kvišku (356-455)

Prisezi!« je ukazal oče in dvignil tri prste	kvišku,	»Govori za menoj!	A
spanja pritajeno trkanje na vrata. Šinil je	kvišku	in z neenakomerno nabijajočim srcem prisluškoval	A
zaškrtnilo, in prvi stolpič je nagloma šinil	kvišku,	kakor da ga je vrgla skrita vzmet navzgor.Z	A
čudne, skoraj pošastne zvoke, ki so se nosili	kvišku	in se odbijali ob skalnih stenah, da so spominjali	A
raztrga ob prehudem dotiku. Belkast oblak šine	kvišku	in zagrne kašljajoče nasprotnike.Lovrek počasi	A
oddiha podila naokrog, ritajoč in kopitljajoč s	kvišku	privihanimi repi, dokler se ni povsem izdivjala	A
Ven, ven« Vse je planilo	kvišku.	Množica rok se je poželjivo stezala proti dečku	A
tako živo zasanjal, da je preplašeno planil	kvišku,	če je le zarožljala veriga v spanju se premikajočega	A
ščemeča je svetloba, orjaški zublji švigajo	kvišku,	od vsepovsod se izvijajo plameni, sliši se neprestano	A
opazuje učinek svojega poizkusa. Nestvor šine	kvišku	kakor strela, iz zelenih oči srše bliski, žrelo	A
veselo ukanje, ki je drugo za drugim pohitevalo	kvišku	do njega, kakor da bi najavljalo prihod nečesa	A
Potem ga je prevzel brezumen strah ... Moral je	kvišku	... Kakor na povelje so se vsi odkrili	A
bolj se mu je bati izobraženega, razumnega in	kvišku	stremečega, gospodarsko neodvisnega človeka	A
transformator in v daljavi je žehteča vročina dvigala	kvišku	tenko trepetajoče stebriče razžarjenega zraka	A
vlečejo stran od nje ... Kakor obstreljen plane	kvišku:	»Vida, Vida!«	A
prehud, streli preblizu! Letali se navrtata	kvišku	in čez nekaj hipov izgineta proti jugu.Nevarnost	A
sklonjenega polkovnika, je prestrašeno šinil	kvišku	ter se v zadregi opravičeval, ker je omagal	A
»Stoj! Roke	kvišku!	« zavpije poročnik Miklausin in plane z dvignjeno	A
prikotalil do njiju, da sta preplašena šinila	kvišku.	Grozeče bobnenje je hrulo po vsem hribovju, se	A
oplahoval, ponekod celo zastal ter nato znova buknil	kvišku.	Avstrijski zakopi so bili še vedno odrezani od	A
izgubim...« »Ničesar ne izgubi,« se je zagnal Ulrik	kvišku,	da je starec od strahu zavekal in skočil k njemu	A
Ali hipoma je vrgel odejo raz sebe in planil	kvišku.	Velike, rjave očí so se nenavadno razširile;	A
griva je vihrala za pol metra visoko naravnost	kvišku.	Aleš je podil in tepel je z bičem, da ga je roka	A
obrazu; moj glas je zlezel čez noč za dve oktavi	kvišku	in tam med najvišjiminotami išče šuštečih besed	A
istem trenotku je na občno vznemirjenost planil	kvišku,	pritrdil z obema rokama klobuk na glavo ter	A
vzdigne počasi glavo; ko pa ugleda prišleca, skoči	kvišku	in zakriči skrajno nevljudno: ”Po kaj ste	A
Gospodinja je stopila v izbo. ”Fantje,	kvišku!	“ Velika je bila in debela, v lica zabuhla	A
vztrepetalo, vzplapolalo v meni, vzdignilo me	kvišku,	kakor v plamenu ljubezni.Videl sem tisto ljubo	A
brezizrazen; male, vodene oči so pogledale za trenotek	kvišku,	ali takoj so se zopet obrnile k tlom, kakor	A
da bi bila vsak hip pripravljena, da skočita	kvišku	ter odslovita z veselo dušo neprijetnega tujca	A
kadilu je dišalo vse do samih gorá, je seglo	kvišku	sladko veselje. ”Kaj tam doli ni greha?“	A
Prosi!« Držal je	kvišku	in je bil na drobno okroglo glavo, na oči.In	A
so in se plašile, kadar je švignil nenadoma	kvišku	plamen sveče, vračale so se, prihajale so čisto	A
Plavalo je preko sobe, preko okna, zmerom bolj	kvišku.	Ob oknu pa se je spremenilo, zmerom še je bilo	A
je tiščal v žepih, da sta mu hlačnici štrleli	kvišku,	napeti trebuh je prislonil ob rob mize.Pozdravil	A
vzpenja voz brezšumno od tal, da se peljeva	kvišku,	zmerom višje proti srebrnosinjemu nebu; pod	A
”Jadac!!“ Saša plane	kvišku,	zapleše po palcih, tleskne z roko po čelu in	A
kakor da se je bil nekdo spotaknil. Lejla plane	kvišku,	prime se za glavo in stopi dvakrat, trikrat	A
prestrašen sem se vrnil k oknu ter pogledal	kvišku.	Nekdo je stal poleg nje, naslonjen s komolcem	A
183 . / roko. Od obzorja do obzorja je kipelo	kvišku	v strašnem črnem loku.Treščilo je, da se je	A
bilo dvoje omreženih oken in če sem se ozrl	kvišku,	sem videl nogé ljudí, ki so hodili mimo; noge	A
bil v klopčič zvit pod oklopom; in štrlel je	kvišku,	zibal se je narahlo in vil, gnusna črna kača	A
Nenadoma me je spreletel čuden strah; skočil sem	kvišku	in sem se ozrl po izbi. ”Tukaj je bilo!“	A
je imel zlato medaljo. Mařenka je skočila	kvišku	in je pobegnila; bežala je v težkih, nerodnih	A
zahoda; prihajal je od vseh straní, dvigal se je	kvišku	kakor na perotih ter trkal na okna kraljevega	A
videla, saj je manjša od mene in gledala je	kvišku!	... Ali je ljubezen, spoštovanje, zaupanje, ali	A
nihče izmed poslušalcev. Zaspano so gledali	kvišku	in se pogovarjali med sabo. Tudi za davnih	A
misli, prej leno ležeče na dnu, so se vzdignile	kvišku	v nerazločnem vrtincu. ”Dalje torej, Hanca	A
Cerkovnik ga je zgrabil za roko, vzdignil ga	kvišku	ter ga stresel. ”Ali misliš križ razbiti	A
radost, oj tolažba! - ko je vriskaje planil	kvišku,	se je v višinah združil z bratom, ga ni izpustil	A
noge, črne od cestnega praha, pa so štrlele	kvišku.	”Ali je zapel že svojo zadnjo pesem, ali je	A
slabosti ... Aló, Pepček, Francek, Tonček, Hanček, -	kvišku,	bratci moji! ... Ne, to je prepočasi; ni jih treba	A
zaletavala se, plesala v kolobarju, vzpenjala se	kvišku	in presunljivo lajala Leda, nadporočnikova psica	A
Med zavržene vojake, ki ležé križem in molé	kvišku	lesene noge, se zvrne Marijan sam in nikjer	A
prevračal, kakor kapelj na vilicah ... skočil napósled	kvišku	ter udaril po mizi, da se je prevrnil kozarec	A
steza vodi krog skalovja in če pogleda človek	kvišku,	obide ga čuden strah, da bi se ne zgrnile čezenj	A
ni fant, saj je otrok, ki je prezgodaj šinil	kvišku!	“Nekaj samosvojega in samotnega je bilo v njegovih	A
steni. Ali komaj je zaprla duri, je planil	kvišku	ter vrgel odejo raz sebe. Zdelo se mu je, da	A
Sramuješ se mladosti svoje, jaz se je ne sramujem!	Kvišku	drži tvoja pot, kvišku v sonce; moja drži v	A
jaz se je ne sramujem! Kvišku drži tvoja pot,	kvišku	v sonce; moja drži v samoto!Zbogom, prijatelj	A
je nekaj še bolj čudnega. Prijatelj je planil	kvišku,	izbil mi je kozarec iz roke, nato me je zgrabil	A
strahu. Kar skoči nekaj poleg mene; jaz planem	kvišku,	se ozrem, in ne daleč zagledam velikega - zajca	A
Konec vendar! Splavajo iskre	kvišku:	Bleda luna gleda, Pozejdon močni,	A
ga ob skalo. Z veliko težavo so ga spravili	kvišku,	zibal se je in majal, ker je bila skala kakor	A
mali. Zagnala se je besno, da bi se vzdignila	kvišku,	toda val jo je porinil le še tesneje med mrtvece	A
srebrnimi rokami ter me prepevaje vzdignile	kvišku,	v tisto milo, toplo luč, ki je njih večno domovanje	A
pod njimi so se vzpenjale iz noči goste sence	kvišku.	Valovale so počasi, trudno, kakor da bi jih zibal	A
zvezd je bilo teh oči, teh rok, ki so koprnele	kvišku,	v svetlobo iz noči in groze, trpljenja in smrti	A
vedeti je treba človeku sekundo, ko plane osrečen	kvišku	ter pritisne na burno srce njo, vdrugič premagano	A
zgrudil na kolena. Roke so ga potegnile sunkoma	kvišku,	dvignile so ga in opotekal se je dalje.Obraz	A
bojaznijo; zakaj mnogo jih je ostalo tam, ki gledajo	kvišku	in so uklenjeni ... Misli na preteklost, kakor	A
v svojo celico, a ko se zavrtí ključ, plane	kvišku	in bíje ob duri s pestmi in z glavo: zunaj je	A
zategnjenim glasom ... Zdelo se je Mariji, da se dviga	kvišku,	- lahko in svobodno, kakor na perotih.A tam	A
medtem ko so silile na levi debele ustnice	kvišku,	višje in višje.Samó oči so ležale v svojih,	A
bežne sence - njih duše so bile; plezale so	kvišku,	lovile se, grabile z dolgimi rokami, padale	A
pa stoji penzionirani učitelj Mrva, ozira se	kvišku	in kliče z zategnjenim glasom: ”Oj, Blokar	A
ji odpreti pot, da ga ne zaduši ...“ Skočil je	kvišku	in obstal kakor okamenel.Njegova drobna, suha	A
sumil; preošabno, čeznaturno je mahoma planila	kvišku	samozavest, planila moč ter še tisto uro treščila	A
očmi, polnimi sanj, iz vseh kotov so se vile	kvišku	tihe sence in so nosile prečudne bajke s seboj	A
ogledalo ob vratih. Videl je slokega, ”za lase	kvišku	potegnjenega“ fanta; tudi ozkolični, golobradi	A
”Saj nisem zaspal!“ Planil je	kvišku	ter čakal sredi izbe.V ključavnici je zahreščalo	A
”Glej grešnika!“ Grešnik pa je pogledal	kvišku	in njegov obraz je bil ves upal in bled in njegove	A
Nikolaj se je zdramil; skočil je prestrašen	kvišku,	pogledal skozi okno ter čital napis na nizkem	A
skrivnosti; kar bi drugače molčalo navekomaj, privre	kvišku	brez strahu.Srca, prej zaklenjene izbe, so prostrane	A
tak tak ... š - š - š ... Sklonil sem se v senu	kvišku,	odprl usta in strmel s širokimi očmi predse	A
vzdramite se, da plačamo!“ Krčmarica je skočila	kvišku	in izza peči se je dvignil rdeč obraz z razmršeno	A
ležala na njem debela plast prahu. Skočil je	kvišku,	dasi je le še težko stal na nogah; od vznemirjenosti	A
okameneli. Nato pa so nenadoma vsi skočili	kvišku,	kričali so vprek in izpraševali. ”Kje leži?	A
oči. Vzdignil je glavo in život, skočil je	kvišku,	opotekel se je, kakor vzdramljen iz sanj, in	A
tiščal pest na čelo in pogledal z drugim očesom	kvišku,	je spoznal Gorjanca; in vztrepetal je, kakor	A
samo še par rumenih listov, veje so strmele	kvišku	kakor dolge, gole, črne roke, v nebo proseče	A
napol zrušena, goli ostanki pa so se dvigali	kvišku	očrneli in sajasti. Niti danes še ne vem	A
kadar sem zadremal, skočil sem v hipu zopet	kvišku,	kakor da me je kdó poklical in pohitel sem k	A
svetlorumeni plamen je zdaj pa zdaj zasikal visoko	kvišku,	potem pa se zapet nagibal v stran in zamiral	A
svobodnega v tem sladkem nemiru ... Mana je skočila	kvišku	in stopila k postelji.Krištof je vzdignil glavo	A
-- Spomini se vijo	kvišku,	gosti in črni kakor Kajnov dar, legajo na zemljo	A
luč: mlado, nerazvito telesce se je vzpenjalo	kvišku,	k luči, k soncu, komaj so se še dotikali prsti	A
kajbe. Vzdramil sem se ponoči, planil trepetaje	kvišku,	kakor da je bil kdo s čisto človeškim, hudodelskim	A
v noč. A ko se vzbudi, skloni se v postelji	kvišku,	upre roke na blazino in gleda s široko odprtimi	A
lepega mladeniča, ki je s praznimi očmi strmel	kvišku.	Ob dveh berglah je pritolkel in pridrsal čokat	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 56 156 256 356 456 556 656 756 856 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani