Najmanjša posoda, ki je sploh smela na mizo, bil je »trolitron«; ‒ pri količkaj slavnostnejših prilikah, ki jih je bilo na teden vsaj pet, se je pa šopirila v naši izsušeni sredini pletena steklenica, držeča devet litrov, ki sta jo prinašala na mizo dva najmlajša člana našega omizja po natančno določenem obredu in ob svečanih zvokih družbenega orkestra, sestoječega iz tovariša Janka in njegovih harmonik.
Janko je bil fin dečko; godel in pel je in pil, ako treba celo noč, potem pa šel naravnost na komisijo ali kamorkoli. Zanj je res škoda, da se je oženil!