Naj tiči tvoj brat Jovica za zidovjem iz samih skal, naj ga straži sto zaptij in askerov, jaz se proderem k njemu, ker ga moram videti,« je vzkliknil Vazko, ko je sedela deklica že na konju. Stal je šele dobro na vratih v življenje in že je vrelo v njem neugnano hrepenenje po junaških delih. »Lahko ti bo priti k Jovici, ti nezrelo in neizkušeno dete, a težko od njega,« ga je pokaral Bobojedac, ki je nestrpno čakal odhoda.