In roko v roki z majko svojo po beli cesti hodim jaz, nedolžno zró očí otroške in mlad in lep je moj obraz ... Bojím se té svetlobe krasne in vzdignem se in gledam v noč, a tam iz črne teme vstaja obràz upàl, umirajoč.
Bledó je lice kakor mramor, v očéh se svetijo solzé in vele ustnice otožno, ljubeznipolno govoré: