kvišku (556-655)

Med z mahom obraslimi vejami se je stiskal	kvišku,	dokler ni dospel do vrha, kjer je zaužil rumeno	A
obtičala svinčenka. Kakor gad se je zvil, planil	kvišku	ter tulil od bolečin.Mi vsi pa smo po tleh popadali	A
je malo roka potresla, ko je obrnil samokres	kvišku	ter pričel: »Hvala vama, pobratima, da sta mi	A
zdaj skoraj v vodi, zdaj pa zopet pobliskavo	kvišku	švigajoče. Nad cesto po rebri se razprostirajo	A
»Aha, niste!« In zopet molče korakata	kvišku.	Tu pa se pot nekoliko zavije in tik ceste se	A
malo trenutkih tako grozno odkril! Gre dalje,	kvišku	po cesti.Ko dospe k vrhu, ozre se nazaj po poti	A
se tako, da popolnoma prebledi. Vzkloni se	kvišku	in v deviški sramežljivosti stoji pred njim	A
steklo žvenketaje razleti po tleh. Družba plane	kvišku	ter prihiti h gospodarju, ki je brez moči in	A
nastane čuden položaj. Notar je bil planil	kvišku	in zdaj je od jeze krčil svoje pesti.Gospa Helena	A
Tisočkrat ne! In vzklonila se je	kvišku	in podprla glavo z roko ter zrla v temo, rjavo	A
posebno debele sveče in dim njihov se dviguje	kvišku	in kakor s tančico prepreza podobe in zlatnino	A
Nepričakovana sreča nižavske obitelji ga je pljusknila	kvišku;	plačal je dolgove in zopet stopil med častnike	A
stran 198 . / Krušiču se je zabliskalo oko,	kvišku	se je vzklonil, da bi bil takoj pripravljen	A
trenutkov z nepotrebno svojo poezijo!« Planil je	kvišku.	»Serafina!	A
kolena, Ali takoj je z divjim krohotom planila	kvišku	ter glasno govoreč odhitela po stezi.	A
poprosil za mojo roko!« »Grof Egon!« planila sem	kvišku,	»grof Egon!« »Da, grof Egon!«	A
videla to obličje? Pristopila je k oknu ter	kvišku	potegnila gardino, da se je svetloba razširila	A
da se je s hudičem rada imela.« Planil sem	kvišku.	Kri je zakipela v meni in svet je razpadal okrog	A
« »Bilo je tisto noč!« in Carolus je šinil	kvišku.	Strast mu je ojačila telo.	A
mati ‒ luteranka!« Kakor blisk se je postavil	kvišku.	S kalnimi pogledi je premeril vodovje, iztegnil	A
v sobo in speča družba okrog peči je planila	kvišku.	mAli se vam blede, ženske!l oglasi se starec	A
steni in zaspal. Medvedja družina se je ozrla	kvišku,	misleč da bo priletela kakšna slastna tortica	A
bil kar tako. Zagrabil je zaveso, se potegnil	kvišku	in pristal na ozki okenski polici.Jaz, nesrečni	A
ga bo konec!« je Krištof pribil in pogledal	kvišku,	kakor bi nebo samo poklical za pričo svojim	A
pa slušal je in napel vse moči, da bi zuznil	kvišku.	Ženska ga je podprla in postavila na noge.	A
zdajle jih imaš pred seboj.« Grbca je vrglo	kvišku,	tako je bil vesel in srečen, Vsi vkup so se	A
Od onemoglosti ga je popala jeza, bušil je	kvišku	in odgovoril naravnost: »Tole: ko pridejo zidarji	A
Ostrovrška.« »Zofija ‒?« je Majnhalma vrglo	kvišku.	»Kako vendar ‒?« »Na, tudi tega meče!« se je	A
zvališ na globoko in ne skopitaš zlepa spet	kvišku!	« XX.	A
veš in znaš,« je mož odrezano rekel in se ozrl	kvišku.	Sonce se je že močno nagibalo, a škrjanček je	A
spodnese, ga ne bo, da bi ti vsaj z besedo pomagal	kvišku,	priteče le, da izdajsko počene nate in te odere	A
njene skrite čare, ji je zavrela kri. Skočila je	kvišku	in je tiščala roke na prsi, iz oči ji je plala	A
izbrala.« »Ni res, pater opat!« je grof bušil	kvišku.	»Kdo se je upal?« »Jezus.«	A
neki je tamle?« je Janez stopil tja in brcnil,	kvišku	je skočil človek. »Kdo si?« ga je Janez popal	A
dnu. Kriv sem, prej bi ti bil moral pomagati	kvišku.	« »Gospod oče, nikar si srca ne begajte s spomini	A
mladec se je vznak prekucnil in pomolil kobale	kvišku,	ko se mu je odtrgala na pol trhla korenina,	A
Misliš ti, da je kolovški oskrbnik zato tako	kvišku	planil, ko sem mu o rokovnjačih pravil, ker	A
ki je bil prej dejal »udari ga«, in se skloni	kvišku;	»nisem ga zastonj ves dan čakal.« »Kaj bomo	A
poslušal. Ko stopi v krog pri ognju, planejo vsi	kvišku.	On se ozre okoli ter reče osorno: »Jutri zvečer	A
maršal baje celo ne!« Oni skoči kakor besen	kvišku.	»Človek, kaj noriš?	A
je in nehote zašepeče: »On je!« Obenem skoči	kvišku	in teče v vežo k ognjišču; večerja je bila gotova	A
objel potem še enkrat strastno ter vzdignil jo	kvišku	s sedeža. »Pa pojdiva,« reče, »spremim te skozi	A
kipita na desni in levi dva visoka peščena hriba	kvišku.	Pod vrhom levega, visoko gori nad cesto, stala	A
konjar in Velikonja. Vsi v sobi so planili	kvišku	in kapitan je hotel seči po sablji; a ta je	A
posušil in le še gole njegove rogovile štrlijo	kvišku.	Tukaj se je ustavil ono noč Obloški Tonček,	A
rohni obloški kobilar in potegne onega zopet	kvišku.	»No, Kozobrin,« kliče Velikonja, »ti si nekdaj	A
bom čakal!« zarohni Obloški Tonček in skoči	kvišku.	Takega je hotel pisar imeti.	A
so se oni izgubili v gošči, in potem spel se	kvišku;	težko je sopel. Torej res čaka Polonica onega	A
več pisal. Pero palo mu je iz rok in skočil je	kvišku	s svojega stola.Dekle pa je zakrilo obraz in	A
bodle v srce kakor trnje, stresoval je z glavo,	kvišku	pogledoval in klel. Stoj, kaj je to bilo!?	A
Kako dolgo?« Šepec malo poguma dobi, pogleda	kvišku	in reče: »Samo šest tednov še.« »Ali boste pa	A
začudi, roke sklene, kakor bi hotela moliti;	kvišku	pogleda in vzdihne: »Moj bog!« Žagar se ustraši	A
Matilda lahkomiselno in prav ljubeznivo malo	kvišku	napne češnjevordečo spodnjo ustno. »Ali malo	A
prijeten glas me iz te sanjarije prebudi in, ko	kvišku	pogledam, vidim njo pred seboj. Vem, da sem	A
šele, ko ga je sodnik ogovoril. Pogledal je	kvišku,	nagrbančil suhi obraz še bolj in vprašal: »Kaj	A
»Tisto je, tisto!« Rekši, skoči Domen	kvišku,	oči se mu zasvetijo in nehoté se stegne po mizi	A
»Janez!« ogovori mlinarja. Mlinar	kvišku	pogleda. Srpo gleda tujca.	A
hišici, dasi je neki ravs slišala. Spela se je	kvišku	in potrkala.Toda šele ko se je lastnik prepričal	A
pokrije obraz in sede zamišljen. Ko pogleda zopet	kvišku,	vidi pred seboj cigana in poveljnika kloštrskega	A
srce olajša. Mati obriše solze ter se ozre	kvišku	k sveti podobi, a očetu od srca pade nekoliko	A
kolovratne preslice nizdol ali popuščavanje	kvišku.	Matka je gotovo med delom nekaj prijetnega premišljal	A
vratu, da dva uhlja gledata zadaj na straneh	kvišku,	tako da se baš vidi, kakor da bi gospod stotnik	A
stran 8 . / njega sedeža in potegne nogi malo	kvišku	pod postiljonovo odejo. »Oh, tega nisem vedel	A
drago!« odgovori oni zbadljivo in potegne rame	kvišku.	»To ni naša stvar!	A
prevrnil in izlil pivo po mizi. Koren pa je planil	kvišku	ter zagrabil soseda Antona za ramo.Edini Ruda	A
Guvernanta pa je slonela že zopet v oknu ter zrla	kvišku	v oblake, katere je gonil jug v redkih gručah	A
Obstati je moral; steza, po kateri je stopal	kvišku	proti grebenu, bila je strma in preprežena z	A
jo vzdramili na hip in prestrašena je planila	kvišku,	a v istem trenutku je stal pred njo ‒ Hrast	A
dolino. Drevje krog in krog je molelo gole veje	kvišku,	le hrastiči so nosili še v svojih vrhovih cele	A
čakal obljubljenih novcev, skočil je prestrašen	kvišku	ter planil v kamro. »I, kaj pa je, za božjo	A
nadaljeval je počasi. Molku so jeli lesti lasje	kvišku.	»To je zlodej ali pa ‒« hotel je reči, pa stisnil	A
Zdajci pa se je vzravnala sključena Mesojeda	kvišku,	stopila sredi sobe in uprta z levico ob kratko	A
Dalje ni poslušal; skočil ali bolje planil je	kvišku,	vrgel zagovarjalki turščičen storž ob glavo	A
cepetati z vsemi štirimi in potem se vzpenjati	kvišku,	da je dohtarju kar mrzlo lezlo po hrbtu. »Le	A
čez hrbet; a ona mu je vrnila; vzpela se je	kvišku,	da je mislil dohtar, zdaj zdaj se prekopicne	A
potem glasno, skoraj kriče, in potlej je planil	kvišku	ter kakor besen divjal po sobi. Pismo pa je	A
je izpustila sodnikovo roko ter plaho planila	kvišku;	a prepozno je bilo.Župnikovega bistrega očesa	A
jaz zaničeval iz vse duše svoje!« Oba planeta	kvišku.	»Janez!«mcvlia16 mcoein	A
je utrgal kos plamena, švignil nekoliko pedi	kvišku	in ugasnil v dimu, ki se je krožil na široko	A
vzkliknil je Vrbanoj, ko je sluga odšel, in skočil	kvišku.	Potem pa je naglo premeril sobo, ne da bi stopil	A
. / . / stran 11 . / Tujec se je sklonil	kvišku	in zajel nekajkrat, pa potem zopet odložil žlico	A
tega.« Capin se je po teh besedah vzpel na pol	kvišku	in zaječal: »Jaz sem tvoj oča!« Ponkrèc je odskočil	A
je tudi mirno hrastovih objemov otresala: le	kvišku,	kvišku je hrepenela. Blizu nje, iz skalne razpokline	A
mirno hrastovih objemov otresala: le kvišku,	kvišku	je hrepenela. Blizu nje, iz skalne razpokline	A
pa nekaj tankih šibin je vendarle poganjal	kvišku.	Ena med njimi je bila posebno krepko in visoko	A
bukvini koreniki. »Zakaj pač mi ne moremo tako	kvišku?	«In jezno se je še bolj prijel in zajedel v materino	A
Marsikoga sem že videl rasti in rasti in hrepeneti	kvišku,	pa s tal vendar ni mogel.Tedaj stoprav, ko so	A
hlevom ter skrčil roke v pesti; predse in gor	kvišku	proti jasnemu jesenskemu nebu je zrl; ‒ pa videl	A
iskrile oči in sklonil se je v postelji na pol	kvišku.	Pretreslo me je to divje sovraštvo, ki je donelo	A
bela v obrazu kakor novo platno sklonila se je	kvišku.	»Jezus, Marija!	A
gotovo!« menil je zdravnik in potegnil rameni	kvišku.	Hči je na glas zajokala, sin Anton pa ni izpremenil	A
zdajci na glas in krčevito izkušal se vzkloniti	kvišku.	»Luč, luč!« vpila je dekla.	A
so udarili poslušalcu na uho. Dvignilo ga je	kvišku,	kakor bi hotel mejo preskočiti, in v prvem hipu	A
stoprav glas njegov jo je opozoril, da se je ozrla	kvišku;	kajti steza je bila preprežena s koreninami	A
težko sopel; naposled . / . / stran 50 . / skoči	kvišku,	kakor da bi hotel otresti in ubraniti se vsega	A
zapove osorno Werner in vzdigne nezavedno sestro	kvišku	ter jo nese v grad.Teta gre tiho jokaje za njim	A
strasten srd se ga polasti, ko skoči pri tej misli	kvišku.	A zavrtelo se mu je takoj v glavi in zgrudil	A
veliko hišo, prostorni vili podobno. Planila je	kvišku	kakor iz težkih sanj prebujena.Stopila je iz	A
visoko gor v tretje nadstropje. Stopala je počasi	kvišku	po strmih kamnitih stopnicah in čim više je	A
To je bil Franc Kosan. Dvignil se je na pol	kvišku	ter kakor v čeznaturno prikazen zrl v gospo	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  56 156 256 356 456 556 656 756 856 956 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani