Obraz se mu počasi in s premislekom razleze v blažen smehljaj, oči premagane umrjo, a ustnice se zaokrožijo kakor v poljub in nastavijo kakor pevcu, ki zapoje čuvstveno pesem. Še enkrat se oči napol odpro in se nasmehnejo: »Duša, umekni se: ploha gre ... « in že padajo debeli požirki, globoko in težko. Iz kota za mizo ga opazuje mlinarski pomočnik Matija, ki je pred nekaj tedni prišel v te kraje.