nova beseda iz Slovenije

duša (601-700)


‚O, poglej me!      Duša      beži od mene od same bridkosti.In jasna gospodarica  A
je božal mehki jug, ki ga je dihala Irenina      duša.      Ko sta se čez štirinajst dni vrnila s pohoda  A
Nič!« »Ljuba      duša,      ali si čudna!Če hoče ženska moža, mora prav  A
več kot nič, to je svet? To je Sahara, ljuba      duša,      Sahara, pusta in prazna kakor zemlja pred stvarjenjem  A
kozarec. »Najprej bom kapljo tegale, da se mi      duša      otaja.« Nagnil je, zamižal in zvrnil  A
po beli poli, tuji svet je ginil izpred nje,      duša      je vasovala pri očetu in materi... Ko je upihnila  A
zdeli kakor tihi, trpeči ideal, prava ženska      duša.     Teh bolj potrebujemo kot socialistov!«   A
z rutico oči. »Toda še nekaj te muči, ljuba      duša.     Samo zaradi tega nisi tako razburjena.«   A
»Krasno je bilo! Minka je res      duša      dela!« »Je treba posebnega značaja za  A
Prav gotovo!« »Ljuba      duša,      kdo se briga za naše kravale!Bi se, nič ne rečem  A
sem nedolžen. In naša poštarica Erna, to je      duša!     Ob kruh bi me bil spravil ta kajon, da ni Erna  A
levice v desnico. Vse je otrpnilo: telo in      duša.      Bil je človek brez volje, brez misli, brez  A
Gitica Jakopin      DUŠA      KAJ ŽELIŠ Ko se je Jetržnikov Jura pozno  A
jasnega, presunilo spoznanje, navdih pravzaprav:      duša      je to!Duša, ki na onem svetu ne najde miru!  A
presunilo spoznanje, navdih pravzaprav: duša je to!      Duša,      ki na onem svetu ne najde miru! In že so  A
Bežen, enkraten, nevrnljiv trenutek sreče, in      duša      je odgovorila z glasom njegovega soseda, starega  A
Gitica Jakopin      DUŠA      KAJ ŽELIŠ Izbor kratke proze Ljubljana  A
Ljubljana 886.3-32(081) JAKOPIN, Gitica      Duša      kaj želiš : izbor kratke proze / Gitica Jakopin  A
Rada bi bila skupaj z njim, in kje drugje ...'      Duša      draga, koliko vsega se boš morala še naučiti  A
in tedaj izklopi vse drugo na svetu. Srečna      duša,      je pomislila Veronika, nikoli ne omahuje, nikoli  A
spominu in uporabi v pravem trenutku. ‘ Srečna      duša,      Martina,’ je še enkrat toplo pomislila Veronika  A
čas eksal brez goljufije. »In vstani tudi ti,      duša      zveličavna.Tule imata vsak svoj kozarec.   A
trpljenje, da se od tega skrha srce in skrepeni      duša.     Lina je čutila, da se spreminja, kakor noče biti  A
popolne jasnosti. Spet in spet se je izmučena      duša      utapljala v pretekle dneve, v tista polgrenka  A
kakor rodovitni njivi, doslej premalo negovana      duša,      željno pričakujoča zdravega semenja.On je hotel  A
docela neznosno, je preprečila edina prijazna      duša      na Hojanovini, dekla Ančka, ki se je bila pred  A
nove, še neizpete strune, da je vsa njegova      duša      prečudno, še neuglašeno godalo, da vznikajo  A
To ni bilo čudno. Njegova mlada      duša      je hrepenela po razumevanju in ljubezni ter  A
preletel tako veder smehljaj, da se je trgovčeva      duša      v hudi slutnji vznemirila in so možaki pozorno  A
objeti ves svet. Sam je na vrtu, toda njegova      duša      se pogovarja z njo, izpovedujoč ji vse svoje  A
še večje hrepenenje, brez katerega bi njegova      duša      poplitvela in njena rast osiromašila.Moral se  A
misel. Edino Urbančič, ta zlata prijateljska      duša,      je bil tako točno poučen, on mu je pripravil  A
igralcev niti ni razumel njihovih besed. Njegova      duša      je zbirala moči za sprejem ugodnega ali neugodnega  A
molitvi skloni glavo, obraz prisloni k šipi in vsa      duša      se zgosti v njegovih iskajočih, v drobno stezico  A
v Lovrekovi zunanji usodi. Polkovnik, dobra      duša,      si je bil očital, da je kriv smrti četovodje  A
zmeden krogotok raznoraznih predstav. Njegova      duša      ne ve, kam naj se obrne: plašno bega naokrog  A
Lovreku se je ves čas dozdevalo, da se njegova      duša      noče ali pa ne more povrniti k svojemu nekdanjemu  A
»Zdi se mi, da sanjam. Plemenita      duša      si, Ulrik! Le kako sem se mogel tako motiti  A
grebenov, ki je v širokem loku obkrožala kotlino...      Duša      se mu je tajala, v bežnih spominih je bliskoma  A
dvigne duh njegov v nedosežne visočine, - živa      duša      ga ne opazi; in da je njegova luč samo svetlo  A
trivialna stvar, ki jo opeva že vsak smrkavec ... Moja      duša      pa je tako daleč od té zemlje -- moja duša je  A
Moja duša pa je tako daleč od té zemlje -- moja      duša      je v onem svetu, ki se je izlil čudovit in jasen  A
In kakor v opravičenje je dostavil: ”Zlata      duša      je ... oprostite, če se drží malo nerodno; on  A
utrjen in izkušen, nego pa otrok, čigar bela      duša      ne pozna še zlega in je bolj dovzetna za posvetne  A
Edini varuh je Bog in pa kvečjemu še zvesta      duša,      ki skrbi zate in moli s teboj!“ Hana je gledala  A
vreme! Z grehi sem se obložil ... obremenjena je      duša      kakor čič jesihar in njegov osel!Ne bom se opral  A
njih pogled in za njim je sanjala in mislila      duša,      ki je, nenadoma vzdramljena, preveč videla in  A
Koritovje! Tam za devetimi gorami me ne najde živa      duša.     Moja ladja se še ni potopila; mogoča je še rešitev  A
čudno je, da ste prišli, ne spomni se me živa      duša      več.Ves dan presedim tu sama; čisto sama ...  A
zmagujem, ali gospodar, rečem vam, je blaga      duša!     Vse mu poskrbím sama: kuham, snažim, hodim na  A
prišle solze v oči ... Ah, ta Frolè, to je blaga      duša!     ...   A
veste, z ono Kramarjevo - ne poznate je? Blaga      duša      ...Pa oprostite samo za hip, da zakurim za večerjo  A
prepričana, gospod Smuk ... saj je taka blaga      duša      ... kako me je imel rad!Štirinajst dni sem bila  A
mi ni storila nič, - bila je vendarle blaga      duša      ...Brat pa mi je še celo vožnjo plačal do mesta  A
vožnjo plačal do mesta ...“ ”To je res blaga      duša!     “ vzdihnil sem jaz. ”Kaj ne da?  A
jo bojim na cesti ogovoriti. Pa ona je blaga      duša;      vselej me pozdravi, kadar me sreča; dejala je  A
mi dala rada, čisto gotovo; saj je takó blaga      duša      ... Prišla me je posetit v hiralnico, čeravno  A
vsiljujem; samó namignite nekoliko; on je blaga      duša      in bo takoj sam vedel, kaj bi bilo najboljše  A
Jaz vem, da bi mi rad ustregel, saj je blaga      duša      ... ali -“ ”In takó ostanete tedaj pri Vihteliču  A
razumeli z njegovo ženó; - ona je sicer blaga      duša,      - ali mlada žêna - saj veste!‚In naposled,‘  A
... Blaga      duša.     “ Ravno sva prišla blizu Zdešarjeve prodajalnice  A
Ali res pridete? O, gospod Smuk, vi ste blaga      duša      ...Z Bogom ...   A
težkimi plahtami. Na zapečku je gorela v kozarcu ”     duša“      z dolgim dimnastim plamenom.Ob vzglavju je sedela  A
pozdravile zaupljive oči, zvezde nebeške. ”Ná,      duša,      zaradi ljubezni!“ Vzel je nebogljenec, joj  A
... Narod! ... Glavno ... to je      duša      ... vesoljna duša ...Napredek?   A
... Narod! ... Glavno ... to je duša ... vesoljna      duša      ...Napredek?   A
Ti, -- ti si človek. Dobra      duša,      imenitno srce in drugega nič.A glej, tam ni  A
modeli so oživeli. Iz teh motnih oči je zasijala      duša,      -- sončna luč izza megle ...Znane osebe in vsakdanje  A
In potem! - Čitaj,      duša,      ali pogini!Poboljšaj se in čitaj, kar ti ponuja  A
pred menoj. Roka mi je bila potna in težka,      duša      mrtva.Že takrat nisem poznal več ne veselega  A
sijajno obžarjen od jesenskega sonca, kakor sama      duša      moja.Ljudjé moje drame, obrazi, ki sem jih bil  A
strašnejši od smrti same. Mračila se mi je      duša,      tonila je v brezdanjo noč.Ali poprej se bo zgodilo  A
kjerkoli, mrtvo in brezčutno, medtem ko je blodila      duša      drugod in čutila oddaljene stvari, katere si  A
je, ki so se zadušili v blatu, pa je šla njih      duša      neoskrunjena k Bogu ...Stopil sem nekoč na gostilniški  A
predno govorim, obljubite mi, da ne izvé živa      duša,      niti vaš mož ne, da sem bila pri vas.Ne maram  A
Kaj hočemo? Kar je, to je, in živa      duša      ne more več prenarediti.“ Vsi ga radovedno  A
se mora človek okrepčati, ne res?“ ”Molči,      duša      sleparska, da ti ne vržem kozarca v obraz, in  A
. / stran 20 . / konca. In polagoma umrje      duša      ...Nisem jih imela rada, tistih ljudi, ali časih  A
se mi je zdel kakor bolan junak. On je bil      duša      in roka tistemu novemu življenju, ki je kipelo  A
nama! ... Blizu je že čas, Judit, in vsa moja      duša      že hrepení po njem.Nič več odlašanja, poslednja  A
Kaj še! Živa      duša      bi se ne zmenila zame in stal bi lahko tam,  A
blato s ceste in ga metali nanjo; ali pesnikova      duša      se je bleščala še svetleje v svoji lepoti, njihove  A
umazane. Še svetleje se je bleščala pesnikova      duša      v svoji lepoti.V podlih srcih se je vzbudila  A
materinem vzglavju zatisnil oči, je šla njegova      duša      na dolgo romarsko pot.Šla je v globočine, kamor  A
devetkrat prokleto življenje!“ ”Pa si ga spremeni,      duša,      sama prokleta na vekomaj!“”Kaj nikoli ne bo  A
Kajpak da te poznam!“ je rekel otrok. ”Zakleta      duša      si, Bog se te usmili, te odreši!“ ”Čemu gledaš  A
kakor svetnik na izkušnjavca? Tudi ti si zakleta      duša,      devetkrat uboga!Drugačne kraje sva videla, lepše  A
ali za gospoda. Tako pride iz nebes gosposka      duša,      za žido in žamet namenjena, ne ogleda se preudarno  A
otroka, za žido ustvarjenega, pa se je irhasta      duša      zmotila vanj.Sedem let že imá, pa še ne govorí  A
se mi stori, kadar ga useknem. Njegova prava      duša      je šla drugam, se je zmotila, se izgubila.Jaz  A
ponižnim srcem. Zgodovina pravi, da se je časih      duša      celega gosposkega naroda ponevedoma preselila  A
mesá. Obšlo ga je, da je taka najbrž tudi njena      duša,      kos rdečega, živegamesá, ki se venomer zvija  A
moram videti, kako je z grobom moje matere; živa      duša      se ni brigala zanj in zdi se mi, da je pokrita  A
čudesno izpremeni v razuzdano radost - ko blazna      duša      plane terzajaše trenotek, zato da bi na njem  A
kako sebičen je človek! Misli, da je najblažja      duša      na svetu, pa skrbi le zase in za svojo radost  A
luč. Na visoki mizi pred jaslicami je medlela ‚     duša‘      na olju v kozarcu; tenki rumeni plamenček se  A
višje in skozi okno in gor proti nebesom. Njena      duša      je bila...Stresem se in pokličem sestro Cecilijo  A
trkalo je in prosilo, vso pot. Njena majhna      duša      je šla z nami;, zunaj je hodila, ko je bil dež  A
kapelico in smo molile rožni venec in njena      duša      je šla v nebesa in zjutraj je sijalo sonce.  A
videla njeno dušo!« je zaklicala Lojzka. »Njena      duša      je šla po sobi, kakor cekin, in ko je šla skozi  A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  101 201 301 401 501 601 701 801 901 1.001 ▶ ▷



  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA