a (1.301-1.400)

smrt ...“ In objame jo;	a	tiho, strahom šepetá	A
si razkrila mi srcé.	A	ko takó premíšljam tu	A
njena in jaz sem vesel,	a	Francka, ej Francka se	A
pod oknom Julije.	A	nocoj po beli cesti	A
ljubiti me ne moreš -	a	povej, kakó bi rasle	A
srečno srcé tedàj ...	A	to je bilo davno, davno	A
si šla - Bog s tabo! -	a	luč je ostala, sveto	A
name je bógvekdaj,	a	jaz je ne morem vekomaj	A
trudno moje srcé.	A	kadar otožna, samotna	A
je med nama vstala;	a	takrat, ko bo tvoj obraz	A
ledeni véčer sneg prši,	a	moja ljubica prelepa	A
vse temnó, mrtvó;	a	tam gori v svetlih zvezdah	A
se in gledam v noč,	a	tam iz črne teme vstaja	A
kakó sem te čakal,	a	tebe ni bilo, ah nisi	A
zelenim baldahinom;	a	ob poti rože tihe čakale	A
položila mu je roko,	a	tam v parku bolni slavec	A
/ . / stran 84 . /	a	bogat je!Kakšna škoda	A
licih je ostala črna kri.	A	tam pod prtom se pesmi	A
pod oknom Julije.	A	nocoj po beli cesti	A
temni cerkvi moli.	A	v mojem srcu ni mirú,	A
ljubiti me ne moreš ...	A	povéj, kakó bi rasle	A
brez svetlobe sončne?	A	povej, kakó brez nade	A
in šepetajo tó in tó ...	A	noč beží in vstaja dan	A
srečno srcé tedàj ...	A	to je bilo davno, davno	A
name je bógve kdaj,	a	jaz je ne morem vekomaj	A
v duhu vijóličnem,	a	nad njó plavajo lunini	A
stena je med nama vstala.	A	takrat, ko bo tvoj obràz	A
spalo mesto je pod njó;	a	midvá po cesti sva hodila	A
trudno moje srcé.	A	kadar otožna, samotna	A
je pogubi, -- kdo vé?	A	drugi več dóma ni našel	A
ledeni véčer sneg prší;	a	moja ljubica prelepa	A
vse temnó, mrtvó;	a	tam gori v svetlih zvezdah	A
se in gledam v noč,	a	tam iz črne teme vstaja	A
Nisem jih maral gledati,	a	postajali so vsak trenotek	A
kakó sem te čakal,	a	tebe ni bilo, ah, nisi	A
hití pred carjev grob.	A	ko ga položé v zemljó	A
ravnino krije noč ledena;	a	v telesu mrzlem -- mrzla	A
dalji dírjali konjiki?	A	govori mi resnico, Miloš	A
samih slave sínov, --	a	med njimi Ivan Kacijanar	A
zbežal iz ostroga --	a	na begu mi ubil je brata	A
mu kleto glavo, --	a	ušèl je, kot bežé tatovi	A
molijo ob truplu --	a	po beli cesti dirja Hojzič	A
morje neizmerno --	A	ljubček, ljubček, kaj	A
bi izdahnil dušo, --	a	izdahnil duše ni Kongfutse	A
nosiš na ponosni glavi;	a	slavím te zarad večne	A
molil si, Kongfutse!	A	da molil si vso dolgo	A
govori krasni zvené.	A	kaj ti je, Primož Trubar	A
strohní pod zemljó.	A	z narodom tvoja slava	A
véčer že tvoj čas,	a	večno ne živí nihčè	A
iztrgal jo z nasilno róko ...	A	imej jo, zemljo dedov	A
gradove, vzemi vse,	a	meni daj Slavíno ...	A
jutri na gostíjo, --	a	ne vabi te na rujno vino	A
s krasnimi junaki;	a	najlepša je kraljica mlada	A
mi napíjaš, Kruko,	a	desnico pa za pasom skrívaš	A
zablestí zidovje belo,	a	na stenah, kot duhovi	A
je z menoj godilo ...	A	pozneje me zaprosi	A
sicer malo star --	a	bogat je!... Kakšna škoda	A
mesec dni pod zemljo;	a	nì ena gorka solza	A
verjamem iz vse duše jaz.	A	ti, o draga, poznáti	A
poljubu sladkem se pojí!	A	ne ...Saj rajši večno	A
šepeče kot nekdaj;	a	kjé, o kjé si ti mladenka	A
preteklosti čarobni žar,	a	jaz ga pozdravim s solzámi	A
jih ves božji dan,	a	meni noč podári!	A
ljudjé! Jasno je nebó,	a	v srcu mojem je temnó	A
na obzorju tiha noč.	A	na nebu je vzplamtelo	A
že mnogo tisoč let,	a	dih prostejši brž ljudjé	A
se kakor iz tujine;	a	vsi ognjeni čuti, srcu	A
v zračnih daljah ...	a	spet so mi v ljubečem	A
bodalo, da bi ga izdrl ‒	A	zdaj je prepozno ‒ zdaj	A
dlje od mene stran! ‒‒‒	A	visoko tam gori, visoko	A
trepetajoči vulkan, ki buči,	a	ne v verigi izdaj tako	A
igrajo pametovanja ‒	A	nikoli dovolj ‒ Da bi	A
čas dušo v sanje topi,	a	ta sapa ledena pretresa	A
Tretja ženska je smrt,	a	boji se sodnik Boga in	A
trni vrtnic so ostri?	A	če to veš, a če to znaš	A
so ostri? A če to veš,	a	če to znaš, čemu pa šopka	A
velika bo maša zdaj.	A	glejte, nimam, nimam rože	A
klobuk si jo pripnem,	a	glejte, nimam, nimam družbe	A
dol, v ognju jutro gre.	A	bleščite le, gora in dol	A
mraku ves svet se zgubi,	a	šele mi to ne izgine.	A
ah, brez domovine. No,	a	kaj, a kaj je to? Da,	A
domovine. No, a kaj,	a	kaj je to? Da, živi se	A
Da, živi se brez očine,	a	ne prašajte kako! On brez	A
ves in tih in čist je,	a	k srcu polje kri! Glej	A
rabim te, idi mi stran,	a	žalost ne gre mi proč	A
Ana, in kdor je s tebó ‒	a	jaz pojdem in v duši norčujem	A
nanje trkam s prošnjó,	a	nikjer se srce ne ogreje	A
zemlja, sonce še za mano ‒	a	prišel sem že jaz s plugom	A
v lice mi globoko...	A	jaz sejem, orjem, žanjem	A
in res sen je pregnan,	a	če bije srce še, poslušam	A
mi, še moči je, oja!	A	jaz vzamem ženó si, da	A
‒	A	nad ladijo vesele utve	A
MOTIV I Tki mi platno,	a	ne tki za jadro, šij mi	A
za jadro, šij mi sedlo,	a	ne šij za konja ‒ Kaj	A
. / . / stran 29 . /	A	v izbici je stranski zame	A
ah, brez domovine. No,	a	kaj, a kaj je to? Da,	A
domovine. No, a kaj,	a	kaj je to? Da, živi se	A
Da, živi se brez očine,	a	ne prašajte kako! On brez	A
koliko je misli sred srca,	a	vesele niti ene ‒ Radost	A
ene ‒ Radost šla je,	a	prišla žalost in vse njene	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 1.601 1.701 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani