Široko razstrtih sivih dni, teh široko upajočih oči, o Bog, usmili se naše samote! Razstri svoj plašč, razkošno tkan z zvezdami višnjevih letnih noči, ko speš mimo nas in Tvoj plašč šumi kot sredi morja večnih sanj. O, stopi v ta stekleni čas in kar je prozorno, naj potemni, in kar je blizu, naj se izgubi, naj nam kot iz višnjevih dalj spregovori kot v gosti modrini beli glas!