ah (1.101-1.200)

šali se zdravnik. »Pripoveduj, pripoveduj ‒« »	Ah,	prav kratko bode!Tukaj v trgu je bil semenj	A
Ali si bolna?l vprašala je Tomaževa žena. m	Ah,	ne ‒ pekli smo veliko,l odgovorila je ona ter	A
hladno, »kupcev ni bilo in zato je šlo poceni!« »	Ah	‒ poezija, poezija!« vzkliknil je zdravnik in	A
o tem predmetu do sedaj še nista govorila. »	Ah	kaj!« reče potem živo ter upre svoje temno oko	A
je prišel grajski gospodar k njim v lopo. »	Ah,	« klical je že pri vhodu stoječ, »krasno misel	A
je zadnjim sončnim žarkom v zatišje podse. »	Ah,	kako lepo bi bilo, gospod Kosan, ko bi se mogla	A
pl. Berg?« vprašal je pol glasno, hlastno. »	Ah,	kaj!« deje ona, »to ni vse nič, to je le tako	A
neko zasmehljivo škodoželjnostjo zrl vanj. »	Ah,	vi ste me zalezovali!« odgovori mirno Olga,	A
Smehljaj veselja zabliskne po starčevem licu. »	Ah,	starost, starost, baronica!Ta me tare, drugače	A
ki je čisto pozabil na svojo škropilnico. »	Ah,	tu prihaja Veronika,« vzklikne naenkrat deklica	A
Skoči raz konja, seže ji v roko in pravi: »	Ah	‒ kontesa Walden!Kdo bi mogel tudi v prvem trenutju	A
vsakokrat sem se spominjala tega kraja in ‒ tebe ‒	ah,	Veronika, ti ne veš, kako te imam rada,« in	A
teče okrog mize k prijateljici in jo objame. »	Ah,	baronica, ne ravnajte tako otročje, to ne pristoji	A
ovinki se tako srebrno blešče v sončnem svitu,	ah,	tetka, da bi moglo vse to vedno tako ostati	A
Amelija ter pogleda smehljaje se mlado deklico. »	Ah,	tetka, nikari me ne spominjaj, ko bi bila ti	A
polglasno guvernanta in vstane s svojega sedeža. »	Ah,	mama ‒ dobro jutro, mama,« vzklikne Anica in	A
bi ne bila vstala, pa si nepoboljšljiva.« »	Ah,	nepoboljšljiva!Pusti me, pusti me, Amelija!	A
Gernau?« povpraša nekako radovedno teta Amelija. »	Ah,	tetka, tebi še nisem povedala, kaj se mi je	A
»Posel z Žerinj je prinesel pisma.« »	Ah	‒ Gernau, glej!Povabilo za jutri k izletu na	A
sem naredila,« pravi ter kaže rože grofici ‒ »	ah,	ko bi Tine vedel, kako sem mu oropala vrtič	A
Vinkovih besedah nekaj več nego samo kompliment. »	Ah,	vi ste galantni, gospod Rogulin,« reče in zavije	A
jo, zapazi všito grofovsko krono in črko V. »	Ah,	grofica je bila tu, vraga, ko bi bil prej prišel	A
teta Amelija, ker ta jo je bila prišla iskat. »	Ah,	tetka, ti si!O nič, nič mi ni, prav nič, tetka	A
/ »Kako neprijetno mora biti to Waldenu!« »	Ah	kaj, niti ga ni tukaj!Povedal ti še nisem, da	A
njega ‒ ki tudi nima mamice in ki bi jo tako,	ah,	tako ljubila. Vzdramil se je iz svojih misli	A
Kaj vozijo tu?« vprašal sem mimogredočega. »	Ah,	mestne smeti, mestne smeti!« Kmalu potem srečam	A
»Kaj pa je to zopet?« povprašam nehote. »	Ah,	konjač stekle pse lovi in jih zapira v ta zaboj	A
svojimi belimi vasicami in temnimi gozdi. »	Ah,	Bog nam daj kmalu konfesionalno šolo!« vzkliknil	A
učitelj; »potem bom sigurno jaz orglal.« »	Ah,	Bog je ne daj,« vzdihnil je stari mežnar, »potem	A
‒ »	Ah,	tako?Menda ste vsi sporazumljeni?	A
Kdo ve, kaj ste uganjali ponoči?« »	Ah	‒ mati, prav nič,« oglasi se eden hlapcev ter	A
njegovi koleni in mu prijazno zrl v lice. »	Ah,	Turin, ti me še poznaš!« vzdihnil je Marko.	A
pozabljala. »Še teh pet dni naj potrpim, potem ...	ah,	potem ... Matevž, da ne umankaš!« Pospravljala	A
fokusu narojenih dobrot. Rad bi mu rekel:	Ah,	slepi plesalec, izstopi že vendar iz svoje kičaste	A
Nisi prišla. . / . / stran 115 . /	Ah	kaj, sem si nazadnje rekel, kaj mi mar, če nisi	A
vredna, da moram trpeti tak mraz zaradi nje?	Ah,	nemara še nesrečno umrjem, kot je umrl rajni	A
mladega gospodarja, da bi mu z veseljem pomagal.	Ah,	kaj bi razmišljal sedaj o tem.Čas bo prinesel	A
tudi umiti,« jo je ostro pogledala Počepka. »	Ah,	meni se ni treba,« jo je na kratko odpravila	A
bi šla domov, kot si rekla, bi bilo bolje.« »	Ah,	« je skomignila, »saj je vseeno!«Prijel jo je	A
je rekel Peter; »ali pri nas bomo zmagali.« »	Ah,	kar vesel sem bil, ko sem te zagledal,« sem	A
besedo,« sem pomagal. . /\ .. stran 83 . \/ »	Ah,	veste, komisar, no, veš, ti komisar, zaljubljena	A
let, potem jih bom pa res imel petdeset.« »	Ah,	no, potem sem se pa zmotila.Po tvojih brkih	A
pozabiti, kar naprej in naprej sem mislila nanj.	Ah,	« je znenada vzkliknila, »sinoči sem pa zvedela	A
hrepene v skrite bolnice, ki leže za Otrobovcem. »	Ah,	Otrobovec,« vzklikne partizan domačin, ko ga	A
časa ni videl, še manj pa po njej hodil. »	Ah,	no ja, pa smo zopet prišli v Otrobovec,« so	A
bolehni Bogo in se otožno oziral po četi. »	Ah,	sita sem že tega tavanja.V četo bom šla, če	A
Samo, da smo prišli iz te vražje Notranjske!	Ah,	ljuba Dolenjska, še sonce sije tukaj lepše!	A
tanko hojo in zahropel: »Ta vojska je hudičeva.	Ah,	ženička moja, kako boš živela, ko ne bo mene	A
prinesite!’ Borci so pa ležali v rebri in počasi,	ah,	leno streljali v Italijane.Bil sem jezen in	A
tovariša; partizan malo pogodrnja, ti pa mu rečeš: »	Ah,	vrag, saj nič ne vidim!«Dramijo te klici, ki	A
si je debelo kito kostanjevih las in dejala: »	Ah,	naši četni komisarji so pa tako mehki - kar	A
»Kdo pa je?« se je slišal glas v veži. »	Ah	vi, gozdni. Takoj, takoj!«	A
Zdravnik Peter je veselo pretrgal njeno tarnanje. »	Ah	no, zdrav je in šel bo.Kaj vraga tarnate?«	A
pospremil k načelniku brigade, ki je sedel za mizo »	Ah,	nova pisarniška moč.Dela boš imela dovolj.	A
Umolknili so in zazijali. »	Ah,	iz divizije je prišel,« so mrmrali in si ga	A
nedeljah, ko sta šli ponosno skupaj k maši. »	Ah,	Kristinine in Danine noge,« so vzdihovali fantje	A
skrbno in pošteno čuval nad tvojimi pravicami.« »	Ah,	pustiva to; kaj me skrbe stvari, ki so se zgodile	A
je presrčno pripomnil Juri. »Prijateljstva,	ah,	prijateljstva!«Konrad je izgovoril te besede	A
»Ti bi je potem vsaj več ne ljubil.« »	Ah	ne,« je rekel Konrad, »ljubil jo bom vedno,	A
postale hrami nečistosti in templji nezmernosti.	Ah,	ko bi mogel, jaz bi jim posvetil tako, da bi	A
je zapustil na mestu, kjer je bil napaden. »	Ah,	kako sem pozabljiv,« je zaklical Juri: »moja	A
Obupno se je obrnil Galengano do meniha. »	Ah,	bodite še vi usmiljeni, ne bodite krutejši kakor	A
kako znanje, kakršna delaš iz same nečimrnosti.	Ah,	zakaj me je pač zadela nesreča, da te ljubim	A
vroče poljubljal ustne in oči, lica in lase. »	Ah	Juri,« je dihnila Katarina, kateri je kri zalila	A
poljubil Katarini roko. . / . / stran 87 . / »	Ah	kaj zato, da manjka nekaj vaši opravi, ko je	A
Katarina stisnila roko in mu rekla na uho: »	Ah,	kako rada bi verjela vašim ljubavnim besedam	A
se je naenkrat vrgla pred njim na kolena. »	Ah,	ne vprašuj me, zakaj si želim umreti,« je ihtela	A
zopet smehljaje mislila na Jurjev predlog. »	Ah,	kaj ‒ to je blaznost in konec bo zopet slab	A
duhovnika ubil, ni več mesta med poštenimi ljudmi.	Ah,	da sem ga tedaj vzel pod svojo zaščito, ko me	A
na stol in opiraje glavo ob roko, vzdihnil: »	Ah,	Matilda, kako slabo sem pač izpolnil svojo obljubo	A
Obtožbo pripravlja,« je odgovoril Rajmondo. »	Ah,	ta Komolja, ta je moja nesreča.«Oton je globoko	A
po trenotku, ko bi mogla biti sama z vami.« »	Ah,	gospa Juta, kako sem srečen,« je dihnil Konrad	A
kakor bi govorila sama s seboj, dostavila: »	Ah,	kako sem se varala!« Gospa Juta je upala, da	A
tu, da te branim proti vsem sovražnikom?« »	Ah,	dečko moj, kaj mi to pomaga?Rekla sem si, da	A
poslušal bom resno in mirno in resno odgovarjal.« »	Ah,	ne, to ni več mogoče.« »Če te prosim, Juta.	A
Ali kar se govori o meni in Jurju Devinskem,	ah.	« Udarila je z nogo ob tla in srdito dvigala	A
»Ti vprašuješ ‒ torej dvomiš!	Ah,	Konrad, da tudi ti tako slabo sodiš o meni	A
povem, da je lažnik.« . / . / stran 147 . / »	Ah,	Konrad ljudje bodo rekli, da si nastopil kot	A
Počasi je Zulejka ponovila te besede. »	Ah,	devinski vladar vas ne ljubi?« »Ne.«	A
Jurjeve prsi in mu ovila roke okrog vratu. »	Ah,	gospod, kako sem srečna, da me obiščete.« Juri	A
nekdanjega varuha in ga meril od nog do glave. »	Ah	Tomaž!Torej si vendar zapustil svoje gnezdo	A
je bila zelo presenetila. »Obžalujem te ... « »	Ah,	saj ne veš še vsega.Šest graščin sem imel na	A
ob kateri si lahko vsi razbijete glave.« »	Ah,	da je patrijarhov odposlanec mene slušal,« se	A
Obe pravita, da ga ljubita, pa vaju je strah.	Ah,	ko bi smela upati, da utečem svojemu gospodarju	A
svarim ‒ potem me ne bo videl nikdar več.« »	Ah,	Katarina,« je ihte rekla Hema, »moja je dolžnost	A
Po stranskih potih, čez polja in gore.	Ah,	Katarina, jaz se tega ne upam.« »Jaz pa se upam	A
glavo ob njeno lice in komaj slišno dihnila: »	Ah,	Katarina, saj ga jaz tudi ljubim.« Sloneli sta	A
moža?« je vprašala Hema in boječe dostavila: »	Ah,	Katarina, jaz se bojim, da naju zapelje ta kralj	A
Konrada, toda ranjeni mladenič se ji ni smilil. »	Ah,	Juri Devinski ‒ da, to je junak.« je nadaljevala	A
Konradom in ga začela strastno poljubovati. »	Ah,	moj Konrad, kako sem ti hvaležna.Zdaj vidim	A
obe privil na svoje srce, Katarino in Hemo. »	Ah,	jaz sem vama obema samo v nesrečo,« je bolestno	A
»Delaj se bolnega in zahtevaj zdravnika.« »	Ah	Komolja, zlata zvesta duša,« je vzkliknil Juri	A
Juri in Hema, udaril kak šum na njegovo uho. »	Ah,	Juri, mene je tako strah,« je tožila Hema.»Tako	A
dragoceni meč, ki ga je bil prinesel seboj. »	Ah,	moj meč,« je veselo rekel Juri, »moj meč je	A
oči je pogledalo, kdo da je pozni klicatelj. »	Ah	- Andrej,« je vzkliknilo dekle pri oknu. »Takoj	A
bodalce, katero ji je bil daroval Matija. »	Ah«	je dihnil opat in izpustil Polonico.Roka njegova	A
pristopili in postavili Polonico na noge. »	Ah	- pasja vera - ta je res zala -« se je čulo	A
nisem,« je skoro melanholično odgovoril Rovan. »	Ah,	to mora krasno biti, če je človek zaljubljen	A
Tako ne smeš govoriti z gospodom opatom.« »	Ah	kaj opat,« je rekla grofica. »Meni je Rovan	A
Zdaj se je Margareta vzravnala. »	Ah,	« je zaklicala, »k Rovanu pojdem - ta mi pomaga	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani