Natrgal z žuljavimi bi rokami najlepše, pol razcvele le cvetove ponesel vsak večer jih med grobove, tja, kjer bi spala jaz v globoki jami. Ob rosnih jutrih bi cvetovi nežni opojno zadehteli, se odprli v vročini sonca bi čez dan umrli minili, kakor sen o sreči bežni... Zvečer prinesel bi cvetove žive, prekril bi z njimi mrtve in uvele.