že (3.301-3.400)

Luciana je molčala. »Kaj nisi?« je	že	skoraj mehko vprašal. Luciana je naprej molčala	A
z roko sunila v tisto sliko. Toliko let je	že	tam.Ni moja.	A
rekla in hkrati skomignila z rameni, kakor da je	že	zdavnaj pozabila na ves strah. Večer se je vztrajno	A
njo, obenem pa je nerazsodno želel, da bi bil	že	daleč in bi hrepenel po bližini njenega telesa	A
od brega kakor prvi, in tudi mrak se je bil	že	zgostil, tako da sta ribiča precej časa veslala	A
dnevnik - toda z dnevnikom sem navadno nehal	že	po nekaj dneh, kajti vse tisto, kar se je v	A
sem šel v mesto, je bila blatna. Deklice so se	že	vračale iz šole in se prepirale o francoskih	A
»Osemintrideset jih imam. Toda ona je šla	že	mlada v službo.Zdaj bo šla v pokoj in potem	A
To je hudič: Venca poznam	že	do zadnjega vlakenca in me prav nič več ne zanima	A
sem razložil, da prihaja pomlad. »Vidiš, zdaj	že	pihajo vetrovi in ne bo dolgo, ko bo pomlad	A
lirike tiče smo preskrbljeni. Mislim, da imamo	že	toliko trpljenja in žalosti na dobrem, da lahko	A
bežen hip. Samo griva in rep sta zavihrala in	že	je izginil med trepetlikami.»Videl sem ga!«	A
ki me je res bolelo, in užaljeno zanergal: »	Že	spet te preklete sanje! ...Mar res ne bom nikoli	A
volje, da bi legel vznak in odprl oči, je bilo	že	prepozno.Mučni polsen me je medtem zapredel	A
zlobno majal z glavo, a ko je prišel k sebi, je	že	s prvim požirkom zraka, ki ga je spet izhropel	A
poklicu je bil ladijski kuhar, a rekel je, da se	že	dolgo preživlja s hudobijami, ker je ves svet	A
bom sanjal, »bom sedel, da bom črn «. V sanje	že	takrat nisem verjel, zato sem se hotel zaničljivo	A
Mraz je. Saj je	že	zima.Skozi lino gleda.	A
Sneži tam, pri nas, doma ... Sneži, da je Krn	že	zdavnaj bel, sneži, da je Soča vsa gosta! -	A
težki jekleni okovi, se še niso zacelile. Zdaj	že	teden dni nisem nič pogledal na zapestje, pogledal	A
- tako se tolažim in upam v teh dneh - bodo	že	prišli tudi tisti dnevi, ko bo pošta človeka	A
bi ti še pravil! Saj sem vendar o tem pisal	že	prve dni.Ali se še spomniš, prav takrat sem	A
(O tem, da spim samo vsako drugo noč sem ti	že	pisal).Snoči sem se od zasliševanja ves izmučen	A
suhem obrazu, so zapeli zvonovi. In zdaj pojo	že	vse jutro.Čudim se, čemu tako pojo.	A
V nobenega ne verjamem. Vsega ste me	že	oropali, da, vsega; tudi Boga.Jaz verujem samo	A
- Libero, vstani.	Že	dve leti in tri mesece si tu v tej celici.Kolikokrat	A
tri mesece si tu v tej celici. Kolikokrat si	že	preštel luknje v mreži tvojega okna.Vso ulico	A
deloval samostojno in bliskovito, je medtem	že	opredelil kmetovo podobo: »Počrnela	A
Majcen je priznal, da primera ni slaba, a se	že	isti hip ni več zmenil ne zanjo ne za kmeta	A
»Kako?« se je ozrl Peter Majcen. A	že	isti hip se je zavedel in se sproščeno nasmehnil	A
mernika.« Po čelu, po licih in okrog ust je imel	že	kar precej globokih brazd, ki so jih bile zaorale	A
od notranjega ustvarjalnega ognja, ki je bil	že	na poti zagorel v njem. »Hm, kajpak	A
Čakajo me stari junaki!	Že	leta in leta me čakajo!In čaka me Temnikar,	A
»Kaj hočemo!« je vdano vzdihnil. »Je	že	tako.« »Hm, kajpak!« je nehote in nevede	A
umetniki umrjejo prezgodaj, tudi če so stari	že	sto let.« Kmet je začudeno zamežikal	A
ne jemljite tako smrtno resno. Ali vam nisem	že	prej rekel, da umetniki niso resni ljudje?...	A
ter jo odprl, da bi polistal po osnutkih. In	že	je Temnikar stopil predenj.Njegova podoba je	A
vzdignil še više, na jekleno modro nebo. Tam,	že	prav na robu, se je v zimskem soncu še rahlo	A
« »Kaj?« je trznil Peter Majcen, ki je bil	že	pozabil na kmeta. »Pravim, če vam gre	A
»A Temnikar bo šel hitro. Saj ga	že	tako dolgo premlevam, da se bo nemara res sesul	A
prav lep kot. Ta stara, čudno bela, čeprav	že	nekoliko razpadla, samotna pristava v koncu	A
asortiment - duševnih proizvodov. Ljudje so se	že	najedli literarnih štrukljev in mesa.To je sicer	A
To je sicer zdrava in tečna hrana, a zdaj jih	že	mika fazanček, penasta slaščica, kaj ostrega	A
»Hm, kajpak,« se je popraskal kmet. »Vi	že	veste...« »Seveda vem!«	A
»A mizo?« se je popraskal kmet. »Mizo bova	že	staknila.Kajpak.	A
Majcen in nato s pogledom obstal na njem. »	Že	sam vem, kaj je hudo, česa se bojim in kaj me	A
/ . / 14 .. . \/ . / »Razmajana je, pa bo	že.	« »Seveda bo!...	A
Na Temnikarja misli!« Pomislil je in	že	je videl in slišal: - Niti besede več	A
staro avstrijsko vojaško čutarico in v mislih	že	najmanj desetič računal:- Hudiči bodo šli po	A
žena. - Mar misliš, da te tista s koso čaka	že	za hišo? - Ne, za hišo me ne čaka,	A
Kakor da nisi več ti ... - Nemara	že	štirideset let res nisem bil, a danes sem spet	A
zaničljivo pikrostjo odsekala žena. - Še zdaj, ko si	že	skoraj z obema nogama v grobu, samo na svojo	A
je poklical v mislih. In	že	je stala pred njim, vsa živa, vsa bela, vsa	A
njim, vsa živa, vsa bela, vsa svetla, kakor	že	zdavnaj ne.- Tilčka! -	A
njej kakor razdražen paglavec; ona pa se je	že	potegnila vase in je držala drobne pesti na	A
mi je . /\ . / . / 16 .. . \/ . / bilaskrila	že	tolikokrat, zato se zdaj tišči kje drugje ...	A
nekaj premaknilo, kakor se mu je bilo premaknilo	že	tolikokrat. - Ne zameri, Marjana, ne	A
- je zaničljivo trznila s suhimi rameni. -	Že	spet ta tvoj cendravi »ne zameri, ne zameri	A
je stopila k njemu. V njenem glasu je bila	že	prava zaskrbljenost.- Kdo pa hodi na sveti večer	A
obstal je na pragu, ker se je začudil, da je	že	skoraj popolnoma pozabil, kako mu je bilo davi	A
kakor hitro je sprejel svoj sklep, je bil svet	že	spremenjen.Vse je bilo svetlo in čisto, drugačno	A
Temnikarica,« je pomislil Peter Majcen, ki se je	že	vračal v Temnik. »Hm, kajpak,« se je	A
bleknil tega usodnega stavka, ki ga je imel	že	na jeziku.In to ga je tako otroško razveselilo	A
»Hm, kajpak,« se je popraskal kmet. »Je	že	res, da je za otavo še malce prezgodaj, toda	A
- je kriknila Temnikarica. Temnikar je bil	že	pri hlevu.Trznil je, a se ni ozrl.	A
In zakaj ne bi slutila? Če sem jaz slutil	že	davi, lahko zdaj sluti tudi ona... - Jernej	A
S Temnikarjem ga primerjam!... Saj sem	že	ves zmešan...« »Druga?...« je začudeno zategn	A
Popraskal se je in počasi dodal: »A ker je	že	prišlo do besede, vam lahko povem, da sem jaz	A
mož.« »Aha!...« je rekel Peter Majcen, ki se je	že	pomiril.»Sicer pa bi si bil lahko sam mislil	A
»Hm, kajpak... Saj sem bil	že	prej pri hiši, hočem reči, prej, ko je bil mož	A
kajpak,« se je popraskal kmet. »Če človek zna,	že	gre.« »Tega se človek nikdar ne nauči	A
oglasil z dvorišča ženski glas, ki je bil zdaj	že	precej razkačen. »Hvala bogu!« je nehote	A
S tistim kmetom. Kako ste mu	že	rekli?« »Temnikar!« je precej trdo poveda	A
Petra Majcna, kakor bi strmel v kačo, ki ga je	že	nabodla na ostri pogled in zdaj v grozi čaka	A
žena z loncem vode. Peter Majcen, ki se je bil	že	večkrat pogovarjal z njo, je šele zdaj opazil	A
požvižgavati lenobno angleško popevko, ki mu je	že	prej brnela v ušesih.Požvižgaval je in lahkotno	A
z njegovim poslednjim dihom... Moje nebo pa je	že	prazno, prazno in globoko kakor brezdanje brezno	A
Kam? Kako je	že	rekel?« »V Tihi dol.«	A
In žena? Kaj je	že	prej česnala?V tem ozračju bo nekaj, kar mi	A
potresala ob vsakem udarcu kladiva. Peter Majcen je	že	odprl usta, da bi ga vprašal, kdaj misli nehati	A
trobenta spet oglasila. Zdaj je Peter Majcen	že	ujel motiv.Bil je začetek otožne narodne pesmi	A
ter jo tiho mahnil naprej. Toda kmet ga je	že	zaslutil.Nenavadno naglo je zasukal glavo in	A
»Vam pa tudi ne gre! Saj klepljete	že	celo večnost!« »Celo večnost?« ga je	A
ker mu je bilo nerodno zaradi trobente. Toda	že	po treh korakih je obstal in vprašal:»Kje pa	A
dol!« je ponovil Peter Majcen; in hkrati je	že	trznil, ker ga je prešinila misel, da je nemara	A
Blato... Če	že	greste na sprehod, krenite na koncu drevoreda	A
. / »In tako!« se je oddahnila žena, ki je	že	sedla k možu na tla, potegnila k sebi kolena	A
Peter Majcen ravnodušno zmignil z rameni. »Bom	že	videl.« »Hm, kajpak,« se je popraskal	A
se je zviška nasmehnil. »Daleč je, čeprav ji	že	dobrih štirideset let krepko korakam naproti	A
domače, da mu je za hip zastala noga. »Kdo je	že	tako rekel?« se je vprašal. »Temnikar	A
Zdaljšal je korak. Pa saj zdaj	že	ni več hodil, zdaj je plaval, kakor bi ga nosile	A
Zasukal se je na peti in krenil po kolovozu. Toda	že	po nekaj korakih se je jezno obrnil.	A
nenavadno hitro se je bil pomiril. »No, včasih je	že	tako!...Zelo znana, žalostna, otožna narodna pesem	A
sram te trenutne lahkotnosti. Toda zdaj je bil	že	popolnoma miren.In ustvarjalna radost se je	A
nesel kakor kopje. Še bolj se je zravnal, in	že	je zaokrožil ustnice, da bi po stari navadi	A
v višini kakih dveh metrov je bila stara, a	že	obrasla rana.Tam je bil nekoč nekdo nekaj vrezal	A
jo naprej, da me ne dohiti s koso, če jo je	že	sklepal!« Kolovoz se je vlekel ob vznožju	A
štirikotna votlinica, ki pa je bila na robovih	že	lepo obraščena.V votlinici je bila stara, obtolčena	A
Malnovo brdo v Robe!« je rekel Peter Majcen. In	že	ga je zagledal. Temnikar je pregazil	A
Temnikar si z dlanjo potegne čez oči - in glej:	že	ni več snega in že ni več ledu in on je star	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  2.801 2.901 3.001 3.101 3.201 3.301 3.401 3.501 3.601 3.701 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani