tolikanj, da se  A
dano, častno je že samo na sebi in za plezanje      kvišku      prikladnejše nego velike duševne zmožnosti.  A
ali puh iz brezna mu odnese breztehtno telo      kvišku,      da tako skozi vrtince soparov in pen, vrvečih  A
stran 49 . / Hodili smo od Velega polja dalje      kvišku      in lahko, kakor da nas nosijo peruti.V hipu  A
zmaj je tiščal in vzdigoval skalne skladove      kvišku,      gora je rasla in že bila tolikšna kakor Triglav  A
gleda nekaj trenutkov strmo predse. Potlej se      kvišku      zgane in čelo se mu razjasni.Seže nam vsem zopet  A
Na koncu robatega, strmega grebena je treba      kvišku      vstati in se oprijeti gole stene Velikega Triglava  A
stran 239 . / Ujamem jo z roko in dvignem      kvišku.     Deček si ni dal dopovedati, da tista kača ni  A
da bi strele grom zadel na njeno uho, odskoči      kvišku      in pogleda skozi grmičje na plano...In glej, tamle  A
je, da je on; zakaj ji je tako utripalo srce!      Kvišku      plane, zdaj ga ne sme videti, on je ne sme videti  A
vse okoli njega. Pri tej priči plane Perun      kvišku,      vrtne duri se nanagloma odpró in pred gospodom  A
gospoda, ki mu je ležal na strani. Záboj plane      kvišku,      gre oglarju naproti ter mu razloži o kratkem  A
prestriže mu dekle besedo, sklonivši se ponosno      kvišku      pred njim. Nikoli prej ni bila tako lepa Zora  A
220 . / bi ne bila Barba pri tej priči planila      kvišku      ter prestregla jo v svoje naročje.Dekle se oklene  A
bremenom; zdaj pa zdaj se je katera nagloma      kvišku      vzpela, ko je z nje zdrsnil južni sneg.Tih mrak  A
Led je bil prebit. Gospod Mirodolski plane      kvišku.      »Vi veste, kje je moja hči?« zavpije.  A
veverica spleza dekletce po lestvicah ob stebru      kvišku,      vrhu stebra postoji, potem začne počasi stopati  A
potem po drugi nogi; nato leže vznak, skoči      kvišku;      lovi se, kakor da bi padala, in zdaj - srce  A
vil med skalovjem peneč potok; gole peči so      kvišku      molele ob straneh in med njimi so siromaško  A
tja po dolini; slednjič je kakor srdit planil      kvišku      ter stresnil glavo, kakor da bi se hotel siloma  A
ko pride oče. Njegove stopinje jo zdramijo;      kvišku      plane, okoli vratu se oklene očeta in strastno  A
se prikaže Metka iz gozda, kakor blisk plane      kvišku      in jo pozdravlja z veselim lajanjem (ki je bilo  A
žlice in skledo. Na pol miže se plazi, rep      kvišku      držeč, proti mizi; grede se leno podrgne ob  A
obotavljajo, postopajo okrog nje, zaganjajo se      kvišku      ter nagajivo kljujejo rdeči podbradek materi  A
ti me ne ljubiš!« zavpije Valentin in skoči      kvišku,      »ti me ne ljubiš!Ko sem v daljni deželi zdihoval  A
v obe roki skrival. Čez nekoliko časa plane      kvišku,      sname puško s stene, obesi jo čez ramo ter gre  A
pri tej priči po vseh udih žalujočo deklico.      Kvišku      plane in oklene se z obema rokama svojega ljubega  A
potem nastane tihota okrog. Preplašena planeta      kvišku.     Dekle seže po vrču in odide hitro domov.  A
ko jo ogovori, obide strah deklico, ki skoči      kvišku      in prime jo za roke.Roke so trde in mrzle.  A
šentjernejčana.« Podgorec, to začuvši, plane      kvišku,      ponudi velikanu čutaro in veli: »En bokal ga  A
jo poljubi in objame. Vila se predrami, skoči      kvišku      in ustreli Petroviča v srce.Mrtvi junak leži  A
stiske in težave. Zdrav in vesel sem skočil      kvišku      in se oziral zopet po znanem svetu.Videl sem  A
Na strmem klancu zadene voz ob skalo, odskoči      kvišku      in se postavi navpik.Notburga in Žandelj odletita  A
silnih smrek, katera so potem izpustili nazaj      kvišku      in ga tako raztrgali.Grad njegov so oplenili  A
hrščale in pokale, ko jih je dvigal in silil      kvišku,      izpodletelo mu je gotovo stokrat, preden se  A
ne stane nič več truda kakor hoja. Drknil je      kvišku      tako brzo in zlahkoma, kakor da ga poteže kaka  A
»Vidiš, Jakob! Tako gre ta reč      kvišku,      če ima človek glavico. Včasi sem naredil tako  A
sosed, da so babe vse hudičeve, vrže Peter glavo      kvišku,      se zakrohota in pravi: »Tudi jaz tako mislim  A
navzdol in se dotikali skoraj stebrov, molečih      kvišku.     Iz vrat je pihala po eni plati mrzla sapa, da  A
se mu zdi, kakor da bi ga potegnila neka roka      kvišku,      ali brez bolečine.Ko ga postavi zopet na zemljo  A
spet pri štoru, obešeni telebi na tla, skoči      kvišku      in plane vnovič na moža pri štoru in tako se  A
spokornika in se priklanjal križu, potem pa zletel      kvišku      in zginil.Tudi pozneje je prišel h križu vsako  A
/ stran 46 . / Steza je zavila naravnost      kvišku.     Bila je tako strma, da so se komaj komaj vlekli  A
nesel preko vode. Na oni strani pa sta splezala      kvišku      med skalami, ki jih je bil poln globoki jarek  A
že visoko tam gori. Počasi sta se premikala      kvišku,      ker sta morala biti pre vidna in sta morala  A
vso silo se je oprijel vrvi in se je zaganjal      kvišku,      da ga je po dlaneh skelelo.Samo enkrat je še  A
gotovo sem Kekec ... « In deček se je vzpenjal      kvišku,      da mu je skoraj sapa pošla.Nič več se ni ozrl  A
« S poslednjimi močmi se je poganjal Kekec      kvišku.     A glej ‒ stena tu gori ni bila več tako gladka  A
je kar zasmejal. Lahkotno se je vzpenjal zdaj      kvišku      ‒ urno, urno kakor veverica.Ozrl se je navzgor  A
stopnicah s podstrešja desetar Janez, dvigal prst      kvišku      in stokal.»Od vraga me je neka žival na podstrešju  A
beli, počasi in drug za drugim, držali so roke      kvišku.     Spremljal jih je vod tretjega bataljona z brzostrelka  A
top. . /\ .. stran 127 . \/ Vsi smo se ozrli      kvišku,      ker smo zaslišali brnenje.Visoko je letelo italijans  A
k materi in vsem bo lepo in dobro.« Pogleda      kvišku      in Zorki pokaže oblak, ki se bliža.Vidi, da  A
Zorka ima razmršene lase, ki jih veter dviga      kvišku.     Mirko se še enkrat ozre v strmino, kjer mati  A
domača pokrajina. Slivnica je skrivnostno strmela      kvišku.     V njenem žlebu se je med smrečjem skrivala cerkvica  A
podkupnine. Čez teden dni je vrgla Berganta      kvišku      novica, da si je Repnikov Polde kupil konja  A
imel,« je poudaril Vinko in dvignil kozarec      kvišku.     »Rečem ti, samo Dana ti manjka, pa bi bil srečen  A
znamenju je klečala ostarela ženska in dvigala      kvišku      roke.»Ne more in ne more ga pozabiti,« je tiho  A
zdavnaj ovenele! Krt modruje, žarkov išče,      kvišku      rije, prav v oči blesteče sonce mu posije.   A
začela ustavljati. Vihra je dvigala nozdrvi      kvišku,      Hasanov konj je naglo premikal ušesa.Z začudenjem  A
rezgetanje. V tem trenutku se je Hasanov konj povzpel      kvišku      in se koj nato ustavil. »Gospodar,« je izpregovoril  A
kri tekla curkoma s čela, zdaj zopet skakali      kvišku      in skoro kričaje odgovarjali na škofovo molitev  A
prevlako, da je na vseh koncih udaril plamen      kvišku.     Juri je videl v taborišče svojih sovražnikov  A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  156 256 356 456 556 656 756 856 956 1.056 ▶ ▷



  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA