Lovrek, ki je bil na Gradišču vajen majhne, a vesele družbe, se je včasih obupno dolgočasil. Da mu življenje ni postalo docela neznosno, je preprečila edina prijazna duša na Hojanovini, dekla Ančka, ki se je bila pred mnogimi leti kot nakazna sirota iz doline zatekla v hribovsko samoto, ko ji je bilo doraščajoči vedno bridkejše življenje med zbadljivci v Zalesju. Teto Mico je dobro poznala in se z veseljem spominjala njenega usmiljenega srca.