ah (1.001-1.100)

ni storil ničesar in spodili ste ga z grdo!	Ah,	zame ne bote dobili nobenega in, ko bi ga tudi	A
kazal že blizu jutra, ko je starka, vzdihovaje: »	Ah,	jaz revica, revica na svetu, Bog, ti mene potolaži	A
Stopi tja dol. »	Ah,	Domen!« reče, ko mladeniča zagleda, »varuj se	A
počeno, pa bo moral menda vendar v vojake.« »	Ah	jej!Glavo počeno!« tožila je mati.	A
»Dr. Zober tu!	Ah!	« začudi se kakor prestrašena teta, a Lisec,	A
Lisec z ginjenim glasom. . / . / stran 134 . / »	Ah,	čemu to, že dobro, zbogom!« reče starec, da	A
»Ne, teta pride koj domov.« »	Ah,	zakaj?« »Prosim vas, nikar ne stojte tu pred	A
»Mlajša je ko ti, še pol otrok.« »	Ah,	kako se boste z materjo veselili, ko pridete	A
je menil sina objeti, ne vedoč, da je daleč,	ah	daleč, pri nejevernih Turkih. Veselo zatrobi	A
gledal z obzidja. Tujci so kričali po deželi in,	ah,	nikogar ni bilo, da bi jih bil mogel odpoditi	A
volja, naj me le vzame. Tukaj me je hudo zadelo,	ah	hudo, da nikdar nobenega očeta ne tako: moj	A
drugega, lepšega, kar so me učili dobri ljudje ‒	ah,	tisti je moral moj oče biti, ki me je učil.	A
Bila je na ta dan ravno postna nedelja.	Ah,	žalostna postna nedelja, ko sem moral vprvič	A
Kranjcev . / . / stran 33 . / je nekaj odnehalo.	Ah,	kako huda kazen jih je zadela na Ruskem zavoljo	A
stran 30 . / »Francè bo nekoga ubil zunaj,	ah,	oče, ven!Brž ven pod okno!«	A
videla ob kozolcu izginiti z butaro na rami;	ah,	morda je nesel človeka, ubitega z lastno roko	A
Ali Franceta še ni?« vprašal je stari dalje. »	Ah,	ni ga ne,« odgovori hči, »in ravno zavoljo tega	A
Ravno sinoči mu je Francè zapretil.	Ah,	oče, lepo vas prosim, vžgite še enkrat svetilnico	A
Kaj bi rada?« »	Ah,	gospod fajmošter ‒,« spregovorila je Reza, dalje	A
je na strani in jo skuša za roko uloviti. »	Ah,	lepota moja, to ni prav, da me še ne pogledaš	A
Jaz sem preganjalec tvojega brata?	Ah,	ljuba deklica, saj sem vedel, da me ne poznaš	A
pravit sramote svoje sestre po vsem svetu!« »	Ah,	daj si dopovedati,« prosi deklica in se ga oklene	A
žena se mu približa, poda mu roko in mu reče: »	Ah,	ljubi Francè, morda boš šel še nocoj k očetu	A
bom še umrl!« odgovori mladenič zamolklo. »	Ah,	ljubi moj brat, lepo te prosim, največja in	A
sem že o vas! A jaz sem koncipient Koren!« »	Ah!	Veseli me, jako me veseli!	A
V mestu je mnogokrat!« »	Ah,	superbe!Izvrstno!	A
tudi čisto novo prikazen, novo gospodično?« »	Ah!	« dé radovedno adjunkt. »Novo guvernanto, ki	A
pravi dobrovoljno Bolè ter si vije cigareto. »	Ah,	kako?« meni radovedno doktor. »Vse sem pripeljal	A
Ženo in gospodično!	Ah,	krasna je ‒ pravim ti!« »Soproga tvoja, to seveda	A
jo, odkar jo poznam!« pritrdi veselo Hrast. »	Ah,	kaj boš govoril o moji ženi!Jaz menim gospodično	A
domače veselice,« pravi Hrast malo porogljivo. »	Ah!	« deje oni, ne da bi čutil zasmeh doktorjev,	A
prične Bolè ter prižiga iznova svoj tobak. »	Ah,	seveda ‒ za državni zbor!« reče doktor malo	A
zato med vžiganjem ni pogledal prijatelja. »	Ah!	« zinil je doktor čez nekoliko časa. »Dopoldne	A
vendar ne moremo svojiti.« . / . / stran 48 . / »	Ah,	pardon!Vi se štejete k Slovenom; to sem čisto	A
slovnica, katero sem vam obljubil po Boletu.« »	Ah,	kako ste prijazni!Lepa hvala vam.	A
« Pogledala je Hrasta. »	Ah,	vi se mi posmehujete, ker mislite, da izvirajo	A
šopek, kajti tudi tega je bil on prinesel. »	Ah,	ne bojte se,« nasmehne se ona malo ironično	A
»Pa eno vijolico ste oddali!« »	Ah,	kako ste vi zaljubljeni v svoje rože!Samo eno	A
»Vas je li doktor prosil?« »	Ah,	vi ste res čudni!Menite li, da cvetice ponujam	A
to očitali?« vpraša ona začudena. »Seveda!« »	Ah,	vi ste izvrstni!« zakliče gospa in glasan smeh	A
To mu je bil nekako sumnjiv izraz. »	Ah,	vi me ne ljubite!« dejal je še enkrat, toda	A
čem govorite?« vprašal je na videz osupel. »	Ah,	to dobro znate!Nikar ne silite svojega lica	A
« »Jaz ne vem, o kakovi ljubezni govorite;	ah,	zaboga, kako različno je vse, kar se imenuje	A
rekoč mimogrede, kje je Boletova obitelj. »	Ah,	da!Pozabil sem vama povedati.	A
»Opravila imam mnogo!« »	Ah,	beži, beži!Svoje kmete lahko jutri dereš, saj	A
da bi dvignil glavo. . / . / stran 82 . / »	Ah,	prijetno je tam; družba je jako ljubezniva in	A
Valpurgina noč,« zavrne ona skoro skrivnostno. »	Ah,	čul sem o teh nemških bajkah; čudne reči se	A
boste!« »Čemu to igranje!« ugovarja Hrast. »	Ah,	vi se bojite kake romantične burke,« nasmehne	A
od besede do besede na pamet znali. »Resda!	Ah,	saj sem vam menda že pripovedoval o tem! Toda	A
»Iz Gorice sta prišla!« »	Ah	‒ iz Gorice!Že zopet Lahi!« meni zaničljivo	A
spomini, ki vas vežejo na nekega Ilovskega!« »	Ah,	kaj še,« zavrne oni nejevoljno, »jezi me, da	A
Le-ta pa je stopil bliže. »	Ah,	da, da,« reče ter potrka s paličico ob železo	A
njeni cvileči glasovi so vzdramili Hrasta. »	Ah,	ti so!« dejal je, kakor bi bil kovač stoprav	A
Kaj poreče ona?	Ah,	stresnilo jo je, ko me je videla ‒ in kako lepa	A
me je videla ‒ in kako lepa je, kako krasna ‒	ah	‒.«	A
pogledala me ne bode, nego morda z zaničevanjem!	Ah	‒ kaj zaničevanje!Kaj besede!	A
»Dolgo me že ni bilo gori!« »	Ah,	tako! Jaz tudi rajši drugod jašem,« smeje se	A
Kaj poreče ona?	Ah,	nič, nič; ko tujca naju bodo predstavili ‒ bode	A
Poleg bode stala!	Ah,	kaj to!Saj nisem sedemnajst let star!«	A
kateri je bil v istini ušel lahek smehljaj. »	Ah,	spominjam se le, kako se je meni godilo, ko	A
katera je bila malo prej prisedla h glavarjevi. »	Ah,	glejte, glejte, gospod doktor; Bolè ima zopet	A
Rekel tudi ni ničesar. »	Ah,	doktor Hrast,« deje le-ta z melodioznim glasom	A
tak odgovor; in zvit je bil tudi ta doktor. »	Ah,	« dejal je naglo in začudeno, »milostiva, vi	A
dveh korakov ni storil, kar ga ustavi Boleška. »	Ah,	gospod doktor, ste li še med živimi?«Govorila	A
poezija in prazen želodec se ne strinjata.« »	Ah,	tako ni bilo nameravano!« oporeka s smehom guvernanta	A
prej pokali topiči, svetla raketa v zrak. »	Ah,	umetelni ogenj!Krasno, izvrstno,« kličejo nekateri	A
molku, »tudi sedanjost ni krasna, minula pa ‒	ah,	glejte, glejte to prelepo razsvetljavo!Pa kje	A
kjer so se bili prednji ravnokar ustavili.	Ah,	ženske!One odpuščajo vse, kar storimo iz čaščenja	A
spreletelo, ko je začul poleg sebe njen veseli glas: »	Ah,	gospod doktor, vendar enkrat!Danes vi kar glavo	A
sprehajal Hrast ‒ srečal je nenadoma Tilha. »	Ah,	gospod doktor,« zakričal je le-ta, »ravno k	A
jasno in točno, kajti do zdaj te še ne umem.« »	Ah,	saj veš!« »Za boga, kaj hočem vedeti?«	A
Torej jaz bom pozvonil!« »	Ah!	« je vzdihnil Meden ter sedel na stol v kotu	A
Prašal nisem,« reče Meden, »pa to se morda pozve?	Ah,	dote ne more imeti, ker je guvernanta.« »I,	A
knjigi, ki je ležala na pol odprta na mizi. »	Ah,	« dejal je z zategnjenim glasom in skoro zaničljivo	A
zelje!« oglasi se davkarski sluga za njima. »	Ah,	kaj še! Jaz pravim, da bo ona hlače nosila	A
malo me je zanimala ta današnja nevesta ‒« »	Ah	‒ qui s′excuse-« »Pustiva to!Jaz ti rajši ponudim	A
smotke ter mignil z rameni; a smejal se ni. »	Ah,	še nekaj, doktor,« dejal je Bolè po kratkem	A
potem, kako je bilo na semanji dan v Moravčah. »	Ah,	sin vaš?« zavzel se je sodnik. »Da, jaz mislim	A
žena, porinila kolovrat h kraju in šla ven. »	Ah,	vi, vi,« ‒ rekel je Ostriženec počasi in položil	A
čez čelo nad oči, kakor bi se mu bleščalo; ‒ »	ah,	vi ste Molek iz Straže.« »I ‒ seveda!« zajecal	A
odprt voz, katerega je vlekel uren konjič. »	Ah,	vendar, vendar!« dejal je župnik nekako veselo	A
slikala, obstala je ter malo v zadregi dejala: »	Ah,	Peter ‒ gospod Peter!Ni vas moči spoznati!«	A
stoprav, ko sem postal sam svoj ‒ gospod!« »	Ah,	letos!« »Naučila se je nekoliko kuhati in gospodarit	A
»In ti?« vprašal je sedaj župnik. »	Ah,	jaz, jaz ‒!Kaj pa je zadovoljnost?	A
Potem jih pa požigam!« »	Ah,	to tudi še?« zasmeje se Peter.Potem pa je zasukal	A
vedno tako mirno živeti kakor tu pri tebi!« »	Ah,	le počakaj!Ko si boš uredil svoje stanovanje	A
ljubezni lahko umakneš, da imaš trdno voljo.« »	Ah,	Janez, Janez!In ti si poet?«	A
svoje nizke, a čile konjiče poleg njega. »	Ah,	gospod sodnik, kaj pa vi tukaj?« klical je on	A
Le-ta mu razloži zgodovino svojega dopusta. »	Ah,	v Grmu bivate ‒ pri Janezu, pri gospodu Janezu	A
Pa drugi vedo mnogo lepega o njem.	Ah,	glejte, glejte, tu se že gospe sprehajajo ‒	A
že tako gotovi tega?« deje ironično sodnik. »	Ah,	mi!Kdo ve, kdo ve?	A
vedite, sanjalo se mi je prav danes o vas ‒	ah,	pa sedaj ostanete ‒ kajne ‒ kje ste si izbrali	A
morda se vam še ‒ ‒« pristavil je v zadregi. »	Ah,	vi mislite, da še enkrat izgubim po nerodnosti	A
nerodnosti svoje reči,« nasmeje se deklica veselo. »	Ah,	ne! Pa če mi dovolite, da grem z vami.«	A
rekla teta, ko bi zvedela! Toda, pridite k nam ‒	ah,	to tudi ne gre!« Petru se je poslednje zdelo	A
moja pipa, pa moj tobak?« vzklikne hipoma. »	Ah,	pipa, tobak!Gori v sobi je še!« odgovori deklica	A
kratkem postanku družba zopet pomikala dalje. »	Ah,	kaj še!Ta je moj!	A
da prosi službe na novi šoli v Zagorici.« »	Ah!	« vzklikne adjunkt na pol neverjetno.	A
tedenskega mesa in - sprejem bode končan. Ti -	ah,	stoj, stoj!Julka je tukaj.	A
ljudeh. . / . / stran 22 . / V ZEMLJIŠKI KNJIGI »	Ah,	vi juristi ‒ suhoparni ste in brezčutni!Pa kaj	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  501 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani