janko (201-300)

Ti si zvest ostal tudi nehvaležnici.	Janko,	ti si dober, ti zaslužiš, da bi se ti zahvalila	A
Zakaj obračaš proč oči?	JANKO	Pusti me in govôri kaj drugega. VERONIKA	A
Pusti me in govôri kaj drugega. VERONIKA	Janko...	ti si mene... tudi ljubil! JANKO Zdaj šele si	A
VERONIKA Janko... ti si mene... tudi ljubil!	JANKO	Zdaj šele si to spoznala?Prekasno je.	A
je nehvaležno pozabila in samega pustila.	JANKO	Do zadnje sape te je ljubil po svoje tvoj oče	A
plačevala tvojo dobroto, in si mi prišel na pomoč!	Janko,	jaz ti bom hvaležna vse žive dni.Ali stori mi	A
vdal očetu na videz, ali me je izdal. Samo to,	Janko,	prosim te, če si me kdaj ‒ rad imel. JANKO	A
Janko, prosim te, če si me kdaj ‒ rad imel.	JANKO	Ne veš, pri čem me rotiš.Zato naj ti bode.	A
prosim te, glej, jaz sem že spet pripravljena.	JANKO	Idiva.Tvoja krivda bode, če srečaš le kesanje	A
DRUGI PRIZOR Prejšnji brez sodnikov.	Janko	JANKO rine skozi strežaje na levi: Še je	A
DRUGI PRIZOR Prejšnji brez sodnikov. Janko	JANKO	rine skozi strežaje na levi: Še je čas.Jaz	A
Jaz hočem pričati. VERONIKA	Janko,	ti tu?Beži od tod, od mene proč!	A
HERMAN Kaj hoče ta?	JANKO	Pričati zanjo. HERMAN Prekasno je, vrzite	A
rekasno je, vrzite ga ven! . / . / stran 91 . /	JANKO	Nihče naj se me ne dotakne, komur je zdrava	A
LJUDSTVO Sama izpoveduje! ‒ Čarovnica!	JANKO	prestrašen: Kaj govoriš? VERONIKA Za tebe	A
menoj, če me ne pustiš. . / . / stran 92 . /	JANKO	Pričati hočem zate.Podkupili so priče, goljufa	A
pričat, ki sem mu vse žrtvovala, vse ‒ tudi tebe.	Janko,	prijatelj, beži proč!Jaz nečem, da bi še tvoje	A
HERMAN Kaj je rekel?	JANKO	Da si si priče podkupil, stari grešnik, in	A
Primite ga in orožje mu vzemite!	JANKO	Meni?Izdere meč.	A
napadejo; brani se; eden ga zabode od zadaj;	Janko	pade. JANKO Če se ne morem maščevati zate	A
se; eden ga zabode od zadaj; Janko pade.	JANKO	Če se ne morem maščevati zate, umrjem s teboj	A
dobro samo hudo povračevala, ne poznala te.	JANKO	Ljubil sem te, za menoj umreš i ti.Umrje.	A
»Lahko ti noč!«	Janko	gre proč. Prišli so, prišli z ognjenimi vranci	A
sliši, ona ga vidi, pa se ulanca ne brani... »	Janko,	a kaj je vendar s teboj? V krčmo - ne greš več	A
bom tebi dajal. Lani sem kupil ji cicasto	janko,	letos že hoče imet′ celo šlabanko. Lani sem	A
agent kakšne amerikanske družbe,« je momljal	Janko	in se na pol obrnil. »In to zdravo, krepko ljudstvo	A
srce?« »In kako se mi je vnelo!« je zazehal	Janko.	»Prisadilo bi se mi bilo kmalu.Toda kaj mi to	A
naša navada.« »Toda z najsvetejšimi čustvi,	Janko!	« »No, najsvetejša čustva pa dote vendarle niso	A
Počakaj vsaj, da sonce zajde!« se je zlecal	Janko	in kobacal kvišku.Daleč po veli tratini se je	A
»Ti imaš v mislih Škorčevo kočo,« je menil	Janko.	»Da, Škorčevo.	A
takšen nama prihaja ravno naproti,« je dejal	Janko.	»Gospodar Škorec je.	A
za pašo.« »Nič ne bo, oče Škorec,« je dejal	Janko.	»Za fanta je boljše, da pride v šolo; pasti že	A
Ki še pisatelji niso,« je opravičeval rajnika	Janko.	»In vendar je bil slaven mož.«	A
prinesel kostanja.’« »Duhovito, kaj?« je dejal	Janko.	»Duhovito ali ne,« ga je zavrnil Ivan, »pristno	A
nečak ni prav razumel; priskočil mu je na pomoč	Janko.	»To ne gre, oče,« je dejal.	A
« »O, Urban Škorec ni bil norec,« je dejal	Janko.	»Dobro ste to povedali, gospod učitelj,« je	A
ste jih vi tudi na tacah prinesli,« je dejal	Janko.	»Ne zamerite!	A
koracal Lomast iz sobe. . / . / stran 20 . /	Janko	je pogledal svojo kupico proti luči.»Poglej	A
hibe, je tiho brisal svojo kupico, medtem ko je	Janko	spraševal Škorca, če ima doma še kaj pisem ali	A
to mu celo koristi,« je prijatelju pomagal	Janko.	»Tudi cesarji in kralji niso tako pisano oblečeni	A
solze iz oči.« »In krone iz žepov,« je dodal	Janko.	»To bomo videli,« je dejal Škorec.	A
gospod nadučitelj?« »Brez skrbi!« je dejal	Janko.	»Če boste vi tako gotovi o pravem času kakor	A
slovelo njegovo ime.« »Izvrstno,« je dejal	Janko,	»in se da tudi zapeti.« »Prav dobro,« je potrdil	A
otroci smejali.« »In otrok otroci,« je dejal	Janko.	»Toda tobak pa res prodaja Škorec,« se je potegnil	A
najuspešneje svoj dom, dom slavnih Škorcev,« je	Janko	opravičeval Škorca. Pravega soglasja ni bilo	A
skupno delo. »Nič se ne boj!« ga je tolažil	Janko.	»Pri skupnem delu je vedno prepir.	A
prepirali z lahkim srcem, on se je miril s težkim.	Janko,	ki ga take sitnosti niso spravljale iz ravnodušja	A
nekaj. »Saj se bo dal še pregovoriti,« je menil	Janko.	»Ali pa naj se vkleše še njegova opalta na ploščo	A
vprašal Ivan. »Ne vem, kaj bi rekel,« je zmignil	Janko	z rameni. »Meni se zdi, da se je precej dobro	A
že dovršeno, ko sta prišla v Hrastje Ivan in	Janko	z Mlakarjem, ki je vlekel voziček za možnarje	A
Pred Rjavkarjem so se ustavili. Ivan in	Janko	sta si šla ogledat ploščo, Mlakar pa je zavil	A
se malo posuši.« »Kaj pa Škorec?« je vprašal	Janko.	»Tja poglejte!	A
nasprotni veter, tako sta se obrnila Ivan in	Janko	proti Škorčevi hiši in ostrmela. »To je škandal	A
nas osmeši pred svetom.« Komaj ga je dohajal	Janko,	tako je hitel, da bi še preprečil nesrečo.Ko	A
prijemal Ivan za glavo. »Kaj je že to!« je miril	Janko.	»Ali nima Prešeren spomenika v Ljubljani, kamna	A
zlobnim smehom na ustih. »Obe seveda,« je rekel	Janko,	»in najprimernejše bo, obe hkrati.Jaz se postavim	A
ureditev te zadeve prijatelju, in je prav storil.	Janko	je pohvalil Škorca, da se je tako krepko zavzel	A
ravno tako zagrnjeno kakor Rjavkar!« je naročal	Janko.	Tako sta se zagrnili tisti večer v Hrastju dve	A
nekako zadovoljni domov; samo Ivanu je moral	Janko	še vso pot dokazovati, da boljšega izhoda iz	A
njim najprej gasivci, potem veteranci, za temi	Janko	s pevci in nazadnje on med Mlakarjem in Ivanom	A
toliko reda, da je prišel do svojega prostora	Janko	s pevci in da se je preril do odra župan. »Kje	A
pozabijo, čemu so prišli v Hrastje, je vzdignil	Janko	roko, in pevci so zapeli s krepkimi glasovi	A
bilo še streljanja!« »Boga zahvali!« je dejal	Janko.	»Se vsaj nihče ni ponesrečil.«	A
JANKA RUČIGAJA PRVI HONORAR Ko je dobil pisatelj	Janko	Ručigaj letošnjo zimo najvišjo pisateljsko nagrado	A
in njegovih harmonik. . / . / stran 13 . /	Janko	je bil fin dečko; godel in pel je in pil, ako	A
se k »Zelenemu modrasu«. To zver je iztaknil	Janko,	ki je bil s polovico mesta v sorodu in je imel	A
rdečega obraza mu je sijala zadovoljnost.	Janko	nas je seznanil; samotni gost ‒ ime mu je bilo	A
in tako smo se tistega lepega dne sešli jaz,	Janko	in tisti suhi Vilko, ki je odličen narodnjak	A
Aljaževi koči. Imeli smo s seboj nekaj vina,	Janko	pa je na podstavi poldruge kile teletine, ki	A
si rahlo kritiko tega njegovega umotvora, ali	Janko	me je najprvo ljubeznivo opozoril, da je ta	A
uspel, nego je sam pričakoval, ker je bil on,	Janko,	pozabivši s seboj vzeti mast, primoran ga narediti	A
njim osiguram večno življenje na tem svetu.	Janko	mi je nato rekel »osel«, jaz pa sem mu vrnil	A
dolenjska stran, kamor sva ga s seboj vzela	Janko	in jaz. Dva dni je bil bolan, tako resno bolan	A
samo iz Trebnjega v Mirno! Za vodnika je bil	Janko,	ki je že hodil po teh krajih in je poznal tukajšnje	A
malo pili in potem pričeli peti. Namreč jaz in	Janko,	kajti Vatroslav je šel že koj po petem litru	A
bo poklical žandarje, če ne bo miru. Dobro!	Janko	je rezervni častnik pri konjih in si je pač	A
peti, opravičil, da sem hripav. Dokaz temu	Janko.	Sicer je pa s kritiki pač povsod križ.	A
Rupert na Mokronog. Čili in dobre volje; namreč	Janko	in jaz, medtem ko je Vatroslav čmerno pljuval	A
mnogo gostiln ob cesti, smo bili močno žejni.	Janko	se je samaritansko pečal z Vatroslavom, mu nasul	A
Iz rabokupnega postopanja v pasjih dneh) Dr.	Janko	je moj prijatelj in spremil sem ga zadnjič na	A
preobilnih ščurkov. To stranko s ščurki je zastopal	Janko,	ki je res na prav zaslužen način razložil ves	A
sploh ni bilo pričakovati! ... Tako je govoril	Janko	in končno še naštel celo rajdo prič, ki lahko	A
besedo. Odkritosrčno povem: nisem mislil, da zna	Janko	v treznem stanju tako lepo, premišljeno in prepričevalno	A
pravnik. Skraja sem mislil, da je pravdo dobil	Janko,	ker je tako živo pritrjeval sodniku, češ da	A
imela uspeha. Potem, pri pivu, mi je povedal	Janko,	da je pravdo izgubil in da se bo pritožil zoper	A
VIZITACIJA Sledeče nam je pripovedoval prof.	Janko	Kveder. Ni višjega užitka na svetu, je rekel	A
ampak pripovedoval nam jo je zadnjič profesor	Janko	Kveder in, komur ni kaj prav, naj se drži njega	A
naproti. Maček je smuknil v oreh, Podržajev	Janko	pa se je tudi potuhnil in izginil od ograje	A
da jo slišiš četrt ure daleč, in Podržajev	Janko,	ki je zapel »Pijanega študenta«. Gospod doktor	A
Sama zavist jih je, teh ljudi. Podržajev	Janko,	Podržajev Janko, prav na tega čakamo!Kaj pa	A
jih je, teh ljudi. Podržajev Janko, Podržajev	Janko,	prav na tega čakamo!Kaj pa naj storim?!	A
me le jezi; v Lučah ves svet govori, da tvoj	Janko	‒ da moja Julka ‒ kakor da se med njima plete	A
skladati krožnike. Pa je odzadaj pristopil	Janko	in jo je objel čez rami. »Le pustite, mamica	A
z dostojanstvom kakor kraljico jo je odvedel	Janko	k preprostemu divanu. Pod glavo ji je dal blazinico	A
ponovila mamica in si zopet obrisala sitni solzi.	Janko	je za hišo klal drva, naklal jih je za tri,	A
stran 44 . / »O, servus!« ji je odgovoril	Janko	in je vstopil v hlev.Rjavka je okrenila glavo	A
pravo, ga mlela in nezadovoljna sukala glavo.	Janko	se je hitro iznebil krme v jasli in rešil rimskega	A
vstopil v hlev oče Podržaj. »Ata,« je rekel	Janko,	»tale tvoja Rjavka ‒ zatožena! V šolsko naznanilo	A
sva se pravkar posvetovala in tako zmenila,	Janko,	da greš na visoko šolo.Tukaj doma nikdar ne	A
Rjavko pa prodamo, da imaš za pot in prvi čas.«	Janko	ni nič odgovoril, le zamišljen je gladil kravo	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani