duša (801-900)

nov sram in novo samoprevaro. - Midva, oj	duša,	sva se vzdignila iz močvirja, nama sije vse	A
podsmrtni jeseni nama prepeva pomlad. Najina	duša	je kakor čista, breztelesna luč v vesoljstvu	A
in tuberoz, že takrat, zvezde, je romala moja	duša	k vam po tolažbo in odrešenje.Kako je mogoče	A
Kako je mogoče, da bi paradiža ne bilo, če	duša	koprni po njem? Kako je mogoče, da bi ne bilo	A
svoji bridkosti, mirú popotniku ... Ali si še ti,	duša?	“ ”Morda si slabo spal?“ ga je vprašala s	A
položil roke čisto narahlo na njene rame. ”	Duša!	... Duša!“	A
”Duša! ...	Duša!	“ ”Pusti me!“	A
na vlačugo, ki je ni bil videl še nikoli. ”	Duša!	“Zasmejala se mu je v obraz, v njenem penečem	A
bilo do vrha sovraštva in zaničevanja. ”Ne	duša,	temveč telo!- Kaj me brigata Romeo in Julija	A
brez pogledov, zato ker so bili vsi ena sama	duša,	nasičena angelskega miru in tiste neme, čeznaturne	A
svoji postelji; in vidi ga vselej, kadar mu je	duša	obremenjena z grehom.Podoben je preplašenemu	A
prekipelo, ko se je že drobila ta krhka posoda, je	duša	našla svoj dom, vesoljnost, ter se vzdignila	A
radostjo, da se je bila prelivala živa njegova	duša	iz večnosti v večnost, iz legijonov v legijone	A
kakor z ljubim tovarišem. ”Če umirajo matere -	duša,	pomisli: matere! - kaj nam še ostane?Ali nam	A
”Daj mi roko, dragi!“ ”	Duša,	daj mi roko!“-	A
ustvarjene oči, da gledam, ko mi je bila ustvarjena	duša,	da slutim in hrepenim!“-	A
zaspanimi očmi. Kakor zaklenjena je bila njegova	duša;	segel ni vanjo niti en sam žarek srebrne, trepetajoče	A
telo je moje telo in moje telo je tvoje; moja	duša	pa ti je tako tuja, kakor zvezda tisti luži	A
sta se, nato sta se zasmejala obadva. ”Telo ni	duša!	“ je rekel on. ”Življenje ni vzdihovanje!	A
oskrunile vaše oči! Za vas dela moja roka, moja	duša	dela zame!- Nečimrnost!	A
- Nečimrnost! Tvoja	duša	ne dela, temveč kleči v kotu in se joka, zato	A
ki pravijo, da je posoda ljubezni; že je bila	duša	okusila bolestno slast ponosa, opojni greh častihlepnosti	A
večer.“ ”In taka je bila, kakor si ti; obraz in	duša.	“ Hodil je po sobi in se je vrnil vtretjič	A
se lehko in to je veliko vredno! ... Zatorej,	duša	krščanska, potolaži se!- Kdo pa je tistole stegno	A
”Kdo pa je mislil na tisto? Živa	duša	ni mislila!Jaz ne vem, če je bil Samotorec zraven	A
”O Bog! In v tem gnilem mesu je bila	duša	nekoč!“ Oči so ga skelele in so bile rdeče	A
”Kaj ? Kaj praviš,	duša?	“ Ni se genila niti senca kraj njenih ustnic	A
genila niti senca kraj njenih ustnic... ”Res je,	duša	... molče je treba občudovati to zadnjo lepoto	A
spoštuješ iz globočine srca; misliš, da je njegova	duša	bela in visoka, vsa alojzijska; ugleden je,	A
kajbe. Vzdigne se nad nami ogromna senca -	duša	noči se je bila iztrgala iz noči - zamolklo	A
življenja. Slavoljub Milkovič pa je bil poštena	duša	in nikoli ni izmeknil kàj misli, dasi ni imel	A
sem se mu prijazno nasmehnil. ”Ne tako, ljuba	duša!	“ sem rekel.”Vez prijateljska ni tenka nitka	A
sam in naskrivaj sem vedel, da se je bila moja	duša,	ki so ji odprte ceste na vse strani, do kraja	A
do kraja raztopilo v rosi jesenskega jutra.	Duša	se ti je bila koprneča, ponosna in pogumna vzdignila	A
Vse po potrebi. Treba je, da živi	duša	in treba je, da živi telo. Jaz sovražim kompaktno	A
vzdramilo iz navadnega idiliškega dremanja. Živa	duša	ni že teden dni govorila o ničem drugem, kakor	A
misli, spim brez sanj. Strašna je noč, kadar	duša	bdi!Kane vanjo misel, kane druga, brez nehanja	A
moje poljube ... ”Kako te ljubim, Pavla, ti moja	duša?	“ ”Kako te ljubim ... ljubim ...“ ponavljala je	A
čestitali; -- ali trenotek potem se ni živa	duša	več menila za moje besede.Niso me uvaževali	A
In naposled obupavaš, ako vidiš, da te živa	duša	ne potrebuje ...Ne bodi neumen, moj sin, ti imaš	A
kmalu je dan prišel. Poleti je bilo in vsa	duša	se mi je zasmejala, ko sem se ozrl zjutraj skozi	A
je gospa Marija, drugače lepa ženska in blaga	duša.	Naš narod, posebno njega boljši in prosvetljeni	A
resnici zelo nedolžna in luninih žarkov željna	duša.	Toda okrenila se je nenadoma k meni in me je	A
Vselej, kadar je tako lep večer, je moja	duša	sentimentalna, izgubi se v čudne sanje.Tudi	A
prijetno posestvo. Ob tisti uri pa je bila moja	duša	polna sentimentalne ljubezni in tako nisem razumel	A
na nji surovega, nizkega, - bila je struna,	duša,	vesela in sanjava, neizmerno čustvena: lepota	A
brezpomembno vsakdanjost, da se ne ozira nanje živa	duša.	Zdi se, da ne izpolnjujejo na svetu nikakega	A
počasi; oči postajajo motne in koža ohlapna,	duša	dremlje pod prahom in pajčevino dolgočasnih	A
za tvojo otroško, plaho, zaupno dušo še druga	duša,	ki me ne pozna in ki blodi samotna po samotni	A
gleda name svetlo nebo, se mi zdi, da je njena	duša	v meni in vse njeno trpljenje ...“ In ko mu	A
teh glasovih ječi mirna, v trpljenju rojena	duša,	- enostavna kakor trpljenje samo, brez sladkih	A
je lažje, Marija, kajneda? Zdaj, ko je tvoja	duša	čista in pripravljena.“ Pod odejo se je zganilo	A
na razpolago samo še par trenotkov. ”Moja	duša	je čista in pripravljena?... Drugi ljudje so mirni	A
kakršno je bilo prej. ”Tako je torej moja	duša	čista in pripravljena!... Ali je to sovraštvo	A
polni ljubezni in hvaležnosti, ločila njena	duša	od telesa, ki se je treslo majhno, trudno in	A
kjer so angeli. Ob tej uri je bila njena	duša	kakor studenec in nič bridkosti ni bilo v njej	A
padla od njega. V poslednjem hipu se je grešna	duša	razgalila, kajti smrt ne pozna laži in hinavščine	A
stene, takrat je oživela njegova krasna, ponosna	duša.	Po sobi so se razlili čudoviti akordi in kar	A
trenotek. A v tem trenotku je živela njegova	duša	dolgo življenje ... Dan se je nagibal na zahod	A
klavirju in poskušal. A časih je bila njegova	duša	pusta in brezognja in zdrznil se je ob teh trivialnih	A
ugašal luči, kakor nemirna, z grehi obremenjena	duša	je trepetala večna luč in osamljen žarek je	A
rožna megla in samó od daleč je čutila moja	duša	tople žarke, ki so padali z velerodnega dostojanstva	A
Moja edina ljubica! ... Moja	duša	... Moje življenje!	A
je vpilo od srda in ponižanja ... Glej, Minka,	duša	moja ... kakor črn oblak je šel spomin po nebu	A
trpljenju, v peklu dolgih let je bila očiščena	duša;	sedaj, ko je svobodna, naj živi, kakor je Bog	A
blagoslovljenem trenotku, ko se kljub vsej bridkosti zave	duša	svoje moči in svoje pravice -- takrat se vrne	A
govorila? Iz hudih sanj si govorila, iz bolezni,	duša!	V misli niso ostale, srca se niso dotaknile	A
greha, ne očitanja, ne oproščenja! Zatisni oči,	duša,	sanjaj in smehljaj se!“ Mehko ga je pogladila	A
prijazno pogledal, je bil blaga in visokoleteča	duša	-- in o vseobčem ganljivem pobratenju; tudi	A
moč ... in sama globoka strast; drugače je blaga	duša,	poznam ga ... Hej, ali si čul njegov glas? Presekal	A
je zasmejal Bogomil Majer. ”Življenje, ljuba	duša,	ne mleko!Nocoj je pač mleko simbol tega življenja	A
na glas zasmejal. ”Le pojdi pod luno, ljuba	duša,	le pojdi pod luno!Poznam te, ne sodiš na vrt	A
pa mu je bilo neprijetno. ”Ne v preteklost,	duša,	ne v preteklost!Naprej gre pogled, duša, pa	A
preteklost, duša, ne v preteklost! Naprej gre pogled,	duša,	pa če gre v noč in pa če je bil prej dan!--	A
Vsi so njegovi hlapci ... On je naposled dobra	duša,	toda ljudje so ga razvadili, da ne pozna več	A
199 . / Kljub vsem modernim suknjam je moja	duša	zelo sentimentalna. Kadar se prigodi, da ležim	A
no, no, no ... Ti bi rekel: Kako rad te imam,	duša,	kako rad! ... on pa: Eh, eh, no, no, no!...“	A
ljudje po hišah opravka, pa jih vendar živa	duša	ne potrebuje; ogibajo se je Brežani, ker jo	A
ne vedó zbégane, kam bi posegle? Čemu se ti	duša	zvija, stiska in krči, kakor ptič v pesti?Sedem	A
flegmatičnim obrazom, čutil je v sebi nenavadno moč, in	duša	se mu je dvigala in srce širilo.Roka se je pregibala	A
samote proti nebu, klic poln groze in obupa. Tudi	duša	sama je bila vsa kakor to sivo morje meglé in	A
ne morejo zaceliti najmanjše rane in njegova	duša	je ena sama, globoka, odprta rana. Gotovo	A
neprestano dolge procesije, dokler ne priroma trudna	duša	do pisane jopice, kratkih belih rokavov in kratkega	A
iz same prekanjenosti, zato da bi se nevešča	duša	izognila smrdljivi luži ter utonila v zelenem	A
zarje. Opazil je obenem, da je ostala njegova	duša	lačna in žejna ob vsi globoki učenosti... Takó	A
mimo njega breztelesno bitje, nemirno blodeča	duša,	z grehi obložena, v stoletni ogenj obsojena	A
mrtveca. ”Povej mi, kdo si, da zadobi moja	duša	mir!“ Zgenile so se trepalnice, smehljaj	A
zvoni z velikim zvonom, zato da zadobi njegova	duša	mir!“ Cerkovnik se je čudil in je šel po stopnica	A
so gledale oči. ”Prišel je bil ponoči, živa	duša	ne ve odkod, razcapan je bil in neumit in je	A
neznanci iz daljnih krajev, ki jih prej živa	duša	ni še videla na fari.Ob železnih vratih se je	A
da bi blodil po smrti kakor vešča, ko ti je	duša	vsa od vrha do tal z grehi obložena?Moli rajši	A
človeka na pot! ... No, več je vredna krščanska	duša	nego nedeljsko krilo! In tudi štruce ne bo,	A
Babica se je začudila. ”Otrok je otrok,	duša	je duša.Kaj pa more otrok za greh svoje matere	A
Babica se je začudila. ”Otrok je otrok, duša je	duša.	Kaj pa more otrok za greh svoje matere, Bog ji	A
poletnem poldnevu, ko se ne gane veter. In njegova	duša	je bila zmerom bolj samotna. Ko je minilo	A
cesto in se je okrenil k Marku. »O ti pijana	duša,	nekrščanska, ne zmerjaj mojih konj, ki vesta	A
velik kup, druzega pa nič. Ali Vi, gospod Šilo,	duša,	sama duša vas je, in srce!“ Šilo ga je poslušal	A
druzega pa nič. Ali Vi, gospod Šilo, duša, sama	duša	vas je, in srce!“ Šilo ga je poslušal do	A
in od žalosti in kesanja umira tudi njegova	duša.	Samó zató bi izpraznil rad najmanjši predal	A
veličastno vse, v čemer počiva vsa človeška	duša.	Ali to je: - to delo ni nikoli začeto in nikoli	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  301 401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani