Rupert na Mokronog. Čili in dobre volje; namreč Janko in jaz, medtem ko je Vatroslav čmerno pljuval okrog sebe, tožil, da ga bolita glava in želodec, in izražal neupravičeni in razžaljivi sum, da sva ga sinoči pitala menda z jedjo in pijačo, ki jo je že kdo drug prej prebavil, ker se prav takega okusa ne more iznebiti iz ust ‒ fej! Tako je torej zdelala tega veleplaninca že kratka včerajšnja pot iz Trebnjega v Mirno, čeprav je imel lepo okovane čevlje na nogah, zanesljivo gorjačo v roki in polno škatlo vazelina v žepu!