zeleno (201-300)

polja se je vila zložna pot, preko pašnikov v	zeleno	reber.Počasi je stopal Jernej, ker je bil truden	A
z rdečim ovratnikom. Na tisti podobi je bilo	zeleno	drevo in pod drevesom je bila klop.Fant in dekle	A
mimogrede otroka po plavih kodrih, ali odtrga morda	zeleno	mladiko iz žive meje.Tako razmišljene so bile	A
Odprle so se duri; prišel je v sobo angel,	zeleno	drevesce je imel v roki.Postavil je drevesce	A
takega sonca kakor je letos. Zunaj je pač že vse	zeleno,	vse že v cvetju.« - »Zakaj ne umrje?«	A
vas, ki se je bila spustila kakor bel golob na	zeleno	réber.Po cesti mimo vrta je prišel póstaren	A
omnibus je postal in tam je bilo drevje, resnično,	zeleno,	košato drevje, nič podobno tistim oprašenim	A
sapa, že je šepetalo naokoli ter se stresalo;	zeleno	listje se je pogovarjalo, zazibalo se je časih	A
Bilo mu je, da bi skočil s ceste preko jarka na	zeleno	travo ter se podil gologlav, z razkuštranimi	A
obraz z rokami zakrit. Oblečena je bila v	zeleno,	obnošeno krilo; pod vratom in na lakteh pa se	A
nenadoma vzdignila, izvlekla izpod klopi veliko,	zeleno	culo in je stopila iz kupeja brez pogleda in	A
polja, travniki, v daljavi temen gozdič; in nad	zeleno,	duhtečo pokrajino vedro jutranje nebo.V zraku	A
kakor v gozdu, v svobodnem; in da je že vse	zeleno.	Mařenka že dolgo ni videla zelenega drevja, komaj	A
bolestnega koprnenja, je premerila prostrano,	zeleno,	tiho valujočo ravan, do gozda, ki pošumeva zamolklo	A
s slamo kritih hiš; okna so bila rdeča ali	zeleno	pobarvana, ob vsaki koči je bil kup gnojá, pri	A
zato ker si preveč ljubil te temne goré, to	zeleno	polje, preveč ljubil svoje brate, prijatelje	A
podnevi. Za plotom je ugledal vrt, nad vrtom	zeleno	okno; od okna pa so viseli košati nageljni skoraj	A
te je postavila nebeška modrost, luč v tem�,	zeleno	trato v pustinjo!Devetkrat obremenjen popotnik	A
sonca in tudi listja, ki je bilo nekoč tako	zeleno,	in tistih velikih cvetov, ki so dišali in jih	A
ravni je hitel vlak in že so legale sence na	zeleno	ravan, vzdigale so se že večerne sanje proti	A
sonca in tudi listja, ki je bilo nekoč tako	zeleno	in tistih velikih cvetov, ki so dišali in jih	A
in globoke kakor prej. Rdečo bluzo je imela,	zeleno	krilo in bet čipkast predpasnik z naramnicami	A
nima ne čipk, ne trakov, ne žametnih zvezd,	zeleno,	pohlevno révišče je iz barhenta ... Oh, saj tisto	A
rada, da listje še ni odpadlo in torej je še	zeleno!	“ Tresel se je in oči so se mu zasolzile.	A
spomladi, ko so rože cvetele in je šumelo v parku	zeleno	listje. IV	A
razum je bil profesorski. Pa vendar sem videl	zeleno	drevje in šumečo vodo, če sem pogledal skozi	A
nikoli z nikomer in če kdo poreče, da ima osel	zeleno	dlako, mu odgovorite: Pa še kako zeleno!- Nadalje	A
osel zeleno dlako, mu odgovorite: Pa še kako	zeleno!	- Nadalje: ne vtikajte se v stvari, ki vas nič	A
sončen holm in mlado drevje, ki je bilo še vse	zeleno,	in na vrhu druga podružnica, bela cerkev, vsa	A
navpičnimi skalami. Visoko gori je gledalo	zeleno	drevje v mrak, globel je bila temna in hladna	A
prijateljska je kakor rosa, ki poživi in pomladi	zeleno	polje!Pogovoriva se s prisrčnimi besedami o	A
pajčolan odgrni, tja poglej, ko si nosil še	zeleno	krilce!Okusil si bolečino, da si bil potrjen	A
kaplje ob vejah; ob deblih ter kapajo tiho v	zeleno	travo.Zasenčil sem oči z dlanjo in pogledal	A
durih, glavo nalahko upognjeno. Imela je tisto	zeleno,	obnošeno, prekratko krilo, ki sem ga poznal	A
na durih, glavo nalahko upognjeno; imela si	zeleno,	obnošeno krilo in staromodno jopo z visokimi	A
se ji je, da bi se izhladilo, če bi odgrnila	zeleno	zagrinjalo pred oknom in bi zasijala mehka svetloba	A
bližnje izbe, ki so vodile vanjo iz veže steklene,	zeleno	pregrnjene duri. Čakala je; zvenčanje je	A
in prekrižanimi rokami. Nad njim je šumelo	zeleno	listje; skozi vejevje se je svetil tu in tam	A
prihajali izpod prstov ... Da, nad to sanjajočo	zeleno	pokrajino je plavala prvikrat ona nebeška pesem	A
stresel s tenkimi nogami. Okno je bilo zagrnjeno z	zeleno	ruto, na podoknici pa je stal rožmarin, ki je	A
bleščečem zlatu visoki stolpi in da se stresa	zeleno	listje, kakor bi omahovalo pod bremenom svetlih	A
PREPRIČANJE Job Mrmolja je imel jako lepo, v	zeleno	usnje vezano in le na robeh nekoliko obrabljeno	A
samó broširano ... Moje je bilo vezano, v lepo	zeleno	usnje ... lahko razumeš, kakó mi je brez njega	A
in po vrsti ... Imel sem prepričanje, vezano v	zeleno	usnje in še jako dobro ohranjeno; obdrgnjeno	A
repričanje ni nikak predsodek. Vrh tega je vezano v	zeleno	usnje ...Prosim vas torej, da mi ga vrnete.“	A
smešno fosilijo ... Moje, recimo, je bilo vezano v	zeleno	usnje, medtem ko je Sempronijevo samó brošírano	A
izgubil 21. t. m. svoje prepričanje. Vezano je v	zeleno	usnje in še jako dobro ohranjeno.Če je kdo morda	A
Cesta je bila svetla in zelo široka, visoko	zeleno	drevje je stalo ob obeh straneh in tla so bilaposuta	A
kjer bi bila najbolj očitna; dvoje temnih,	zeleno	obrobljenih oči, dvoje brezsramnih grehov vabi	A
ves dan polmrak; obe okni sta bili zagrnjeni z	zeleno	katunino. Mati je ležala na postelji ob peči	A
globoko; kakor iz zrahljane prsti je poganjalo	zeleno	koprnenje. - Tako je bilo.	A
dal Nikolaju vegast, staromoden voz z okroglo	zeleno	streho; boljšega je bil vzel neki gosposki popotnik	A
hujši od kuge in vojske. Kjer je bilo še zvečer	zeleno	življenje, je bila zjutraj smrt.Prazni so rudniki	A
živo mejo, da se ni videlo vanj skozi gosto	zeleno	listje. Tam sva postala.	A
je sijalo sonce in se je tiho zibalo v vetru	zeleno	drevje na vrtovih, sem preslonel po dolge ure	A
In z rokó po idealih hrepenečo sem prijel to	zeleno,	neizmerno, do vrha polno čašo in poljubil sem	A
ter stopil k oknu. Spodaj na vrtu je bilo vse	zeleno,	rosno; na klopi pod kostanjem je sedela ženska	A
ni pomladi zunaj in pred mrzlimi pogledi vene	zeleno	listje. Živel je tedne dobro in prijetno	A
mu je, da hodi po lepi pokrajini; vsenaokoli	zeleno,	rosno, veselo kakor sami smehljajoči otroški	A
se vije navzgor po umetno izrezljanem lesu na	zeleno	pobarvano streho, vije se celo pred ozkim vhodom	A
hladnejši jesenski veter. Ali vse je bilo še	zeleno,	šumelo je še vsenaokoli in prepevalo, tako da	A
osivela, - visoka postelj, pogrnjena s temno	zeleno	odejo, - moj Bog, vse tako grozno resno, dolgočasno	A
in v lepih sanjah bi morda celo romal v tisto	zeleno	dolino pod svetim Lenartom. Kakor je mislil	A
prinašal veter v celih gostih oblakih preko lesene,	zeleno	pobarvane ograje.Tam na koncu vrta je bil nevisok	A
sta vlekla mukoma in kolesa so se vdirala. Pod	zeleno	platneno streho sta sedela na mehkih vrečah	A
na hrbtu, roke pod glavo in je gledal v gosto	zeleno	vejevjenad sabo.Le tupatam se je svetilo skozi	A
ozrlo nanj z lepim mirnim očesom. Mirno je bilo	zeleno	listje in tudi nebo je bilo mirno, ali ko je	A
vsa ravnica zagrnjena, vse je pisano, rdeče,	zeleno,	belo, modro, barjaki s polumesecem počivajo	A
iskala razmišljeno po mizi; otipala je temno	zeleno,	v jeklo vpeto steklo, si ga nataknila in dvignila	A
In res jo je čakal. Bulil je pred se v	zeleno	cilarico in nekako nezaupno - tako se je vsaj	A
bil odšel na Tolminsko, kjer je to luč vezalo	zeleno	pogorje v Kolovratu, Ježi in benečanskih Rezijanih	A
Grof Jakob Anton je sedel pri mizi, ki je bila	zeleno	pogrnjena, na dvorišču pred gosposko hišo.Okoli	A
Sama ni vedela, kdaj in kako je stala pred	zeleno	mizo, bledemu Grandentu nasproti, ki se ga je	A
nehalo kapljati. Moji zvončki so prihajajočo	zeleno	kraljico novega življenja pozdravili z velikanskimi	A
planinah, sem se že kot kaplan zapisal tudi med	zeleno	bratovščino.Nekoč smo šli na lov skupaj s Tržičani	A
Vsi so se smejali in me spet sprejeli nazaj v	zeleno	druščino.Videli so, da nisem tako ohol, kot	A
prav, zato je tudi mene vse globlje vleklo med	zeleno	bratovščino, toda kaj, ko na samih vrhovih ni	A
Ako ti dodeli Gospod, da zopet kdaj ugledaš	zeleno	zemljo, ne sodi, da ne bodeš sojen!« II Ko sem	A
izpregovori odslej nobene besedice in da si izbere	zeleno	travo v edino hrano želodcu svojemu.In ta obet	A
Krišpin!« Res jame sedaj oče Krispin jesti	zeleno	travo, katero so na zlatem krožniku postavili	A
vejevje in da je ž njega padalo zlato sadje v	zeleno	travo.Komu se je priklanjalo cvetje?	A
pogledom moje duše, in hipoma se ji je razgrnilo	zeleno	zračno morje, sezajoče daleč tja do mo drih	A
»Je li želja tvoja, da se še kdaj vrneš na	zeleno	zemljo?« »Nikdar več!«	A
zapela vuga! In pognala je zlati svoj glas v	zeleno	dolino!Vuga?	A
Mali Blegoš. Prijetna je bila ta hoja: povsod	zeleno	bukovje, jelke in smreke.Vmes pri tleh so poganjale	A
obkrožen z že skoraj popolnoma sivimi lasmi ‒ na	zeleno	tratino.Tam se je zvijala, kakor da jo vije	A
sedali v sedlo, da bi podili čilega vranca čez	zeleno	polje.Tedaj so umeli ljubljanski škofje in njih	A
hrvaško koruzo, ki naj jo vrag vzame, njo in	zeleno	Savo!« Čolnarji so odšli.	A
deček je imel v eni roki bel robec, v drugi pa	zeleno	vejico.Tam, kjer se je pričela vrsta šolske	A
njegove soproge, krenil jo je s ceste ter sédel v	zeleno	travo. »Tu se bo dalo gledati po volji	A
Hrvatu nosil tovor čez Gorjance! Moral sem na	zeleno	travo, da se malo odpočijem, ker človek ni iz	A
kakor polh jeseni, a mi stradamo, da bi žrli	zeleno	travo - če bi tudi graščinska ne bila!«	A
ta Kljukec, in čemu smo se pripodili tu sèm z	zeleno	ono sirotko?« Tu je temno pogledal proti	A
« S temi besedami je vrgel Tinač robec med	zeleno	vejevje.A tovariš je priskočil ter ga pobral	A
zopet ni mogel ničesar začuti. Sedel je na	zeleno	rušo ter govoril sam sebi: »Sapa brije	A
nego storiti, kar sem storil jaz: vleči se v	zeleno	travo ter ustanoviti visoko taborišče pod milim	A
ram. Oj kolikokrat vihrali smo že ž njim v	zeleno	Bosno, in vse se je treslo pred nami, kjer koli	A
menil je že, da bode sam v hipu podjarmil celo	zeleno	Bosno.Menil je, da je pri nas življenje tako	A
predober!« Ponosno je tiščal uzdo v roki in z	zeleno	vejo odganjal osedlanemu konju muhe, ki so mu	A
je usekala z bičem po grmu, da je zafrfotalo	zeleno	listje na vse strani. »Lesovéj, kontesa, Lesovéj	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani