janko (301-400)

je vedel njegove misli. »Ko odideš z doma,	Janko,	tako ne bo nikogar, da bi ravnal Rjavko; pa	A
tajnik še najzanesljivejša od vseh. Podržajev	Janko,	visokošolec, se je pripravljal na odhod. Le	A
ga bila nemara tudi lahko dobila. ‒ O, da je	Janko	vedel, kaj sta se pogovarjali Čopka in Rjavka	A
poglavje Ubegla Rjavka Bližal se je dan, da	Janko	odpotuje na Dunaj.Po večerji, ki je bila bolj	A
je plosknila v suhi roki in rekla: »Salamuca,	Janko,	korajža velja!Ata, daj, daj fantu kaj drobiža	A
sem doma,« je z ljubeznivim pogledom odgovoril	Janko.	»Idi, le idi,« se je oglasil oče Podržaj in	A
podkrepil z odkritim, melodično zaokroženim zdehom.	Janko	je šel torej sam k »Pikapolonici«.Sprejel ga	A
»Kaj se je pa zgodilo?« je začuden vprašal	Janko.	S krohotom se mu je razodela velika novica:	A
novica: »Krunoslav se je zaročil s Slavico!«	Janko	je čestital brivcu.Burkasti smeh družbe mu ni	A
da svet ne izumre!« Splošen krohot, trkanje,	Janko	je sedel brez pijače. Rodè je z nožem bil po	A
smo v Kanigalileji, da nas puščaš kar suhe.	Janko	že tako zabavlja ‒ pazi, da te ne raztrga po	A
zabavlja ‒ pazi, da te ne raztrga po listih!«	Janko	je stopil k Slavici in ji dal roko.»Gospodična	A
Pozdravil se je tudi z Jankom. »Glej,	Janko!	Sem mislil, da ste že na Dunaju. Pojutrišnjem	A
kavka.« Med splošnim smehom se je poslovil	Janko	‒ nocoj mu je manjkalo dovzetnosti za domorodno	A
lovil mehak veter in dišalo je po pomladi.	Janko	iz gostilne ni šel naravnost domov.Prijazna	A
cepljence rezati in hišo mazati!« ‒ in preden se je	Janko	ganil, že jo je dobil z batino po glavi, zaječal	A
in mama Podržajeva sta se kmalu potem, ko je	Janko	odšel v krčmo, odpravila spat. Prvi je legel	A
Sina ‒ ne vem, kaj me nocoj tako skrbi, saj	Janko	je pameten otrok in tako je priden, hvala Bogu	A
gospodična bi bila lahko ležala pod to odejo.	Janko	je bil že pri zavesti, odpiral je oči in se	A
. / stran 104 . / je pripetila ta nesreča.	Janko	se je trudno smehljal, pa ni nič rekel. Navsezgodaj	A
škripcih je bil župan. Hvala Bogu ‒ umrl ne bo	Janko!	Zdravnik je rekel, da utegne v treh, štirih tednih	A
107 . / Toda ni bil pravi ‒ bil je Podržajev	Janko!	Palica pa je tudi pretrdo priletela; hotel je	A
jaz. Le vi to zdaj veste, gospod doktor, in	Janko	Podržajev seveda, pa ta ni še nikomur povedal	A
bi vas rad vprašal, gospod doktor. Ali mora	Janko	sodniji povedati resnico, ko bo vprašan, ali	A
Kaj pa, gospod doktor, ali bi ne šlo tako, da	Janko	kratko malo reče: Nočem povedati, kdo me je	A
ki ste ga ‒ ki je poškodovan?« »Podržajev	Janko,	upokojenega nadučitelja, našega tajnika sin	A
izmed dvojega gorja; to manjše gorje je bil	Janko	Podržaj kot zet. Ko je pa bil tako daleč, že	A
čez morje v Dragamacijo ali kakor se pravi, da	Janko	popolnoma okreva, medtem se jima uredi stanovanje	A
medtem se jima uredi stanovanje in potem prevzame	Janko	lahko štacuno ali karkoli ‒ manjka se dela pri	A
»Bo že bolje!« je rekel oče. »	Janko	te pozdravlja,« se je lagal in potem čakal na	A
županove in roke Julkine, obe hkrati je stiskal. »	Janko	je vso noč dobro spal,« je pravil in je vedel	A
« »Kaj pa	Janko?	« je vprašal skrbni nadučitelj.»Ali si mar samega	A
ostala kar pri durih. V beli postelji je ležal	Janko,	bil je bled, glavo je imel zavezano, oči pa	A
je spravil iz ust, je bilo: »Dobro, dobro ‒	Janko!	« Janko je odgovoril: »Hvala, hvala!« oči pa	A
spravil iz ust, je bilo: »Dobro, dobro ‒ Janko!«	Janko	je odgovoril: »Hvala, hvala!« oči pa so mu uhajale	A
se je vdala Čopka in stopila je k postelji.	Janko	ji je nudil svojo bledo roko, rahlo jo je stisnila	A
Slavice tudi enkrat za trikrat oklicana Julka in	Janko.	Velikanska razburjenost po Muhoboru.	A
svetega postnega časa ni bilo nič svatbe in sta se	Janko	in Julka kar odpeljala, vendar tisti dan ni	A
manjkalo ne pijače ne jedi na županov račun.	Janko	in Julka sta se že vozila po morju, ko je prišlo	A
oba srečna in cvetoča. Drugi dan se je peljal	Janko	v Luče.Tast mu ni rekel ne tako ne tako, zanašal	A
držal se je čuda resno. »Ah, nič,« je odgovoril	Janko	dobre volje kakor vedno, ‒ »povedal sem, kar	A
Zupanu se je kar temnilo pred očmi.	Janko	je začuden pogledal tasta. »Odrekel, kako odrekel	A
sposobnosti tudi. Na primer, je dejal, naš prijatelj	Janko!	Prijatelj Janko je naš najboljši pesnik, založniki	A
primer, je dejal, naš prijatelj Janko! Prijatelj	Janko	je naš najboljši pesnik, založniki mu plačujejo	A
bom videl, ali je res ali ne, da bo prijatelj	Janko	danes jutri razrešen od časti najboljšega slovenskega	A
dejal, »stvar bi bila seveda drugačna, da bi bil	Janko	puhla ničla, kakor si na primer ti!« Hotel sem	A
nevarni, če so pri drugi stranki. Zato da bi	Janko	moral uvaževati realne razmere in pristopiti	A
tukaj zapisano. »Ne bi rekel,« sem dejal, »če	Janko	ne bi bil naš Janko, ampak takšen piškav časnikar	A
bi rekel,« sem dejal, »če Janko ne bi bil naš	Janko,	ampak takšen piškav časnikar, kakršen si ti	A
še bolj jako: pri Božjem voleku je že sedel	Janko,	ki tudi piše v uredništvu, toda v drugem, in	A
Hohoho!« in mi je polil eno hlačnico in je tudi	Janko	rekel: »Hohoho!« in mi je polil drugo ‒ škoda	A
gledališča, nego trideset, to niso mačje solze!	Janko	je potrdil, da je vse to res, in sta se tako	A
drugače. Naravni zakoni so taki in sta rekla	Janko	in Pepe, da je tudi zaljubljene lirike v poletnem	A
pri mizi dobro misel ‒ zdi se mi, da je bil	Janko,	ki tudi sedi v uredništvu, toda v drugem, in	A
Kdor molči, desetim odgovori. Žal nadebudni	Janko	molči le o sebi, pa še to mu ne bo kaj dosti	A
Lepših slovesnosti sem videl malo.	Janko	pa, živo srebro, kot je bil, je bil tako srečen	A
venčkov, pa tudi v rokah so imele na koše rož.	Janko	je hodil ponosno med ljudmi ter se tako zavedal	A
»Drugače bo po tebi!«	Janko	je dal roke v zrak, pa se kri še vedno ni hotela	A
zrak, pa se kri še vedno ni hotela ustaviti.	Janko	pač ni bil Mojzes... Velel sem mu, naj	A
uspelo zaustaviti kri, mi je bučno zaploskalo,	Janko	pa je dal naslednjo izjavo: »Saj vem	A
zimo po postavitvi stolpa na vrhu Triglava.	Janko	Mlakar si je na vsak način vbil v glavo, da	A
Breznice, mi je poslal pošto, da se namerava	Janko	odpraviti na Triglav v nedeljo po svečnici.	A
vroč čaj in se zraven pogovarjala o hribih?!«	Janko	me je gledal postrani, češ, kakšne burke so	A
kar takoj v Krmi zapeljal v takšen sneg, da se	Janko	ni videl iz njega.Napredovala sta tako počasi	A
izberite tisto prigodo, ki vam je bolj všeč.	Janko	ju v svoj nahrbtnik ni dal, pa sta zdaj tu.	A
od mene dosti mlajši, zgovoren pa še bolj kot	Janko	Mlakar.Mladi gospod Finžgar je kar sproti klepal	A
prijateljsko nadret tudi moj stanovski kolega	Janko	Mlakar, vedno pripravljen na šalo.Ker je bil	A
aparatur so jih doktor prestavili v bolnico...«	Janko	Mlakar je potem s sklonjeno glavo odšel. No	A
društvih, prav tja do globine Balkana. Tudi	Janko	Mlakar je ves zagret prihitel k meni:	A
Finžgarja do Jalna, od Mlakarja do Lavtižarja.	Janko	Mlakar mi je nekega dne pisal: »Zdaj	A
kapelico svetih bratov Cirila in Metoda v Vratih!«	Janko	je vedno malo preveč govoril.Tudi tokrat ga	A
kar naravnost rekel prijatelju Mlakarju: »	Janko,	to zimo bom škripnil!« »Tako se ne govori	A
dvajset let se bom verjetno preselil k Bogu.«	Janko	se je rad šalil in je tudi moje pešanje razumel	A
dekana Faturja govoril podpredsednik SPD prof.	Janko	Mlakar, ki mu je obljubil, da bo Aljažev klub	A
Josip Jurčič in	Janko	Kersnik: Rokovnjači Virtualna slovenska knjigarna	A
NAPREJ PO POKOJNEGA JOSIP JURČIČA OSNOVI SPISAL	JANKO	KERSNIK ◆ ◆ ◆ DVANAJSTO POGLAVJE »Es ist	A
malo znanem graščaku blizu Ljubljane. Drugi,	Janko,	dejal je, da ni bil še nikjer v službi, in je	A
je da, kaj meniš, da sem jaz tako neumen in	Janko!	Jaz nikomur ne zaupam.	A
	Janko	Kersnik: Agitator Virtualna slovenska knjigarna	A
	Janko	Kersnik: Ciklamen Virtualna slovenska knjigarna	A
	Janko	Kersnik: Dve humoreski Virtualna slovenska	A
	Janko	Kersnik: Gospod Janez Virtualna slovenska	A
	Janko	Kersnik Jara gospoda	A
	Janko	Kersnik: Kmetske slike Virtualna slovenska	A
	Janko	Kersnik: Lutrski ljudje Virtualna slovenska	A
	Janko	Kersnik Mačkova očeta Poznal	A
	Janko	Kersnik: Na Žerinjah Virtualna slovenska knjigarna	A
	Janko	Kersnik Ponkrčev oča Tam doli	A
	Janko	Kersnik: Raztreseni listi / Leposlovni podlistki	A
	Janko	Kersnik: Rejenčeva osveta Virtualna slovenska	A
	Janko	Kersnik: Testament Virtualna slovenska knjigarna	A
kaj borno. Hlače so mu šle komaj do kolen;	janko	je bil slekel in jo vrgel čez levo ramo.Srajca	A
naznanile vse novine, da bo čital njega predsednik,	Janko	Slobodin, jako mične, tri sto let stare »Spomine	A
Mislil si je: »Kaj, ko bi bil ta	Janko	moj sorodnik v desetem ali dvanajstem kolenu	A
Kar je slutil, se je potrdilo popolnoma.	Janko	je opisal najprej pradedovo življenje.Povedal	A
življenja. Po tem kratkem vekopisu je jel govornik	Janko	Slobodin čitati Ivanove »Spomine«, ki so naštevali	A
tako, kakor je pripovedoval semeniški gospodi	Janko	Slobodin.V treh tednih sta bila Ivan in Zalika	A
naredi . / . / stran 138 . / krojač hlače ali	janko.	Po njegovi želji je začel hoditi tudi v šolo	A
zraven pa tudi svetle suknene hlače, dragoceno	janko,	več svilnatih robcev in pavolnatih srajc.Za	A
pa bom oblekla v baržunaste hlače in svilnato	janko.	Toda to pa velim, da s kačo ne bova živeli pod	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani