»Kakor hočeš,« ‒ reče Veronika in odide po stezi, ki je držala iz vrta navzdol ob holmu. Ana pa je stopila proti kotu zelene ograje, kjer je stal lep, mlad kostanj in razširjal svoje veje nad majhno klopco, ki je bila vabljivo podstavljena pod njim. Hotela je sesti tu, ker se je s tega mesta odpiral krasen razgled v dolino.