čez (501-600)

privabi srečnih ptic. Razkropi se vse krdelo	čez	prijazno gorsko selo, razdeli se v pare trop	A
dan na dan. Že zimski dan visi nad bregom,	čez	dol besni leden vihar in gozd in plan ječi pod	A
Nebo mu prošnje te ne čuje; vihar strašán	čez	drn in strn grmé prihruje, ledeno zrnje v setve	A
oh, so mi peroti, da ni mi môči v sinji zrak,	čez	hrib in dol ‒ gorjé siroti ‒ ne nosi več me	A
strašán; prihrúmel z gorskega bo juga, divjal	čez	plodno bo raván, ki tvoja jo napaja struga	A
strašán! Ne stiskaj v meje se bregov, srdita	čez	branove stopi, ter tujce, zemlje-lačne, utopi	A
smejete? Gomile z roso to kropim, ki vre mi	čez	obraz, in plašč, ki se ogrinjam ž njim, po rajnkih	A
in solzé sirote, dekleta: Ko smrt bo kosila	čez	bojno ravan, ti čuvaj ljubljênca udarcev, ran	A
temni nebo? Pod njim še megle temnosive valé	čez	vrte, trate, njive, grmeč groznó, preteč strašnó	A
nebesa! . / . / stran 19 . / Hitra sprememba	Čez	kratkih mescev pet sva videla se spet; povesil	A
se zagrne v tmine, glava težka mi zaspí, duh	čez	hribe in doline na perutih k teb′ letí. Teb	A
tujem fant je snubil bogato, k′ je ni ljubil;	čez	kratke tri nedelje ženó s seboj pripelje. Moža	A
pomagati ni, če poka srce. Poglej jih goré,	čez	nje gre moj pot, o daleč čez njé, predaleč od	A
Poglej jih goré, čez nje gre moj pot, o daleč	čez	njé, predaleč od tod. Ne vprašaj, zakaj mi tu	A
ko k meni ljubček moj bo zadnjikrat prišèl.	Čez	to ravnó poljé ino čez travnike pa gladke so	A
bo zadnjikrat prišèl. Čez to ravnó poljé ino	čez	travnike pa gladke so stezé, po njih moj ljubi	A
vzel, jaz sem zajókala. »Ne jokaj ljubica,	čez	osem kratkih let, če bova še živá, pa se spet	A
stiska zarudelo lice. Šepetanje tajno nosi zrak	čez	njivo, sluhu nerazumno, srcu razumljivo. Zida	A
svoje stavi orel na višine, svet s perutjo meri	čez	vrhé, globine. Log za log se skriva, ladja dalje	A
revni zemlji pokopanih? Tiho bori vnuk koraka	čez	grob borega očaka. In ko ura nam odbije, črna	A
Obleče krilo svileno, z rumenim zlatom vdelano,	čez	krilo pa srebrni pas in rožo dene v kito las	A
se šla, kjer voda šumeče, kjer veter pihlja;	čez	kamen sem padla na vrbo gosto, lase in obleko	A
in napolnjen je zrak. In temna meglà se podi	čez	vodó, se dviga in miga in težka se niža, dirjáje	A
hiter, kak jasen, kak čuden je ples, ki suče	čez	mórje se mirno in plano, in petje človeškim	A
in ves svet se vrti. Vojak cesarično stisne	čez	pas: Jaz tvoj sem, ti moja, nič naju ne loči	A
besedo ‒ amen! Napadalec je sam, težka bo pot	čez	kamen. Hrbet mi upogne črna črnina, huda bo	A
kamen. Hrbet mi upogne črna črnina, huda bo pot	čez	strmine. Vem, v viharju stoletij, v rokavih	A
izgnani skupaj. Valovi jezerni pljusknejo	čez	nebo, na tuje. Igra ni več mogoča, vsa svetloba	A
Pridi, me vabiš. Nagnjena sem	čez	prepad, v svetlobno kletko in letim ‒ Zlatorumena	A
Za sivim oknom siv obraz.	Čez	okno se sklanja dama z glacé rokavicami. Statika	A
po belih čelih vse polno ran, da jim lije kri	čez	belino teles v ozkih trakovih ‒ v trnovih vencih	A
se ljubiva? Ali sva samo zvezdi, ki gresta	čez	iste pokrajine? Kons Ti mirno spiš.	A
V svitu srebrnem se zibljejo jambori, Jutri,	čez	teden, čez leto mogoče odplavam.Tišina.	A
srebrnem se zibljejo jambori, Jutri, čez teden,	čez	leto mogoče odplavam.Tišina.	A
ki bi živel rad večno. In grem, človek rdeč,	čez	polje zeleno, nad mano po sinjem jezeru tišine	A
Sonce je razbleščalo svoj sijaj, odšlo je	čez	grič. Zvezda je bila.	A
tiho razplavlja se kakor od nevidnih središč	čez	drevesa in gore, čez slemena svetišč. Tam nikdo	A
kakor od nevidnih središč čez drevesa in gore,	čez	slemena svetišč. Tam nikdo ne umira in se ne	A
streljam v noč ‒ (sproščeni val tihe sinjine nosi	čez	gore rahlo zvezde) ker mi je tesnó: okoli mene	A
stran 168 . / Modri konji Modri konji gredo	čez	polja. V plašče mesečine so odeti.	A
Ko da razkriva žalni pajčolan, zaveje veter	čez	polje. Rahlo pada mrzli dan.	A
šepetajo. Kadar bolna duša skloni v jasni noči se	čez	gore, čujem pritajene zvoke in ne morem več	A
strl nocoj, ko pride na mojih krilih pomlad,	čez	polje vihral bom in čez goró in divjo svobodo	A
mojih krilih pomlad, čez polje vihral bom in	čez	goró in divjo svobodo proslavljal in rast.	A
sok, ki se v njih prelival je, šumeč valoval	čez	dolino bo. ‒ Jaz sem majhno, majhno drevo, ko	A
tiha se nagnila v siva tla; in somrak pal je	čez	vasico našo in zrak je mrzel od dežjà. Jesensko	A
odganja. . / . / stran 35 . / Kraška vas I Sam	čez	vas. V temah tulijo latniki ‒ burja prepleza	A
ljubice, prijateljev ‒ in jesensko tiho sonce bo	čez	Kras, čez Kras sijalo, kot bi z mano žalovalo	A
prijateljev ‒ in jesensko tiho sonce bo čez Kras,	čez	Kras sijalo, kot bi z mano žalovalo ‒ res, ne	A
In izdihne. Mraz pritiska, mraz pritiska	čez	ves Kras, tam pa raste grenki oreh. Rasti, rasti	A
ostrim dišanjem raznih omak, med kričanjem stopam	čez	sivi tlak, otroci so starci strašnih spoznanj	A
zdravja, ne smeha, ne sanj. Nerazčesane, lase	čez	obraz, v cunje zavite, v poldanski čas v vrčkih	A
pada nad tem�. . / . / stran 118 . / VIII	Čez	dvajset tisoč let mogoče, ko vstanejo ti otoki	A
Temni obrisi, zamolkli koraki, kosci gredo	čez	ilovnato pot; živina težkà se ob kalu napaja	A
stran 129 . / Vihar, vihar Vihar, vihar mi gre	čez	pot in v plašč se moj upira, zlomiti hoče moj	A
........................................ 38	Čez	to ravno polje ............................	A
........................................ 40	Čez	tri gore, čez tri vode ....................	A
.......................... 40 Čez tri gore,	čez	tri vode ..................................	A
.................................... 89 Gor	čez	izaro .....................................	A
res ni velika, pa sem, fantič, kot se šika.	Čez	en mesec al′ pa dva se boš za mano jókala.	A
potolkla, bom drugih nabral. »Pa nisem še stara	čez	petdeset let, da b′ mogla jaz tebe za lešnike	A
pismo pisala s to rdečo krvjo, ga fantu poslala	čez	dol in goro: »Tri leta te čakam, te ljubim zvesto	A
spomina name naj bo. . / . / stran 40 . /	Čez	to ravno polje Čez to ravno polje in čez te	A
. / . / stran 40 . / Čez to ravno polje	Čez	to ravno polje in čez te travnike pa gladke	A
Čez to ravno polje Čez to ravno polje in	čez	te travnike pa gladke so steze, po njih moj	A
Hojladrija ... . / . / stran 41 . /	Čez	tri gore, čez tri vode Čez tri gore, čez tri	A
Hojladrija ... . / . / stran 41 . / Čez tri gore,	čez	tri vode Čez tri gore, čez tri vode, čez tri	A
stran 41 . / Čez tri gore, čez tri vode	Čez	tri gore, čez tri vode, čez tri zelene travnike	A
Čez tri gore, čez tri vode Čez tri gore,	čez	tri vode, čez tri zelene travnike moj ljubi	A
gore, čez tri vode Čez tri gore, čez tri vode,	čez	tri zelene travnike moj ljubi hodi k meni v	A
vse brez šivanke, fantič brez noge je skakal	čez	planke. Hojaja, hojaja, hojajaja ...	A
kak je žalostno moje srce, nazaj b′ se obrnil	čez	tri deželé, potroštal bi moje srce! Fantič	A
sladko počivat zapoj. . / . / stran 90 . / Gor	čez	izaro Gor čez izaro, gor čez gmajnico, kjer	A
. / . / stran 90 . / Gor čez izaro Gor	čez	izaro, gor čez gmajnico, kjer je dragi dom z	A
90 . / Gor čez izaro Gor čez izaro, gor	čez	gmajnico, kjer je dragi dom z mojo zibelko,	A
spomin. Le zvoni mi tako glasan in milo poj	čez	tujo plan; da si mi v srcu polje jad, zvonjenje	A
pojezdim ga, ti tralala lalala tralala lalala.	Čez	tri gore, čez tri vode, čez tri zelene travnike	A
tralala lalala tralala lalala. Čez tri gore,	čez	tri vode, čez tri zelene travnike, ti tralala	A
tralala lalala. Čez tri gore, čez tri vode,	čez	tri zelene travnike, ti tralala ... Konjič pred	A
co snubov, saj v resnici je pobič je ljubov,	čez	eno leto jo je vzev, vendar presneto se je ujev	A
fantič Kaj se ti, fantič, v nevarnost podajaš,	čez	Sav′co v vas hodiš, pa plavat′ ne znaš? Savice	A
poč′lo srce. Mene poslušaj in več ne poskušaj	čez	Sav′co v vas hodit′, ker plavat′ ne znaš! Fantič	A
vandrala »Kam bova vandrala, vandrovček moj?«	Čez	dolin′čice, čez planin′čice, ljub′ca moja, pojd	A
vandrala, vandrovček moj?« Čez dolin′čice,	čez	planin′čice, ljub′ca moja, pojd′ z menoj! »Kje	A
zaznava, danica priplava, se sliši zvonjenje	čez	hribe, čez plan. Zvonovi, zvonite, na delo budite	A
danica priplava, se sliši zvonjenje čez hribe,	čez	plan. Zvonovi, zvonite, na delo budite, ker	A
ne maram več za té, ko si jela ljubit′ me!	Čez	vse druge sem te ljubil, mislil sem, ne bom	A
vas pojezdil bom, cing cingel, cing cangel ...	Čez	tri gore, čez tri dole, čez tri zelene travnike	A
bom, cing cingel, cing cangel ... Čez tri gore,	čez	tri dole, čez tri zelene travnike, bom jezdil	A
cing cangel ... Čez tri gore, čez tri dole,	čez	tri zelene travnike, bom jezdil k svoji ljub	A
slovo. »Ne jokaj, ljubica, ne bodi žalostna,	čez	sedem kratkih let se bova vid′la spet.« Prežalostno	A
zbral. Bom prosil brodarja, prepeljal me bo	čez	Sav′co in Drav′co, čez vel′ko vodo. Pa Sav′ca	A
brodarja, prepeljal me bo čez Sav′co in Drav′co,	čez	vel′ko vodo. Pa Sav′ca in Drav′ca se zlivata	A
Kam pelje pot te, potnik mlad? Nazaj	čez	polje širno, očetov dom bi videl rad, doma živi	A
kmetič ′ma svoje veselje, če vedno pošteno živi.	Čez	dan si zažvižga, zapoje, zvečer pa prav sladko	A
Z vrha srede skale blede stari grad je rob,	čez	od grada mutast strada strmi Babji zob. Kdor	A
nje srce pogreša, solz ji potok lije vroč.	Čez	ograjo vrtno gleda, mimo gre mnogo ljudi, deva	A
delil. . / . / stran 333 . / Sem šel, sem šel	čez	gmajnico Sem šel, sem šel čez gmajnico, sem	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani