Vtem je Topolščak pripeljal oba gospoda, sodnika in njegovega pisarja, v sobo ter jima uslužno ponujal sedežev in vina. »Le počasi, le počasi, gospod Topolščak,« sopihal je sodnik, debel, sivobradat mož, oblastnega obraza, iz katerega je molel velik in malo rdečkast nos. »Najprej to, kar je treba, uradne reči, potem šele se okrepčamo.