Njegova srečna rešitev pa ni spremenila samo njegovega duševnega življenja, marveč je pognala svoje kroge tudi izven njega in si poiskala izraz v Lovrekovi zunanji usodi. Polkovnik, dobra duša, si je bil očital, da je kriv smrti četovodje Gradnika. Ko je izvedel resnico, je v svoji radosti četovodjev predčasni odhod v zakope označil kot posebno hrabrost in vnetost za vojno službo.