vrelo (541)

brezna, pač pa so tudi žive metali v kotle z	vrelo	vodo.Razumete?	A
valove nore; . / . / stran 42 . / kjer včeraj	vrelo	je goreče sonce tvojih sanj, zdaj trese se prezebli	A
mojim časom, kakor da sem njihov hlapec! Kar	vrelo	je v meni, posebno ker nisem imel, kamor bi	A
kaj in kako. Je, ko da spušča sonce vso svojo	vrelo	moč kakor razbeljen ščit prednjo.In ko da se	A
Tako je!« V Žefu je kar	vrelo.	Kadar so mu očitali hribovstvo, bi najrajši vse	A
premetavale po kotlu in bile trde ko kamen.	Vrelo	je in vrelo, skuhati pa se ni hotelo.Žef je	A
po kotlu in bile trde ko kamen. Vrelo je in	vrelo,	skuhati pa se ni hotelo.Žef je pogledal v kotel	A
obregnil Okrogličar. Vino je že spet krepko	vrelo	v njem.Nalil je vsem trem in še posebno trdo	A
Na to vprašanje nisem našel odgovora. Samo	vrelo	je v meni, da bi starega ječarja najrajši zagnal	A
sem rekla. In kar	vrelo	je v meni.Grdo je slišati, toda kar naravnost	A
bila še vsa umazana od testa. Okrog hiše pa je	vrelo	in šumelo.Italijanski ujetniki so bili vsepovsod	A
ponavljal, toda nihče ga več ni slišal, pivo je	vrelo	v žilah, v očeh je bila motnjava, v glavah sami	A
napadalce s ščiti nad glavami, zlivali nanje	vrelo	olje, da so padali v jarke.Tudi potujoči vagon	A
avgusta in kakor v razgrebenem mravljišču, tako je	vrelo	in tekalo in se gnetlo vse po mestu.Proti severu	A
in je tih poslušal Pezdirja. Strašno mu je	vrelo	po glavi, zdelo se mu je, kakor bi sanjal, ker	A
podrto hojo in se prijel za glavo. V srcu mu je	vrelo,	nobene prave misli ni mogel ubrati. Škodo, veliko	A
vesela. Ko pa ga je spet grabilo med nogami in mu	vrelo	v glavi, je bila v skrbi vsa bleda, bela.Žebrala	A
napravil novi dan. Klokotanje mlinov je naraščalo,	vrelo	je navzkrižema, iz tolmunov žuborelo, zamokli	A
je šele dobro na vratih v življenje in že je	vrelo	v njem neugnano hrepenenje po junaških delih	A
saj je takrat v zasedenih deželah gorelo in	vrelo	na vseh straneh; z neba ali odkod je padlo oznanilo	A
se mi je zdela tista beznica. Po meni je vse	vrelo	in kipelo in polotila se me je za hip neka zbeganost	A
oknu in gledaš na božje sonce, kakor mačka na	vrelo	kašo.Mar bi se šla sprehajat, morda kje srečava	A
mojega arhiva. In mlado, bujno življenje je	vrelo	po dvorišču; tovariš je odkrival tovarišu svoje	A
roko, slišali smo, kako je iz njegovega grla	vrelo:	No-no-no-no ... Marijaša je to množenje besedice	A
mu obraz, po razbeljeno jeklo bi zanj segel v	vrelo	vodo!Njegovim besedam, gospodine, lahko verjameš	A
vsem štirim razvozljali jeziki. In potem je kar	vrelo	iz njih, kdo bo prej in bolj živo razložil in	A
da je med kočarji, ki so izdelovali »klince«,	vrelo.	»Reveža se že res vsakdo loti,« so rekli.	A
sladkost in tiha groza, strah in hrepenenje je	vrelo	v njem. Noč je bežala, petelini so zapeli.	A
Iztok se je veselo poslovil. Po njem je	vrelo.	Bujne slike so mu plesale pred dušo.	A
praznovanje po zmagi. Ljudstvo se je gnetlo in	vrelo	od vseh vetrov proti Bizancu.Kmetje so pustili	A
so plačevali s kupi zlatá. Na vežbališču je	vrelo	od zore do mraka, vse je stavilo, berači in	A
Stisnila jih je krčevito, da je zadušila, kar je	vrelo	iz duše.Tresoč se je stopila k Teodori in prosila	A
konjeniški plašč čez obraz. Tisoč misli mu je	vrelo	po glavi.Toda na vse bi bil pozabil, samo da	A
barbara so se začele premikati, iskale so besed,	vrelo	je iz duše: »Samo njo, Ireno, sveto, čisto,	A
pozabil Ljubinice. Vprašanje za vprašanjem je	vrelo	na starca.Kako je dobil pismo?	A
takega uspeha se ni nadejal. V njegovih žilah je	vrelo;	nikdar ni použil toliko medu kakor ta večer	A
in v njegovem ostrem duhu kakor da me plaši	vrelo,	globinsko klokotanje pekla ...’ »Veronika!« ‘	A
življenju doslej nikakega deleža, da je šumelo in	vrelo	samó mimo njega, a on da je stal daleč ob strani	A
mi je po vseh prsih, kakor bi jih namočil v	vrelo	olje.Vsega me je osvojilo silno hrepenenje;	A
prav nič ne briga zanje. V Vejánu je vse	vrelo;	zdelo se mu je, da mu hoče vzkipeti ves žolč	A
malovažno gesto nekaj opomnil... Tisto noč je	vrelo	po meni z nenavadno močjo; izginil je zadnji	A
letelo mu je od vseh strani, lilo mu je z neba,	vrelo	mu je iz zemlje.In tako je predel mrežo kakor	A
Bolezen je bila zmirom hujša. V telesu mi je	vrelo	od silne, neznosne vročine; ni ga bilo več suhega	A
krvavi ... Glej, križ se bolj in bolj odmika,	vrelo	Čehajinih trum je neusahljivo, korak za korakom	A
Odkar se je čutil prizadetega celó osebno, je	vrelo	v njem tudi kot v človeku od onemoglega besa	A
onstran Tolmina čez nemško Idrijo do Žirov.	Vrelo	je po spodnjem in zgornjem Krasu, v Brdih so	A
žaril kot roža, da se je videlo, kako ji je	vrelo	po duši. Spregovoriti ni mogla, in šele, ko	A
mladeniča; bila sta kakor mlado vino, ki je	vrelo,	a se še ni očistilo.Podobna sta bila rastlini	A
je prebledela, pa prav malo. V njej je sicer	vrelo,	a bila je predobro vzgojena in zatorej na zunaj	A
kapucinih z Ano Rozino. Vse mesto je skupaj	vrelo.	In res je prišel Janez Sonce iz male cerkve,	A
Metka, da ti povem in razložim. Ne bodi kakor	vrelo	mleko, ki takoj prekipi.Naj ti povem!«	A
Jurija, potem pa je zopet odšel. Pred nama je	vrelo	občinstvo, prav kakor velika reka v preozki	A
prebila uboga živalca od njega. Tudi v meni je	vrelo	‒ saj sem bil kakor petelin vrhu pomladne smreke	A
poprijel gorjačo in odšel svojo pot. Med zidarji je	vrelo.	»Ubijavca pa res ne bomo trpeli med seboj!«	A
bingljalo prav dosti tatov. Med vojskarji pa je	vrelo	in plemiči so se repenčili. Začele so se zdrahe	A
pooblačilo in stemnilo, v oblačju nad mestom je	vrelo	in bobnelo. »Kako pa v Stični, pater	A
Krdelce mož tu, krdelce mož tam je postavalo in	vrelo	med seboj. »Kaj neki je?« sta se čudila	A
če meniška res več biti ne sme!« Po vaseh je	vrelo.	Moški so tekali od vasi do vasi, vpili, kleli	A
smo za zdaj res opravili.« Med možmi je dolgo	vrelo.	Čez čas so se začeli razhajati, pred samostanom	A
tisti Bernard s harmoniko, in od vseh strani bi	vrelo	ljudstvo v veselo krčmo ‒ kaj krčmo, kaj gostilnico	A
milovanju. In toliko blaženosti in upanja je	vrelo	iz njenih živih oči, ko je dvignila pogled,	A
vihar in so se borile, borile. Ampak kar mu je	vrelo	v možganih in v predovzetnem srcu, ni še mogel	A
Krščenice so potlej pravile, da je v gospenji sobi	vrelo,	kakor še nikoli ne. XIX.	A
mrko gledali izpod klobuka, med njimi je tiho	vrelo.	Ponoči so se utrinjale zvezde kakor bi se trgale	A
Somom ni vrnil k mladcem na mostišče. Vse je	vrelo	po njem.Po glavi mu je bučalo, kakor bi mu bil	A
Odel se je bil pa z medvedovim kožuhom. Vse je	vrelo	v njem. Najrajši bi bil planil ven k ognjem	A
žerjavici stalo je nekaj loncev, v katerih je	vrelo	in kipelo in po katerih je starikava ženska	A
tudi jaz, da sem njen sin. Včasi mi je čudno	vrelo	in kipelo po glavi; imel sem tačas nagnjenje	A
Vse poskušnje stare žene, utolažiti njegovo	vrelo	kri, bile so zastonj, on je ni poslušal; le	A
slišali, kar se je godilo okrog hiše. Zdaj je	vrelo	vse ven gledat, kdo je in kaj. Domen stisne	A
govori sv. Avguštin. Z Dunaja, kjer je posebno	vrelo,	kjer je še pošteni demokrat dr. Fischhof mogel	A
Sonce se je nagibalo za goro. V gradu je vse	vrelo	in šumelo.Nevesti je bilo nekaj od veselja in	A
»Upanja! Ali nisi slišal: vso noč je	vrelo	gori na griču in po travniku.Kolikor je te pošasti	A
besede, celo molčanje njeno, čas, vse vkup mu je	vrelo	po glavi in strinjalo se v podobo. »Laž je bila	A
se tudi sami smejali, čeprav je v Šimnu vse	vrelo.	Zunaj ob oknu je zašumelo, kakor bi iskala vešča	A
jo tepel, tega niti misliti ni mogel, vse je	vrelo	v njem. Drugi svatje so nekaj časa zmajeval	A
smo bili, je s plamenom gorela. Zdaj je vse	vrelo	proti durim, vsak je hotel iz hiše priti. Jaz	A
starosti dočakal, in še marsikaj enakega ji je	vrelo	po glavici. Zdajci zasliši stopinje za seboj	A
morda sam ni vedel, kaj govori. V njem je vse	vrelo	najraznejših čutil: radost, razkošje, bojazen	A
nikomur ni zinil besedice!« To mu je sedaj najbolj	vrelo	po glavi, ko se je odpravljal z doma.	A
France je bil v jutru burno odšel od doma;	vrelo	in šumelo mu je po glavi in daleč tam v zakotju	A
Slikar je stal kakor okamenel. Vse je	vrelo	v njem, a ganiti se ni mogel. Pa le nekoliko	A
jela avstrijska oblastva umikati, tedaj je kar	vrelo	po cestni progi od Ljubljane do Učaka.Naravno	A
premotiti. Nekaj čudnega, nenavadnega mu je	vrelo	po glavi.On je bil pošten in vesten mož in zaradi	A
vejevje in ropotalo kamenje. »Obesim se,« je	vrelo	v njem, roka pa mu je stiskala vrv.Nič ga ni	A
in ugasila žejo, ki je bila tem hujša, ker je	vrelo	v obeh: v Lovraču zavest prevare in zlomljenosti	A
usedel na klop in strmel v tla. V žilah mu je pa	vrelo.	Jera ga je plašno gledala.	A
obmolknili in se stisnili na klopi. Vsem je	vrelo	v dušah in skoro strah jih je bilo pred pogledom	A
nadlegoval, bi se ne mogla premagati. Preveč je že	vrelo	v njej. Lovrač je šel zjutraj v sosednji hrib	A
denarja, brez advokata bi nič ne opravil,« je	vrelo	iz Bajžlja; bil je brez volje in moči ter hvaležen	A
hahljal in bolščal v Agato, da je v Tinetu kar	vrelo.	»Saj smreke pod planino dovolj povedó!« mu jo	A
karto!« je razmišljal, v njem pa je venomer	vrelo:	»Agata, moja boš, Agata, moja boš!«Sam ni vedel	A
smeha in ne mladosti. »Zbogom! Zbogom!« je	vrelo	tudi iz Tineta.Pekla ga je bolečina, ki je prej	A
na ta dan je pri podružnici sv. Petra vse kar	vrelo	ljudstva. Sivolase starčke z odkrito	A
poskrijejo pred krvoločnimi Turki. Zdaj pa je	vrelo	ljudstvo vkup od vseh strani. Vsak je pograbil	A
mnogim roke in potrgalo noge. Tu so zopet vlivali	vrelo	smolo in krop na krvoločnike, ko so jeli podkopavati	A
Zakaj mi ni stvarnik podelil darú poezije;	vrelo	in kipelo je v mojem srcu, nema so mi bila usta	A
šele se zavem; hude vročine so me spreletavale;	vrelo	mi je in mešalo se po glavi, nikogar nisem poznal	A
začne pomikati kljub blatu in grapam. Vse je	vrelo	skupaj, gledat čudno čudo, da vleče polna kola	A
Matija je obstal. Vse je	vrelo	v njem.Skočil je h Gregorki, mu iztrgal puško	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani