zeleno (7.009)

diktira. GOSPA »Kak fletno bo doli pod lipo	zeleno	‒ kak fletno bo doli.« NEŽKA piše: »Pod	A
fletno bo doli.« NEŽKA piše: »Pod lipo	zeleno	‒« Kaj še? GOSPA Že dosti!	A
uteho. Nebo nas še vedno varuje od tam zgoraj,	zeleno	pólje žaluje z nami, hosta trdno stoji nad vasjo	A
prijazna bela hiša z malo verando. V ozadju	zeleno	pobarvan nizek plot, za plotom cesta.Na levi	A
od ogla do ogla razpeta vrv in na vrvi visí	zeleno	zagrinjalo.V izbi sami je ob zidu na levi siromašna	A
Par dreves raste pred vrati. Vse naokrog je	zeleno	in senčno.Ob strani se vidi kegljišče.	A
/ stran 28 . / 26. Sonce se prebija skozi	zeleno	listje suicida 27. Pod asfaltom so skriti sarkofagi	A
eden. dobršen bo kupček. Tam pod gôro, pod	zeleno,	kočica razpala, tam krčmarka bo do čista zvéčer	A
ki bil ji je kos. Na Starem so trgu pod lipo	zeleno	trobente in gosli, in cimbale pele, plesále	A
bran postavi, préd, ko greš v Oglej čez goró	zeleno,	se pričo mene odpovej zmotnjavi, dokler te posveti	A
rosno ravan. . / . / stran 39 . / Zašumelo je	zeleno	morje v toplem dihu iz Italije, mrak je	A
neštetih ljudstev, gostih trum tam pod	zeleno	goro! In govorí mogočni kralj: ”Prišli	A
Ne, ni res!“ Takó odmeva do nebes tam pod	zeleno	goro. Mlad mož pred kralja prihití,	A
pravkar vstalim stasom praproti lovske motive	zeleno	glaziranih modnic kokona monotonosti. 11	A
O, poj Finesa sredine med rumeno in svetlo	zeleno.	Kričeči brsti ‒ kot laski novorojenca.	A
nado nada Gine meni iz serca! Pómlad pride in	zeleno	Perje spet dobó drevó; Serce moje posušeno Zelenelo	A
Poglej drevó!	Zeleno	peró Suši sé mu in rumení. Cvetica Samica Na	A
žalost! Spremljaš me, ko tíh čez polje grem	zeleno,	Z róžicami obsejano, tiha žalost! Kamor v hladno	A
ugovarja: »Žgi, le žgi nam, sonce zlato, doli na	zeleno	trato! Stara žaba je znorela, pa ne ve, kaj	A
poskočila ... Žgi, le žgi nam, sonce zlato, doli na	zeleno	trato! Stara žaba je znorela, pa ne ve, kaj	A
moja znanka in vsaka bela cesta, prejadral sem	zeleno	morje, vsa šumna videl mesta ... A tam, visoko	A
na vasi, odletimo v kraj prijazen, daleč za	zeleno	morje, kjer so širna polja, v poljih zlati klasi	A
vrtovi, lilija strta na gredi leži... V rušo	zeleno	na širni livadi virček izdolbel nešteto je rup	A
stran 50 . \/ V Širokem potoku Pojdem čez	zeleno	polje tja v samotno senožet, da pozabim ran	A
dlani in kolena. Tam nikoli ne padem v mehko,	zeleno	travo, v kateri človek zajoče od želje. Roke	A
OLJKI Drevo, rastoče v vinskem bregu, lepó	zeleno	v belem snegu, oj drago oljkovo drevo, pozdravljam	A
povodcu vodi. »Pasi spet se mirno, travo jej	zeleno;	trud in boj in rane, vse je izgubljeno! Zlomljena	A
votline steklene me mačje oko opazuje. Se nasmiha	zeleno,	modro molči.Vem ‒ miruje.	A
/ Kabinetni ljudje Sonce na travi, kako je	zeleno!	Kako je dober človek v naravi!	A
kakor obraza, ki se gledata iz daljave. Skozi	zeleno	pokrajino duše. Ali se ljubiva?	A
rad večno. In grem, človek rdeč, čez polje	zeleno,	nad mano po sinjem jezeru tišine železni oblaki	A
svetilka z eno lučjo, človek v magičnem kvadratu, z	zeleno	roko znamenja dajoč. Bodi svetilka, svetilka	A
se, kakor da še sanja, samotno ob bregovih se	zeleno	sklanja. Vse noči presanja na srebrnem oceanu	A
umremo poslednji... Joj, v to pokrajino, še v to	zeleno,	rosno zeleno pokrajino, še v to, sonce večerno	A
Joj, v to pokrajino, še v to zeleno, rosno	zeleno	pokrajino, še v to, sonce večerno, boš zasijalo	A
poetov. Kakor da vidim krajino jasno nad tiho	zeleno	dolino, kakor da vidim skale in bore, ki stražijo	A
pod Sežano, razgoreva v zlatu. Mirno sveti na	zeleno,	zapuščeno gmajno; težko, težko, težko je živeti	A
kupil ruto volneno, letos pa hoče imet zofo	zeleno.	Jav ...	A
obdaja me noč. Le enkrat bi videl višnjevo nebo,	zeleno	planino in belo goro; le enkrat bi videl oblak	A
Revica pa je sedaj skoraj ovenela, cvetje, listje	zeleno	zima ji je vzela. Spavaj, draga ljubica!	A
pšeničnice: miš pšeničko ‒ pod goro, pod to goro	zeleno.	Prišla je mačka iz mačnice, vzela je miško iz	A
sama slišala, ko sem za lip′co stala, za lip′co	zeleno.	« Stoji, stoji tam lipica Stoji, stoji tam	A
pridni, ljubi otročiči, pojdemo v svate ‒ v šumo	zeleno.	Hrast se bode ženil: bukev si košato bode vzel	A
in spila njegov sivi vonj. Da bom dišala kot	zeleno,	da bo nekoč nekdo zlezel vame. NIČ NE boli,	A
Rišem tvoje žarišče. Čas sem obarvala v rjavo,	zeleno	in rdeče. V središču slike so žitna polja, potopljen	A
njem plavata dve raci in potapljata glavi v	zeleno	vodo in lovita trs in nič se ne zmenita za lokomotivo	A
od otočka z radičem in z račkama v bazenu z	zeleno	vodo. Potem je Lojzek v gruči ob levu pred Lloydovim	A
kričanje motilo pesmice o čolnu, ki plava čez	zeleno	ravan, pa jo je udarila po roki pest, ki se	A
natihoma, neslišno, kakor da se vsi zbirajo pred	zeleno	planjavo letališča, ki je onkraj zidu, in čakajo	A
zanjo, ampak samo za Mangrt, za Belo peč, za	zeleno	jezersko dno, za ploščate kamne, ki ležijo na	A
in utekel. Podoba kakor misel na počivajočo	zeleno	ravnino, pa tudi na dihanje brezen, na globino	A
kakor povsod, kjer je človeško orodje ranilo	zeleno	črto zemljinih bokov in se zagrizlo v njeno	A
bratcu čolnič in se mu zdaj dobrika in mu z	zeleno	lopatico pomaga polniti vrček s prodnim peskom	A
angeli bežijo. In ko so volitve in očetje volijo	zeleno	lipo, (ker tedaj so še lepaki z lipovo vejico	A
kakšno barvo imajo ribe, ko sije sonce skozi	zeleno	tekočino.In kaj dejájo ribe in kakó plavajo	A
Mežikajo te lučke.	Zeleno	ves čas ščipljejo temo.Se nato druge utrnejo	A
vsi ti celoti ime. Latnik je bil dolg in pod	zeleno	streho so se belili prti pogrnjenih miz.Na nasprotni	A
breg in spet skakala v vodo. Ona je imela	zeleno	kopalno obleko, on je bil slok in njegove globoko	A
gor in dol po bregu, kakor da hoče ujeti njeno	zeleno	telo v svojo glasbo.A je ni gledal, zrl je stran	A
tudi mlada ga ni pogledala, nategnila si je	zeleno	obleko, ki ji je tiščala stegno, nato si je	A
ki ji je tiščala stegno, nato si je popravila	zeleno	čepico pri ušesih; kakor da je stalen dogovor	A
je bilo vroče kakor poleti.« »Ona je imela	zeleno	obleko, on je bil slok.Lovila sta se v srebrni	A
polna, hkrati pa zelo vitka. Oblečena je bila v	zeleno	krilo in črno bluzo brez rokavov.Na glavi je	A
visoko drevo; listje je bilo gosto, drobno, temno	zeleno.	»To bo stara tepka.«	A
globoko zajel zrak, kakor bi hotel vsrkniti vso	zeleno	lepoto zemlje in vso modro lepoto neba, a tudi	A
To je njegovo oko, veliko, globoko, jasno	zeleno	oko ...Kaj vse je videlo tisto oko!...	A
po rosni travi, da se je s kolenom zadeval ob	zeleno	grivo.Hodil je dobro uro, potem se je naveličal	A
valjale po suhi, prašni zemlji. Pes je grizel	zeleno	travo.V zvoniku je zvonilo.	A
razumel ta klic. Nato se zamaje in pade na obraz v	zeleno	otavnico.Trenutek obleži popolnoma nepremično	A
hermelinastim plaščem (dar nekega nadvojvode); z	zeleno	papigo Ketty, ki je znala zmerjati služabnike	A
še višje so planine. Potem v gorah pa je vse	zeleno,	vse temno.Temni pasovi smrek segajo včasih tik	A
hitreje, ker je bil pred njimi travnik z mehko	zeleno	otavo, bela njiva cvetoče ajde in ob njivi visok	A
korakov vstran, legel v otavo, izpulil tenko	zeleno	bilko in jo vtaknil v usta. Potem se je zagledal	A
polja in naše njive. Žito je trudno povešalo	zeleno	klasje.Mlada koruza, ki je rasla v dolgih ravnih	A
tiste ravnice je bilo dobra dva metra dolgo	zeleno	koritce polno cvetočih šmarnic.Kadetka je takoj	A
brez besede odzibala iz hiše, se zamešala v	zeleno	reko premikajočih se ujetnikov in izginila.	A
zamaknil po travniku. Ves je bil lepo pregrnjen z	zeleno	odejo bujne majske trave, samo - joj, joj!	A
vabljivo razgrinjalo pred očmi čudovito, domačo	zeleno	ravan, ki se je na njej v rahlem vetru prelivala	A
ravnici ni bilo več podolgovate kotanjice z	zeleno	liso šmarnic.Drugega znamenja ni bilo.	A
glasni molitvi k neskončnemu Bogu. Morje je	zeleno	in šepeče ob bregovih.Steklene valove razbija	A
moli za temne gozdove, ki ga obdajajo in za	zeleno	morje, ki se peni pred njim, in moli še za deklico	A
štiri leta. Od pomladi do jeseni ga je skrivalo	zeleno	listje vrbinih vej, pozimi pa je iz naplavine	A
pišu, počasi padali ob sivi steni in legali na	zeleno	otavo.Matic je zdaj vneto strgal, njegova široka	A
kakor bi se neprestano vozil križem kražem nad	zeleno	dolino.Včasih je šel k ljubici, da mu je dala	A
se ozrl okrog sebe in prisluhnil. Vse je bilo	zeleno,	vse umito, vse mirno, vse tiho.Ptice niso več	A
prosojna jutranja megla, šla čez polje, božala	zeleno	travo, cvetoče marjetice, ki so se nagibale	A
pljune v roke, zgrabi kramp in začne trgati	zeleno	rušo. »Hitro in zmeraj!« zanerga Zavoglar	A
zasuta. Zavoglar in Čargo z rokama položita	zeleno	rušo in jo nato potolčeta z lopato.	A
zelo visoka pozníca; njeno listje je tako temno	zeleno,	da je zdaj videti črno.V suhem vrhu je privezan	A
planjava, pokrita z debelim mirom kot z mehko	zeleno	preprogo - in po tej preprogi gre Trohovka proti	A
»Kakšne barve?« »Modro,	zeleno,	rumeno, rdečkasto.Cela mavrica!«	A
skoraj prazna. Zleknjena leži v dolini med	zeleno	reko in belo cesto, vsa spehana in zasopla kakor	A
ograji ter se nato v lepih lokih poganjajo v	zeleno	vodo.Ves dan prihaja od mosta vik in krik, ki	A
prazno voščeni zrak - da zbuja njeno telo	zeleno	mladiko, da mu v prazni prsni votlini veliki	A
pomnenje izgubil. Zdaj vem za svoj dom in vidim	zeleno.	Ampak ti vrnem posodje in grešne noči in dneve	A
zgodilo dvoje. Ugledal je pričakovano veliko,	zeleno,	z dopoldanskim soncem obsijano travnato površino	A
zrcala, tu so bila vlažna pobočja, prekrita z	zeleno	gostoto dreves, dihajoča v vlagi, tu zgoraj	A
navzlic uradni prepovedi, raje nosi svileno	zeleno.	Še hujše od tega, da je bil pav in skoraj zmeraj	A
letajo po nebu, ko jablane cvetijo, ko je žito že	zeleno,	o tem, kateri hlapci so posebej leni, katere	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani