čez (401-500)

... deklice spijo,« prešeren ves take je pel,	čez	travnike ne v domačijo, pod okna je k deklicam	A
šla. Tam iz hiše z modrim pasom todi šla je	čez	dvorišče ‒ da mi Bog je dal na voljo, volil	A
se v skrbeh zate še trese, a storil davno že	čez	te je križ. Prazna je široka cesta Prazna	A
septembra, mrki tropi dolgih shem oblakov, zaplulih	čez	plan, iz kota gramoznice dahnejo čad požganega	A
od Pungarta do roženvenske cerkve in gradu,	čez	stolp Škrlovca do Jahača doni zamaknjena skozi	A
mohorjevega klanca, četvorka črtov Črtomira pa	čez	čudapolni, čutno čipkan črkopis čeri čirškega	A
stran 13 . / VETER NA VEKAH Neslišno zdrsne	čez	obrvi in poboža tanko kožo. Palček iz zračnih	A
oficirji, topničarji s težavo nameščajo cevi	čez	glave. Boj je bil in bo.	A
Boj je bil in bo. Udriha se	čez	vodo, na ozemlje črnih mravelj. Občasno se tja	A
Smeh iz oblaka je nenaden. Sonce, ki se razlije	čez	led, čez poprh modrine, zažari v neznosnih odtenkih	A
oblaka je nenaden. Sonce, ki se razlije čez led,	čez	poprh modrine, zažari v neznosnih odtenkih.	A
domovi malih viharnikov. Le pogled bo segel	čez.	Mogoče pesem.	A
zvezdni prah, kdo vadi vojaške korake? Kdo seje	čez	polja mraz, kdo krade otroške poglede, kdo v	A
v mačicah in resju in korčkih ... Premica rac	čez	obzorje ‒ iz pravzroka presekan prostor. Jaz	A
Strast pretakanja. Ognji segajo	čez	robove srca. Kakor trepet strun, kakor blues	A
Nato smrt po stopnjah. Do Lux aeterne in še	čez.	O avtorju Jožek Štucin (Cerkno, 1955), pesnik	A
gojí visoke v prsih, jasne vzore, pogled mu	čez	domače sega gore: Kam ták naj ide? vprašam vas	A
gotova mu je hvala. Andrejčkov Jože, s škornjami	čez	ramo, mehur za pasom čez pisarsko polje korakaš	A
Andrejčkov Jože, s škornjami čez ramo, mehur za pasom	čez	pisarsko polje korakaš peš, ponujaš svojo »kramo	A
Pred nami ti, za tabo mi korakamo; po trnju,	čez	krtíne pót pretakamo, prešernega nam Bog je	A
zelení. Ni čudo! saj me je obiskala Ljubezen	čez	dolgo časa spét; Ljubezen pa je seboj pripeljala	A
Urna me popelje cesta. Kakor tica, ki leti	Čez	goré in čez planine, Kraje gledam in ljudí,	A
popelje cesta. Kakor tica, ki leti Čez goré in	čez	planine, Kraje gledam in ljudí, Kaj mi mar njih	A
po svetu roma, Ki ga zvesto spremlja z doma	Čez	doline, čez goré. Čez goré in čez doline, Pa	A
roma, Ki ga zvesto spremlja z doma Čez doline,	čez	goré. Čez goré in čez doline, Pa do tvojih sem	A
zvesto spremlja z doma Čez doline, čez goré.	Čez	goré in čez doline, Pa do tvojih sem bregóv	A
spremlja z doma Čez doline, čez goré. Čez goré in	čez	doline, Pa do tvojih sem bregóv, Kjer naj hujše	A
gleda okó. . / . / stran 35 . / Ti bodeš kalil	čez	nekaj let Serce in jasne oči dekleta, Ki reva	A
Cvetica Samica Na trati medlí. Visoko	čez	goré in čez planjave Do južnih krajev ponesó	A
Samica Na trati medlí. Visoko čez goré in	čez	planjave Do južnih krajev ponesó te krila; Ko	A
zvésto z mano, tiha žalost! Spremljaš me, ko tíh	čez	polje grem zeleno, Z róžicami obsejano, tiha	A
berlí; Kar se zgodilo je, pozabi, In mirno boš	čez	malo dni! Brezi jadra, brez kermila Plava čoln	A
dni! Brezi jadra, brez kermila Plava čoln mi	čez	morjé; Ž njim igrá valov naj sila, Križem jaz	A
sercé, Ta puhli, ta spačeni svet zapustiva;	Čez	sinje, prostorno morje bežé Vetrovom, valovom	A
bledó; Zapira groza mi besédo. Oh! noč bo kmalo	čez	in čez! Gorje siroti mi ubogi!	A
Zapira groza mi besédo. Oh! noč bo kmalo čez in	čez!	Gorje siroti mi ubogi!	A
bilo je na sveti Pošteno sovi zdaj živeti.	Čez	dan iz luknje ven ne smém, Luč slábo mojim dé	A
se nas ne vsmili, Ni nam pomoči v sili. Ko	čez	poljé se vodnji val Vali ob hudi uri, Rohneča	A
Razbiti so zapahi, Gorje zdaj trumi plahi!	Čez	prag na konji prirohní Gorjé! sam turški paša	A
Saj nisem te videla leto in dan.	Čez	leto in dan si prišel domú, Pa nisi objel me	A
Pa nisi objel me okrog vratú Čuj! eno bije	čez	polnoči, Strašnó na uhó mi voda šumi.” ‒„Končana	A
Višinsko morje. Med hojo . /\ .. stran 29 . \/	Čez	belo nebo zdrsne jadralna ptica. Gazimo oblak	A
mislih zrem brezmejnih rek sinjino, ki bodo kmalu	čez	in čez preplule zdanjih dni temino ... Večerna	A
brezmejnih rek sinjino, ki bodo kmalu čez in	čez	preplule zdanjih dni temino ... Večerna impresija	A
noč je legla na vojake, strahotno piha veter	čez	mrtvake, čez njih krvavi, bledi obraz. Moj	A
na vojake, strahotno piha veter čez mrtvake,	čez	njih krvavi, bledi obraz. Moj ded Petdeset	A
Moj dragi fant, tako mi je, ko da bi kdo	čez	mé oral; če zdaj bi me pogledal, me ne bi več	A
jadri belimi, to odjadral s ptički bi veselimi	čez	vodice sinje, tja v zamorsko vas. Tam si poiskal	A
seje, in kar poseje ‒ sončece ogreje, in kar	čez	noč ozelenijo lehe, in kar čez noč se omladijo	A
ogreje, in kar čez noč ozelenijo lehe, in kar	čez	noč se omladijo veje. Oj, kmalu, kmalu doseže	A
sežgala niti ena črka ni od vseh ostala... Pa	čez	griček sem v gozdove šla zelene, kjer bile so	A
plavajo vetrovi iz daljave in neso pogrebno pesem	čez	dobrave. Kdo zaspal je?	A
Meni iz očesa grenka solza sili.	Čez	dobrave mrzel, mrzel dih zaveje: Spomenik grenak	A
In zato se mrtev zdi mi... Kar	čez	noč iz tal je tisoč rož pognalo; zemljo je pokrilo	A
vred rastli, zdaj vrhove dvigajo in zro ponosno	čez	lesove. Moj hrastič pa zelení in smrti čaka	A
številke smo - drugi pa z nami množijo! Solze, ki	čez	lica ne smejo nam vreti, nam kapljajo v srca	A
ki svobodno diha, tam pesmi pastirjev doné	čez	planine Me v molku obnavljamo svoje spomine	A
postal bi mrk in nem. Vriskaj, moj pastirček,	čez	planine! S tvojim združi naj svoj spev vihar	A
Pomlad že prišla bo! Zavel je veter tiho	čez	vrhove, potopil v morje virček je valove, odšel	A
potopil v morje virček je valove, odšel je	čez	planine zlati maj nikoli vrnil se ne bo nazaj	A
vrnil se ne bo nazaj! O, še pihljal bo veter	čez	gorice, v vrtove vsipal zlati maj cvetlice,	A
dober in veren ji drug. A preko gór je daleč	čez	morje letel jeseni na jug. Rožica bela je hrepenela	A
v cvetju od luči voščenih se zlata ji zarja	čez	lica razliva... In tiho smehlja se še lepše, kot	A
krona ponosna cvetočih je gred. Teče studenček	čez	pisane trate jaz nad vijugasto strugo slonim	A
čuje ihtenje kapljic, ki so v dnu zastale.	Čez	griček sapice so zapihljale. Kako se drevje	A
škrlatnem svitu zlate zore. Veterček pihlja	čez	hribe in doline; poigrava se v lesovih vrh planine	A
V Kanjem dolu... Tja	čez	nizek griček misel spe vesela, kjer mladost	A
zemljo, ne sliši vode, ki v biserih drobcenih se	čez	kapnike preliva. Vse pesmi, ki plavajo preko	A
v tihem gozdu poje. Saj podnevi sem hodila	čez	zelene senožeti; slišala sem ptičke peti. Kaj	A
drugi že ugašajo... Le vrisk pastirjev še odmeva	čez	hrib, dolino v noč temno... Zdaj vračamo se na	A
jasnih slik živi mi v duši... Ko sem šla s teboj	čez	tihe njive, ko sva s srpi želi žito zlato in	A
objela, a desnico dvignila ponosno in zazrla se	čez	žitna polja in z očmi objela trato rosno. Zamahnila	A
odzdravila, sosedom. Mati moja, mlada deklica sem	čez	polje za tvojim šla pogledom. V tvojih se zrcalila	A
.. stran 50 . \/ V Širokem potoku Pojdem	čez	zeleno polje tja v samotno senožet, da pozabim	A
Razrastel se hrast je.	Čez	strme vrhove je zrl s hrepenenjem šumeče gozdove	A
med nama temnih zmot, ne kesanja bolečine.	Čez	prepade tja v višine varna naju vodi pot! Ljubim	A
opojno zadehteli, se odprli v vročini sonca bi	čez	dan umrli minili, kakor sen o sreči bežni...	A
Kaj morem jaz za to!	Čez	Rimsko cesto zvezde se cedijo in kdaj pa kdaj	A
XIV. Ko se nocoj bom spet pokril	čez	glavo in ugasnil glasbo, dal blazino stran,	A
sit narékanja ljudi. Gledam gospoda, ki tam	čez	kadi in zdi se mi, da bo vsak hip zblaznel.	A
Lift. He he.	Čez	par sekund ječe odklenem vhod. Kakšen Odklop	A
stran ga dal, počival bo tu zadajle, v omari.	Čez	čas ga bom spet malo v roke vzel. Kam spet ti	A
zvite ptice: enkrat na leto pridejo na obisk;	čez	dan, ker so prefrigane lisice, in sobo spremenijo	A
se vrti v jutránji glavi: kot nor pešačil sem	čez	Tivoli, potem pa vedno po Prešernovi na faks	A
morda še manj, imam, če pohitim. Ko grem	čez	most, se pogovarjam z njim in mu, svež germanist	A
kak kámenček na cesti, se sklonim in ga vržem	čez	ograjo. Race na Dravi me že vse poznajo.	A
in vzamem knjigo in se razmišljeno prebijam	čez	besede premišljujoč, kaj se mi je sanjalo.	A
vlaka. Nato pa se mimo lokomotive odpraviva	čez	cesto.Je že čas.	A
menjuje jútranje prelive in redka ptica gre mu	čez	obraz. Štantarji so že tu.	A
Zaobjela je sobo do vrat. Šla sem počasi za žarkom	čez	pod. (To bi lahko bil naš svet.)	A
gremo, zakaj gremo moram iti, da skočim za njimi	čez	steno, ali da se iz mene rodijo druge take oči	A
47 . \/ Pustite me Pustite me iti samo	čez	polje ne kličite me in ne sprašujte. Lahko da	A
in me ne bi pustil. Jaz pa moram iti sama	čez	polje. Utelešeni smo v vsem in v vseh okrog	A
sestavimo svojo podobo. Zato me pustite iti samo	čez	polje, ne kličite me in ne sprašujte. Nesmisel	A
davno ne ve, zakaj pije. Kot črno vino noč	čez	njo se razlije, kot čaša belega vina ji zjutraj	A
prepevaje, srebrne strune prebiraje, privre	čez	prag na beli dvor; pred njimi pa v obleki	A
vstala, bil cvet je obran. Oh, cvetje je rahlo,	čez	noč se ospè; a žal je še meni po njem, o deklè	A
solz ji potok lije vroč. . / . / stran 32 . /	Čez	ograjo vrtno gleda ‒ mnogo mimo vre ljudi;	A
dežele? Oh, vidim, ni mogla te bolna perut	čez	morje široko prenesti, strl sredi je poti jo	A
za družbo predrago sirota strmiš v daljavo	čez	morsko planjavo. Pač sanjaš o krajih, kjer sonce	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani