nova beseda iz Slovenije
-- -- -- -- -- -- -- -- -- -- -- -- -- ” | Ah, | samó takó ne!... Da bi mi očitala karkoli, -- | A |
tavajoči v tesnobi in trenotku, ne moremo razumeti? | Ah, | izpraskal bi to okroglo, rumeno, topo strmeče | A |
bolečin, v kulturni laži. . / . / stran 30 . / | Ah, | da bi bila vsaj kulturna laž!Ampak tukaj ni | A |
Gospod svetnik je zavzdihnil. ” | Ah, | žalostno je, kajti človek ne ostane zmerom na | A |
upognjeni hrbet in čelo se mu nabira v gube. ” | Ah, | no!“ vzdihne mati.”Tako je božja volja. | A |
umreti bi bil moral z njo, ali pa jo pozabiti. | Ah, | in tako kratka je bila tista doba!Te dni, ko | A |
V tisti dobi, veste! | Ah, | da ste slišali, kako lepo je govoril! Ženske | A |
on že ve, saj bo kmalu voditelj naroda. -- | Ah, | težko je, težko, uvaževati ... praktične ... razmere | A |
ne pojde za mojim pogrebom. Razumem ga komaj; | ah, | ne dosežem pa ga najbrž nikoli!“ Vzdignil | A |
”Nisi.“ ” | Ah, | nisem je ranil, samo omazal sem jo!In kako se | A |
na prste in o priliki mu deseterno povrnem... | Ah, | jaz bi ne hotel biti hinavec, kakor so hinavci | A |
kadet Milavec. Kdo je bil ta kadet Milavec? | Ah, | kaj do imena!Saj ne vem, če je imel mater, ki | A |
Kako? Kje? | Ah, | ta apetit!Da bi tega ne bilo! | A |
Zdaj pa so rame svobodne, ni več bremena. | Ah, | ni več bremena! ... Toda rame se niso mogle odpočiti | A |
Izpustil je njene roke in se je zasmejal. ” | Ah, | to!Zato si huda name, Hanca? | A |
širile in naposled se je zasmejal razposajeno. ” | Ah | ... glej!... Ne bil bi si mislil, da si tako premeten | A |
namesto velikega, življenjavrednega truda ... Ali | ah, | v srcu samem je slaboča, ni krivde ne vzroka | A |
posebno še ta drobni, tenkozvonki glas in, | ah, | te rdeče, ljubezen žehteče ustnice, da bi človek | A |
grozo, ki ti naskrivaj gloje in kljuje v srcu? | Ah, | postoj, postoj ob oglu pod svetilko in v sneg | A |
se preko pleše, zakriješ se, da bi se skril. | Ah, | Kolokotronij! III | A |
že pol leta prav za prav ni več moj mož?“ ” | Ah! | “ se je začudila Fricovka in družba se je na | A |
da udari nekoč, morda šele čez tisoč let - | ah, | vsaj čez tisoč let! - tista blagoslovljena ura | A |
ponižno, pred kom je klečal pobožno na kolenih? | Ah, | pred svojo mladostjo, to davno, davno, za zmerom | A |
mladostjo, to davno, davno, za zmerom umrlo; | ah, | pred upanjem svojim, zakopanim pod peskom na | A |
upanjem svojim, zakopanim pod peskom na dnu morja; | ah, | pred življenjem, ki je lagalo, vabilo, obetalo | A |
hitreje pomežiknile. Strahoma sem pogledal tja; | ah, | in pogledal sem v ogledalo.Če bi utrgal bilko | A |
LITERARNO IZOBRAŽENI LJUDJE | Ah, | moj Bog! -- kjé so tisti časi, tisti krasni | A |
ti življenje moje in sreča moja, povej mi, | ah, | razodeni mi, kdaj osreči ljubezen tvoja mojo | A |
uživanje in razkošje ... samó jaz, samó jaz ... | ah | ...“ Sklonil je lepo, zlatokodrasto glavo v | A |
grbasti G, s svojim na stran zavitim nosom?! | Ah | ti brezsrčna mladenka moja ...“ Tedaj pa se | A |
imenitne, resnične, pametne in uvaževanja vredne ... | Ah, | kdo razume, kaj se godi v glavah izobraženih | A |
deliti slabo od dobrega, kristale od peska ... | ah, | in peska je toliko!... | A |
slučajna neprijazna beseda, en sam hipen pogled, | ah, | morda samo senca, ki je bila šinila komaj vidno | A |
oči so gledale vprašujoče in prestrašeno. ” | Ah, | da bi se moglo daleč ... daleč ... daleč!Ali vidiš | A |
je obledelo in robovi so začeli rumeneti ... | Ah, | dà!Na Matildinem grobu raste trava, -- visoka | A |
- Plačaj, kar si dolžan! - | Ah, | vsaka beseda, vsaka kretnja, vsak pogled je | A |
trpljenje, na licih žgo posušene solzé ... ” | Ah, | kod sem hodil po strašnih potih?... Kako sem izgubil | A |
zasopla, zbegana in sladka ter jo je objela. ” | Ah, | Milena! Milenica!“ Milena jo je sunila od | A |
”Temu?“ ” | Ah, | tako!Že vidim, kaj si storil! | A |
”Seveda sem ji delal krivico! Ampak - | ah, | kako gnusnega, nizkotnega napravi človeka to | A |
”Kdo je?“ ” | Ah | ... prijatelj!“ Mil glas, trepetajoč, poln | A |
”Pegaza!“ ” | Ah, | takó!Vi ste pesnik? | A |
polnih, pa so mi bili štrbonceljni sad paradiža. | Ah, | bili so mi Evin sad, začetek greha in pogubljenja | A |
katere edine si se bil napotil k spovedniku. | Ah, | in kadar se izpoveš še tega greha, občutiš iznova | A |
-- -- -- -- -- -- -- -- -- -- -- -- -- ” | Ah, | moj Bog, moj Bog, kako si nesrečna!In tvoja | A |
preklinjaš na tihem samo sebe in ves svet ... | Ah | ubožica!Nesrečnica!“ | A |
samoti! ... Samo za trenotek, od daleč samo; | ah, | ljudje božji, saj ni treba, da bi se je dotaknil | A |
”Ali vas morda vznemirjam, gospod?“ ” | Ah, | milostljiva, nikakor ne, prosim!“ V tem hipu | A |
raztresene po vsem širokem obritem obrazu. ” | Ah, | to me veseli, neizmerno veseli, gospôda ... glejta | A |
bolj senčno, mirno, - skratka: bolj poetično ... | Ah, | zdaj mi pride na misel!Gospod Mak, kaj pravite | A |
”Da vaša milostljiva tako lepo poje -“ ” | Ah, | ona!... Kaj mislite? | A |
”Takoj, takoj, striček! | Ah, | taka sem ...“ S srečnim obrazom se obrne načelnik | A |
”Moje grozno kričanje ste poslušali? ... | Ah, | verjemite mi, gospoda, da se sramujem.“ | A |
blaženim obrazom in sklenjenima rokama. ” | Ah, | Ana, še eno, še eno!“ je klical z navdušenim | A |
južnem nebu, a od daleč šumenje Gvadalkivirja; - | ah, | poezija; to so tiste romance, lepe in žalostne | A |
izraz prostodušnosti je ostal neizpremenjen. ” | Ah, | veseli me, gospod Dob, zelo veseli ...Prosim, | A |
jo nazaj domov pošiljati ... smilila bi se mi ... | Ah, | ah, lepo jo varujem, res lepo; in čemu so mi | A |
nazaj domov pošiljati ... smilila bi se mi ... Ah, | ah, | lepo jo varujem, res lepo; in čemu so mi jo | A |
in čemu so mi jo poslali? Da bi jo oteli ... | Ah, | ah, to je grozno!...“ | A |
čemu so mi jo poslali? Da bi jo oteli ... Ah, | ah, | to je grozno!...“ | A |
njih, na svojo nečedno in smradljivo kolibo, in | ah, | na tiste stotere surove, debele, dosita nažrte | A |
Smrt ji bo lahka, spravila se je s snaho.“ ” | Ah | ... oh!Da, seveda ... | A |
mahoma zagrohotal in se je zavrtil na peti. ” | Ah, | Krivček, Krivček ...Kakšen pa si? | A |
prekrasni pesmi, in zdi se mi, da jo začujem nocoj. | Ah, | kako sem iskal tisto melodijo ... in zdaj mi je | A |
se mi je zdela pisarna svetla in svobodna ... | Ah, | kako je to mogoče, kdo bi mogel razložiti to | A |
Pogledal je in se je nasmehnil. ” | Ah, | ah, glej!“Zmerom ostudnejši in hudobnejši je | A |
Pogledal je in se je nasmehnil. ”Ah, | ah, | glej!“Zmerom ostudnejši in hudobnejši je bil | A |
je zasmejala Marica. . / . / stran 327 . / ” | Ah, | sanje!Morda pa je šel resnično skozi okno! | A |
njeni duši, in kri ji je gorela v licih ... ” | Ah | ... sonce še ni zašlo ... to je življenje ... življenje | A |
Ali ona bo igrala na klavir. To bo, -- | ah! | “ -- dvignil je kozarec in stresel z glavo.”Že | A |
poklical adjunkta Mrvo; Ana je stala pred njim. ” | Ah, | kako me veseli ... gospodična Ana ...!“ ”Dolgo | A |
bil poln samih vijolic in sončnih žarkov ... Ali | ah, | srca se starajo in pofilistrijo ...Danes se smejem | A |
III Amalija je igrala na klavir ... | Ah, | tisti mehki, čudoviti glasovi, ki se dotikajo | A |
Ana se je ozrla nanjo nekoliko začudeno. ” | Ah | ... da, res je!“ Učitelj Slak je prihitel ves | A |
kakor v posmeh nas je Hamilkar za en večer, | ah, | le za en sam večer izpustil, nam odklenil verige | A |
”Prepričanje izgubil? ... | Ah, | prepričanje!... Kaj hočete s to nerodno skovanko | A |
vendar prišlo vsak večer par sosed vasovat. | Ah, | ali dragi moj, kdo bo prišel vasovat k staremu | A |
stran 39 . / so pa gospodje njegovi sinovi ... | Ah, | a predno se resnica skaže! Majnik je hitel | A |
Zakaj je izginil? | Ah, | morda pride nazaj, k očetu svojemu. Nô, a | A |
ON! | Ah, | da bi bile stale muze ob moji zibelki, -- kako | A |
delovanje njegovih razsvetljenih možganov ... | Ah | dà! -- mi Slovenci znamo občudovati; to je v | A |
pepela, ne povešati glave, ne si trkati na prsi! | Ah, | še je poln kelih pred menoj, še je mogoče in | A |
Niti vzdiha ni bilo od nikoder ... Ali | ah, | meni je bilo žalostno pri srcu; zaželel sem | A |
prepričanje v slučaju, da bi imel bradavico? ... | Ah, | vrag vedi, moje misli se križajo; zdí se mi | A |
in sem hodil po širokih cestah, tako živih in | ah, | tako praznih, tako šumečih in tako tihih; vstal | A |
ki ga je ljubil mimogrede ... Samo prehitro, | ah, | tako hitro so minili tisti lepi večeri in spomenik | A |
vendar so bili najlepši dnevi mojega življenja. | Ah, | kako hitro so minili!... | A |
orožnik, povpraša me po imenu. ‚Polikarp!‘ - ‚ | Ah, | glejte, Polikarp!‘ in mi položi težko roko na | A |
občutil to svojo ljubezen, kadar je bila ranjena; | ah, | in kolikokrat je bila! Vendar pa se mi zdi | A |
ust - kdo je grešnik, ta usta, ali jaz?“ Ali | ah, | tolažba je bila samo na jeziku, segla je komaj | A |
”Kaj naj bo?“ ” | Ah! | ... Pravijo, Ivan, da ti samo sanjariš in nič ne | A |
Tega bi ne mogla pozabiti nikdar. | Ah, | lepo je bilo takrat ...“ Mrak je pozabil nase | A |
leglo na dušo, kakor da je sonce ugasnilo. | Ah | ne, nikoli več ne!Dioniz leži pod snegom trd | A |
se mi, da te nisem zalotil ob dobri uri!“ ” | Ah, | kaj!... Stopi malo v izbo, da izprazniva kozarec | A |
misli in brez dvoma zaupa v svojo mater. - | Ah, | prijatelj, še vse bo drugače, z novo glorijo | A |
Jasno vidim, da me ostavljajo duševne moči ... | Ah, | strašno je to življenje, nepotrebno, polno trnja | A |
vzdihnila za tem ali onim stavkom dostojanstvenika: ” | Ah, | kako duhovito!... Kako očetovsko! | A |
je zadel milosten pogled iz njegovih oči. ” | Ah | ... ah ... kdo bi si bil mislil!... In kako se srečava | A |
zadel milosten pogled iz njegovih oči. ”Ah ... | ah | ... kdo bi si bil mislil!... In kako se srečava | A |
najin prijatelj, kljub temu, da je bil tak ... | ah, | moj Bog, tak slepec: smejal se je takrat, da | A |
(leva okolica beseda(e) desna okolica kratice avtorjev kratice naslovov (vse oznake) št. povedi)
◁ ◀ 301 401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 ▶ ▷
Nova poizvedba Pripombe Na vrh strani
Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU | Iskalnik: NEVA |