kvišku (856-955)

se je z mlinskimi kamni igral. Metal jih je	kvišku	in nato z rokami lovil.Še s tem sta se seznanila	A
prstan iz samih demantov. Koj nato jo potegneta	kvišku	smrekar in mlinar. Obema je bila tako všeč,	A
pozvoni še sam kovač, toda nečeta ga potegniti	kvišku,	ker sta dobro vedela, čigava bi bila potem najlepša	A
obešenec: »Oh, kako sem žejen!« Hlapec pogleda	kvišku	in pravi: »Če si žejen, pa pij!« To reče in	A
sabo glas: »Oj, padel bom!« Mladenič pogleda	kvišku,	in ko ničesar ne opazi, pravi: »Ej, le padi	A
povaljal po mostu. Konj našega vojaka pa je skočil	kvišku	in kakor bi trenil, je bil na drugi strani,	A
spremenjen je bil v črnega vrana, ki je zletel	kvišku.	Tri dni pozneje je šel po isti poti drugi sin	A
drevo, ko zdajci nekaj nad njim zašumi. Ozre se	kvišku	in vidi dva vrana.Grozna slutnja se ga polasti	A
je berač prijel okoli pasu ter zletel z njim	kvišku.	Siv mrak je ležal na zemlji, ko se je kraljevič	A
popravil?« »Saj ni iz živega srebra, da bi šel	kvišku,	kadar je vroče!« zagode Danilo v odgovor. Po	A
Zgrabil me je za krilo. Ga potegnil	kvišku.	Počilo je po šivih.	A
in če je fant, Miha mu je bilo ime, pogledal	kvišku,	je napravil nedolžen obraz, kakor da bi se ne	A
vpila srdito in kakor bi trenil, je skočila	kvišku	in ga udarila s pestjo v obraz. To ga je jako	A
petah, me je koj pošten materin sunek spravil	kvišku.	Ali počitnice so hitro minevale in mene je že	A
krasote. Šla sem potrpežljivo, vedno, vedno	kvišku,	padala sem, moji udje so bili razpraskani, odrti	A
»V-i-i-i?« . / . / stran 81 . / Skočil je	kvišku,	sunil psa vstran in v tem trenutku je stal pred	A
Haha, tak mož! Pogledala je	kvišku.	Tiste oči so se ji bližale.	A
črepinje daleč odletele in da je vino pljusknilo	kvišku.	Nato se je zasmejal in naenkrat dejal čisto	A
sede in se krepčajo s pijačo. Ali hajd! hajd	kvišku!	Daleč je šuma in jutri pred dnevom morajo peti	A
cartano!« Lovričev Tone leži na deskah in niti	kvišku	ne skoči, da bi s pestjo zabil hudobnemu nagajivcu	A
zjutraj mora še ves izmučen in nespočit pred zoro	kvišku!	Vedno enako je bilo Tonetu, niti boljše niti	A
Tilda je vstala. Tudi Rajko je skočil	kvišku	in neprijetno mu je bilo. »Ti si vse snedel	A
Boš videla, kako sem dober in pameten.	Kvišku	hočem!Kaj je to kaznivo?« je rekel sin, vzel	A
Kaj pa boš drugače, prosim te! Slavohlepen si,	kvišku	hočeš, ven iz ozkih, tesnih razmer...A ta šola	A
stopil na lestvico, ki bi bila nedvomno držala	kvišku	v brezskrbnejše življenje, če bi bil vztrajal	A
... Korak? ... Ustavila je stroj, vzpela se	kvišku	in z ušesi, z očmi, s celim obrazom, s celim	A
In zdaj se je ustavilo pred hišo. Planila je	kvišku	pa v vežo in k durim.Kolena so se ji šibila	A
brez uma je jecljala in ga klicala. Skočila je	kvišku	in ga polila z vodo.Ali nepremično je ostalo	A
Lastno, bridko ljubljeno kri. Planila je	kvišku.	Kaj je treba še storiti?...	A
dežnika nimam, pomislite.« Važno potegne obrvi	kvišku	in se poslovi: »Moje spoštovanje!Na svidenje	A
po Vladošo. Kakor elektrizirana je skočila	kvišku.	»Oblecita me, mama, Mařka!	A
Kako je bilo, povej!« In zdaj skoči Vladoška	kvišku	in se mi obesi na vrat: »Kajne, mama, da sem	A
sem jaz ta srečna, presrečna mamica ‒ skoči	kvišku,	jo previje, poljubi na ročice, na kolena in	A
res zelo smešna. Težko glavico vzdigne včasih	kvišku,	se zaguga na desno pa na levo, očke so važne	A
voziček in Pikica lahko gleda naokrog ali pa	kvišku	v zeleno drevje, v goste veje, skozi katere	A
jo deroči . / . / stran 166 . / valovi drže	kvišku,	kakor bi ležala na mehki blazini. Voda je tam	A
nekakšna perut iz pločevine, hitro se potisne	kvišku	in šment zleti do drugega nadstropja visoko	A
krastačo in slišale, kaj je rekla, so se pognale	kvišku,	da bi ugledale deklico; ko so pa videle, kako	A
»Cvik, cvik, cvik!« Ozre se	kvišku	in res, nad seboj zagleda lastovko.Komaj se	A
mu je poštar prinesel pismo. Roke je dvignil	kvišku,	glava se mu je polagoma povesila, brez zavesti	A
drugo ali oboje; dokler pa ste šele na poti	kvišku,	vam preveliko zanimanje za umetnost ali lastni	A
lahko izdajalski. Kilometer stran se je dvigalo	kvišku	Ministrstvo resnice, njegovo delovno mesto,	A
bleščeče belega betona, ki je v terasah kipela	kvišku,	tristo metrov visoko v zrak.S kraja, kjer je	A
očistil prste in se vrnil v drugo sobo. »Roke	kvišku!	« je vzkliknil divji glas. Lep devetleten	A
Da,« je rekel Winston. O'Brien je iztegnil	kvišku	levico, s hrbtom proti Winstonu, s skritim palcem	A
premikajta se!« je ukazal eden od policajev. »Roke	kvišku!	« Karlove in Bobijeve roke so se stegnile	A
jo bom vsaj kmalu imel - in nato se bom ozrl	kvišku	in...(SE NADALJUJE).	A
takšnega, zaradi česar bi bilo treba planiti	kvišku.	Sploh nobene preklete reči, vse je bilo odlično	A
nekoliko vstran. Sedel sem spredaj in pogledoval	kvišku,	komolec sem imel na pultu, pil sem in razmišljal	A
imena?" Spet je čakal, eno obrv je dvignil	kvišku.	Nato se je zarežal in nadaljeval:	A
razprla in začutil sem krik, kako mi gomazi	kvišku	iz grla in debelo sem moral požreti, da sem	A
nameravala stopiti k njemu, zdaj pa je naglo skočila	kvišku,	lahkotno stekla k hiši in mu sledila noter.	A
ramen in obraza. Sršeči lasje so mu štrleli	kvišku,	okrogli obraz je tako kot vedno izražal zanimanje	A
" "Ko sva bila zadnjič tam, sem pogledala	kvišku	in ugotovila, da hišo z vseh strani obdajajo	A
Daj, zavrti ga, Danny." Stara Ria bi planila	kvišku	s svinčnikom in papirjem v rokah. "Gospa Lynch	A
nekakšna privlačnost. Stala je tam in gledala	kvišku.	Bilo je več kot čudovito.	A
ogledala in jo podala naprej. Ko je pogledala	kvišku,	je ujela pogled Davida Ollerenshawa.Sedel je	A
krsta spuščena, se je David Ollerenshaw ozrl	kvišku	na petelina v vrhu cerkvenega zvonika: opazil	A
ji zlomila kolena, in spet kot vzmet šinila	kvišku.	V dlani je imela vrečko bonbončkov, ki so se	A
"Kdo jo plačuje?" Louisine obrvi so šinile	kvišku.	"Tiste niso poceni."	A
okužbe. Melissa je naglo povlekla posteljnino	kvišku	in me pogledala.Videla je izraz na mojem obrazu	A
Takole slediti tujcem po ulicah. Pogledala sem	kvišku,	k valu, naravnost v Kimberleyjeve oči.Bilo je	A
Nekaj me je oplazilo po stopalu, da sem planila	kvišku	in zadušila krik, dokler nisem videla, da je	A
od trenutka, ko sem se rodil. Dvignila me je	kvišku,	me podržala v luč, se zasmejala vstran in me	A
sebe. Kratko ostriženi lasje, ki so štrleli	kvišku,	in dajali dvojno sliko, mladega vojaka in enako	A
potopljena v slepečo luč, z oprijemalko dvignjena	kvišku,	pokončna kot kolo, vrtela črna plošča; pogled	A
voljo. Želo strasti jo nenehoma s silo poganja	kvišku,	tako da je polna notranjega nemira.«	A
smo blizu odprtine in se že hoteli povzpeti	kvišku;	imeli smo namreč že vse muke za sabo ; tu smo	A
»Vidiš kaj?« *24 Slepi se je ozrl	kvišku	in rekel: »Zaznavam ljudi, kakor da bi drevesa	A
Ampak to pomeni ..." Jen je pokimala, podržala	kvišku	wi-fi zapestnico in ta se je zaiskrila.Z nohtom	A
škatel, ki jih je odprl pregret zrak, so skočili	kvišku,	in razkrili svojo čudovito notranjost.Elegantne	A
pojasnim, major," je dejal Francoz in poslal	kvišku	gost oblak dima iz cigarete znamke Gauloise	A
tekle po njenih licih. Kar naprej je gledala	kvišku,	v upanju, da se bodo ustavile, nato je oči končno	A
vidne. "Tam je!" je zavpil Narednik in pokazal	kvišku.	"Ogenj!	A
so preživeli člani ekipe Kidon stali z rokami	kvišku,	francoska policija pa je gomazela okoli njih	A
kako iz kamenja in prsti pod vami, skozi vas in	kvišku	poganja življenje.Ozrite se proti oblakom in	A
Kdo bo podprl ta predlog?” Vse roke so šinile	kvišku.	Narajan je pred seboj uzrl poraz.	A
pa peha prst pred seboj, dokler je ne izmeče	kvišku	v podobi krtine.Pod zemljo ima prav umetno izdelano	B
všečne lenobe ga hipoma nekaj zdrami, skoči	kvišku,	povoha sem ter tja, malo pogodrnja in odhlača	B
tudi navstran ali po rakovo navzad, rep zmerom	kvišku	držeč.Plen pograbi s ščipalnicami, ga nekoliko	B
tudi prostaka prijeti za roko in mu pomagati	kvišku	v višave božje, da pozabi zemeljsko puščobo	B
tudi po dvoje in po troje; grdo gledajo in drže	kvišku	svetle meče; in voditeljev, braniteljev in zaščitnikov	B
opral duše in srca, nas pomladil, nas vzdignil	kvišku!	Spominjam se na osnutek za spomenik Janu Husu	B
kos za kosom se pogreza; jezero raste, peni se	kvišku.	Predmestje se širi v neskončnost, objelo je	B
hitreje nego kdaj poprej. Vse, kar je zdravega,	kvišku	hrepenečega, se je izlilo v predmestje; predmestje	B
Paradyża. . / . / stran 91 . / Planil sem	kvišku	in bežal par korakov proti svoji četi, a sem	B
kratko povelje, dva poka, nesrečneža vrže malo	kvišku	in pade mrtev na obraz na tla: ena krogla mu	B
In res se je eden gibal. Vojak je skočil	kvišku	in rekel: »Vrag ga ubio.«‒ »Nemoj, nemoj,« kriči	B
kratkem zgodilo, da je velika večina plezala	kvišku	po dolini, skoraj grapi, v katero se je razširil	B
se več vezal v drobovje, ampak sem se vzpel	kvišku,	nisem se več zgubljal v lepljivem kemičnem spajanju	B
sama s seboj. Nenehoma nas mobilizira in kliče	kvišku,	k strnitvi vrst in v boj, in nam za mobilizacijo	B
v Hiperionu zapisal: ”Ogenj se vzdiguje	kvišku	v veselih podobah iz temne zibelke, v kateri	B
teči navzgor; človek je njen slap, ki se dviga	kvišku;	njegova zavest je naraščanje toplote, njegova	B
pridem v Tvojem pismu do ónega mesta, planem	kvišku	in se udarim po čelu: ”Oj ti bedák!“- Hitím	B
nebogljeni. Če pomislim, da bi moral hitro skočiti	kvišku	morda zaradi kakšnega brundanja, in hkrati vem	B
Str. 151 Sabina in Dalila sta planili	kvišku!	Rikija sta začeli »snemati«!	B
Rajsko pesmico zapeli, / Pa so peli prelepó. /	Kvišku,	kvišku so zleteli / Z dušo k Jezusu v nebó.	C
pesmico zapeli, / Pa so peli prelepó. / Kvišku,	kvišku	so zleteli / Z dušo k Jezusu v nebó. 4	C
1965. Iz strašnih sanj, ko se zbudi, / Lenora	kvišku	plane: / Li zvest, al živ njen Vilhelm mi,	C
prostore okrog svetišča. Ko so plameni hušknili	kvišku,	se je med Judi razleglo kričanje, ki je odzvanjalo	C

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  356 456 556 656 756 856 956 1.056 1.156 1.256 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani