Neusmiljeno, vzad bolj, birič se drži, ima brki on ‒ turški dve sablji, z adjunktom šepeče sodnikova hči, kapelan pridrvi v konfertablji. I jaz sem med ljudstvom, a tih in neznan ‒ mar bi žid bil kje v mestu veselem ‒ pa, ah, na nesrečni, nepravi dan zablodil po svetu sem belem.
Pesem Lep, prelep je šopek ta, zlate v njem so niti, kdo do smrti zdrav, vesel bi ne hotel biti? Dolga, dolga pesem ta, ki tako začenja, tiha pesem iz srca, pesem hrepenenja.