ah (601-700)

5.	Ah,	dežela, največja med vsemi!Dežela, v katero	A
grejejo v pari, šušteči iz kanalizacije.	Ah,	profesor Blaumann in njegovi slušatelji!Hotel	A
Zato, ker ga muči slovanski akcent.	Ah,	je rekel Diamond, papir vse prenese, s papirja	A
Potem pa teorija.«	Ah,	Gumbo! Gumbo je zdavnaj vse premislil. Gumbo	A
Nažgani, potem okajeni.	Ah,	mi smo nekaj posebnega, je zadovoljno pomislil	A
Lahna rdečica ji je prebarvala bleda lica.	Ah,	ali je še treba reči, da ni šlo samo za preluknjano	A
in bo knjigo prodajala pred tramvajem. »	Ah,	« je rekel čez čas, ko je videl, da najnovejši	A
dolarjev?« je rekel naivno in neumno, čeprav,	ah,	z drhtečo notranjostjo. Tako rečejo tisti	A
dolarjev?« je rekel naivno in neumno, čeprav,	ah,	z drhtečo notranjostjo. Smehljaj je uplahnil	A
je že zares mudilo. . / . / stran 235 . / »	Ah,	Fred,« je rekla Meg.»Pa kaj je temu človeku	A
pesmi, orientalska čutnost in slovanska žalost,	ah,	slovanskaduša.Veter je prinašal zvoke trobent	A
zahodu, na primer, ki se kot nežna melodija,	ah,	razliva čez to pokrajino, s hribčki posejano	A
prišepne njegov šef in pri tem zaupno pomežikne.	Ah,	saj ni nič, reče skromno gospod Houžvička in	A
pa z dvomečo kretnjo zapre vrata za seboj.	Ah,	ti si, pravi gospod Houžvička, mislil sem, da	A
je kot ženo klati, reče in spet piskata. -	Ah,	moški, moški, pravi mati v svoje lonce na štedilniku	A
imajo vsi speglane hlače, reče čez čas. -	Ah,	tiste rajthozne, reče Katica. -	A
tipa, poznam od daleč, po plašču in hlačah. -	Ah,	daj no, reče Katica. -	A
nas potegnil za nos. Meni pa si zlomil srce,	ah.	Tik pred Abesinijo je začela kolcati.	A
lačnih pogledov in zasoplega dihanja na oknih. »	Ah	ja,« je rekla skromno.»Popularnost ni nič.	A
živeti, je rekla, nauči se že enkrat živeti.	Ah,	Odesa.Kakšen mir, črnomorski, kjer te ne učijo	A
ljubljenju, kakor zdaj, rečeš: Zelena preproga maha.	Ah,	sem rekel.Nič ah, je rekla.	A
Ah, sem rekel. Nič	ah,	je rekla.Če rečeš zelena preproga maha, je vse	A
»Enkrat ga slišim, drugič ga pa znam.« »	Ah,	pusti!« odvrača Juri.»Kaj bi vedno cvilil!	A
Tako jaz vse vidim in vse zvem.« »	Ah,	kaj bi se trudil zame!« reče Juri ne posebno	A
okoli; na klopi je ležala svinjska krača.« »	Ah,	« se smeje Miha. »Žena mu jo je bila pripravila	A
‒ »	Ah,	čoln!« ga tolaži starec.»Doli h Krivcu stopim	A
zloba, toliko sovraštva je bliskalo iz očesa. »	Ah,	tako!« reče mož med zobmi.»Čakaj, to si zapomnim	A
ne mogel naviti ure, zato, ker nobene ni.« »	Ah,	na to pa nisem mislila,« pravi smeje se mati	A
vse dobi, Rozalka.« . / . / stran 150 . / »	Ah,	tako!Torej Anica ti jo je dala, Anica,« pravi	A
slišal večkrat o tem govoriti, posebno ženske.« »	Ah,	Juri,« pravi oni, »ti se hočeš norčevati z menoj	A
Ali veste, oče?« »	Ah,	kdo te bo iskal, pa kod!Vse misli, da si na	A
že tudi menila z možem,« je dejala Franca. »	Ah,	kaj boš z možem!« se je jezil starec.»On je	A
piskati kakor Mihu, in to mu zopet ni bilo prav. »	Ah,	če bom vedno v postelji, zbolim še zares,« je	A
južini, ko se prikaže siva glava Premčeva. »	Ah,	oče, kaj pa vi hodite tod?« vzklikne Juri in	A
Menda bo vendar kmalu konec te muke.« »	Ah,	še nekaj, gospod praktikant!« je vstopil davkarjev	A
jaz še vedno kljub vsem načelnikom tega sveta.	Ah,	kako bi pasel hudobnež zlorade oči na črvu,	A
gospodarja, ki je prepodil ponočnega kavalirja. »	Ah,	kako zanimivo!« je dejala gospa, in istega mnenja	A
Tako je prišumela gospa po stopnicah. »	Ah,	« je dejala in poprijela krilo, »po veži bi morala	A
in gledala po strani, če je ni kdo prezrl. »	Ah,	gospod Strada,« je žvrgolela, »ali imate kak	A
Prav dobro, spominjajo me moje domačije.« »	Ah,	pri vas mora biti gotovo lepše.‒ Tukaj pri nas	A
Vedite torej ‒ jaz sem protestant!« »	Ah,	to sem slutila!« zavpije gospa in hoče k svoji	A
udarja ob steklo, ko da bi ga hotel zdrobiti. ‒	Ah,	reveži, ki morajo zmrzovati v tem grdem vremenu	A
čisto potrt, a kaj šele bo, ako bo potrjen.	Ah,	zakaj sem morala to dočakati! Glavo je pokopala	A
glave in molče odhajali. . / . / stran 50 . / ‒	Ah!	‒ je vzdihnil Srakov Janez. ‒Konec! ‒ je zakucalo	A
Vojske bo kmalu konec in potem se vrnem. ‒	Ah,	vojska, vojska! ‒ je tožilo dekle.‒ Grozna vojska	A
je obstal in se žalostno zagledal v starko.	Ah,	tudi zanj je bil ta dan težek, ‒ najtežji v	A
K Mlakarjevim je hodil po slovo.	Ah,	slovo, slovo!Kako strašno je bilo!	A
Tepeš me, hudo me tepeš! . / . / stran 63 . /	Ah,	nesrečna vojska!Kaj te je bilo treba?	A
Zdelo se mi je, da ne preživim tistega dneva.	Ah,	kako pusto je bilo vse, ko sta odšla Jakob in	A
vznemirile? Ali tudi ti žaluješ za Štefanom? ‒	Ah,	kako sem nesrečna, kako neizmerno nesrečna,	A
Svinec se je zajedal v človeško meso. ‒	Ah!	‒ je zakrilil z rokami prvi častnik.Meč je izpustil	A
ki ga je ubogi Štefan tako zvesto čuval. ‒	Ah,	nesrečna vojska!Koliko gorja povzročaš! ‒ je	A
Dekle se je naposled vzdramilo. ‒	Ah,	kako mi je hudo! ‒Pomiri se, Minka! Minka se	A
mogel prenesti Minkinega otožnega pogleda. ‒	Ah,	nesrečna vojska!...	A
Niti črhnila nisi, da mali ni pri pravi!	Ah	‒ če pa že spet miži, se je opravičevala Tereza	A
tega brega, ta črta se tu, vidiš tu, neha.	Ah	nič ne de.Ker kar se strga, je bolje, da se	A
Pesterju, ki mora žalibože zapustiti Tuzlo ‒ »	Ah!	« je zlobno vzkliknila Katica ter se nasmešljivo	A
potrpežljivega poslušalca. Oh, kakšne slike! -	ah,	kakšne stavbe! - uh, kakšni kipi! - ti in podobni	A
slino in se zopet s prazno roko vrnil na dan. »	Ah!	« je dejal, zamahnil z roko in dodal: »Ha!«‒	A
Najprej se je odduškala od težavne poti: »	Ah!	« in z očitajočim pogledom na Smuka še enkrat	A
in z očitajočim pogledom na Smuka še enkrat: »	Ah!	«Potem pa je rekla: »O, Smuk, kaj si naredil	A
cilinder s petrolejke in nejevoljno vzkliknila: »	Ah!	« Krunoslav Batič, razdrapanega srca se obotavljajoč	A
ga je vprašal in držal se je čuda resno. »	Ah,	nič,« je odgovoril Janko dobre volje kakor vedno	A
Franceta Plevela z Malih Goric.« Komisar Močerad: »	Ah	... tisti Plevel?Pardon!	A
Lepi Urški je tesno utripalo srce, dejala je: »	Ah,	majhno postojva, preljubi plesavec, da jaz se	A
posod še ni videla. Naglas se je čudila: »	Ah,	kako lepo!« »No, imamo za silo, hvala Bogu!	A
pesmice, strdenja in Bog ve, kaj ji bom kupil.	Ah,	Ančka, bom ti ga!« Tedaj so zacvrkale deske	A
da govori in vasuje z voglarji in plaščarji.	Ah,	Ančka, ali sem te tako učila?« Ančka je bila	A
»Kajne, Janez je tako dober, Janez ni tak?	Ah,	tako ga imam rada, da se mi blede...« Tedaj	A
»Je pa seveda vse v božjih rokah.« »	Ah,	ti,« je povzela soseda, »takole so se menile	A
Proti večeru pojdeva skupaj.« »	Ah,	ne; kar zdaj pojdem. Saj pot dobro poznam.	A
« sem plaho bolj izjecljal kot izgovoril. »	Ah,	ti otroci!Ne jenjajo, dokler ne iztaknejo.«	A
Ali me je res popustil v tej tuji deželi? ‒	Ah	ne, Petrus že ne!‒ Morda je šel v gozd in so	A
roke in vnovič pognal sekiro v bukovo deblo. »	Ah	kaj,« si je mislil.»Kar še na nasprotni strani	A
Iskat bi ga bili šli.	Ah	zakaj se je kar ukradel od koče, svojo bisago	A
danes domenila,« je še enkrat poizkusil Matic. »	Ah,	kaj stelja!Blaža mi dajte nazaj!«	A
Jera je prijokala domov in zatožila Franceta: »	Ah,	Lojza, spodil me je, zaradi tiste babnice grde	A
žena in mu plašno gledala v bledo, suho lice. »	Ah,	lačen; seveda sem.« »Nič nimamo kruha; ne veš	A
ti odvzame trudnost in ti vlije moči v žile,	ah,	oh, pij, sinko, pij!« Z obema rokama je držal	A
monopol ‒ od jutri dalje, monopol, gospod!	Ah,	in ti imaš svile, vem, da je imaš.Sedaj veš	A
odletel golob, da bi ne bil pogrlil golobici.« »	Ah,	in jaz sem mislila, da ga še ni, da ga je zaseglo	A
ljubim jaz s pravo Teodorino strastjo in ognjem.	Ah,	ko bi ti videl Ireno!« Azbad je segel z roko	A
mesec ponoči in zažare zvezde ob belem dnevu.« »	Ah,	Epafrodit, ko bi ti vedel, kako neizmerno te	A
mi je prišlo v glavo, ko sem ga slišala!« »	Ah,	nikar se ne menimo o imenu!Mama, sedaj se dogovorimo	A
»Očka, sedaj boste še vi hudi!	Ah,	da sem tako nesrečna!« Hči se je naslonila	A
postava, naj bo, če je, ampak je krivična.	Ah,	takole mladega dekleta in še lepega povrhu,	A
mladost, in Alena se je veselo zasmejala. »	Ah,	ali smo pravzaprav čudni!Veseliti bi se morali	A
Alena je od daleč spoznala očetovo pisavo. »	Ah,	papa!« se je razveselila na glas. »To	A
sobo in jezno gospodaril nad lesenim konjem. »	Ah,	te večne skrbi!Ugonobe nas, gospodična!«	A
in megla, ko se zaližemo v sobe kakor polži.	Ah,	krasen poklic, kajne, Alena!« »Je res	A
za Miklavža, imam že drug načrt za zimo.« »	Ah,	Minka, ti in tvoji načrti!« »Povejte	A
Zakaj?« je vprašal Brest zategnjeno. »	Ah,	ta Smrekar!« Alena je obrnila glavo	A
v žareče oči, da se je Alena razveselila. »	Ah!	« je vzdihnila Alena. Obe sta potem molčali	A
Kje je moj ponos? -	Ah	- bahal se bo, po pravici bahal pred tovariši	A
Alena se je razveselila: »	Ah,	da, Minka, prav imaš.Žensko srce ne more biti	A
je približal Brest in stopil tik pred njo. »	Ah,	ko sem tako nesrečna!« Brest je postal	A
morate vi opraviti operacijo pri siromaku.« »	Ah,	škoda,« je pritekel Viktor in držal proti luči	A
razveselila krasne lege, kjer je stala nova šola. »	Ah,	kakor nebeško kraljestvo!« je rekla.	A
Povej mi!« »	Ah,	Ivan,« je začela Alena in iskala robca, ker	A
Ljudje so tako čudni!« »	Ah,	ljudje!Spet isto!	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  101 201 301 401 501 601 701 801 901 1.001 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani