Često je z zadrževano sapo opazoval sivkaste martinčke in zelene kuščarje, ki so se sončili na razžarjenem kamenju, a ob najmanjši njegovi kretnji plašno odšvignili v svoje luknje. Dasi je mnogo mislil, se vendar nobene misli ni mogel oprijeti: kakor skozi sito so curele in izginjale v podzavest, in Lovreku se je ves čas dozdevalo, da se njegova duša noče ali pa ne more povrniti k svojemu nekdanjemu načinu življenja.
Spričo te notranje odrevenelosti se mu je zdravje vračalo le počasi, a njegove telesne sile so se ob vsakem neznatnem naporu hitro izčrpale.