Gor na Triglav ne grem, ker vem, da je nevarno, in mi je v svarilen vzgled mlad nadobuden človek, Vatroslav po imenu, ki je toliko časa hodil na Triglav, da je dobil volka! Ali da grem do vznožja in gledam od spodaj »nad Triglavom neba obok«, kakor pesem pravi, temu ni ovire in tako smo se tistega lepega dne sešli jaz, Janko in tisti suhi Vilko, ki je odličen narodnjak in zaupen mož naše stranke tam nekje na Gorenjskem; pogodili smo se z državno železnico za vožnjo do Dovjega, od tod pa jo mahnili skozi Mojstrano v Vrata. Imenitno!