Nihče bi mi v družbi veselja ne vžgal. veselja budil bi jaz malo, in ko bi se tudi vam glasni smejal. srce bi mi tožno ostalo ... Obgovarjan Na miren kraj, kjer vse molči, kjer tožna vrba zeleni, povedi me, stopinja! Solza pred svetom me je sram, izjokam naj si torej sam bolest, ki dušo mi prešinja. Priljubljen nekdaj, spoštovan, iz src ljubečih zdaj pregnan, nikdar, nikjer več blažen.