Ko se je vrnila po izletu ob Zlatem rogu, kjer se je veselila sramežljive rdečice na licih Irene, pritajene jeze Azbadove in barbarsko preprostega koprnenja Iztokovega, je bilá njena prva misel, kako bi ji ta trojica napravila novo zabavo. Dolgo ji je slonela glava na belem laktu, na pol zaprte oči so strmele v bagdadsko zaveso, kamor se je prikradel tanek sonč ni žarek, kakor bi potegnil s črtalom zlato nitko prek umetnih arabesk na zastoru. Živo se je domislila Iztoka: njegovega slikovito vzornega telesa v hipodromu, njegovih kodrov in jasnih, velikih oči, ki jih je uprl v Ireno, njegovega izbornega vojevanja, njegove nedotaknjene moške sile, ki je stala pred njo kakor utrgana včeraj iz srede mogočnega pragozda.