vid (2.684)

sholar artistične fakultete v Württembergu	Vid	DIETRICH, teolog v Nürnbergu, nekdanji Luthrov	A
prazna, bliže stojita Bohorič (30) in ostareli	Vid	Dietrich. PRIDIGAR: Vi izvoljeni božji	A
se nasmehniti, pokaže precej brezzoba usta.	Vid	Dietrich sedi za mizo. DRAGOLIČ: Tudi	A
FRANC: Res je, tovariš Jožef, da se mi je	vid	nekoliko poslabšal, odkar sem v tem prostoru	A
Jaz bi naj tukaj garal, izgubljal zdravje in	vid,	zato da mi boš ti vse zadihuril in lepo španciral	A
ušesa se več ne zanesem. MENTEJ Vam mar	vid	peša in sluh slabi? KOKALJ Ne.	A
spokoravati? MENIH Bog poostri mojo misel, moj	vid!	‒ Tu se mi sveti veliki cilj dosežen, tu je pot	A
zablisne: Pred njim sopèč Pripógnen stopa ‒ sósed	Vid	‒ na rami Mejník nosèč! Pa bil je Martin svoje	A
Sinóč umrl je nagle smrti sósed, Mejáš naš ‒	Vid!	« List iz kronike Zajčke Slavni svetec v blaženstvu	A
za zidom pada zid ... Kalé očí se mu, kalí se	vid	... V prah pade zadnji zid po bôrbi vróči ‒ I	A
vsevidnih deja-vújev videoprivid, uvit v vidia	vid.	II.	A
Vsevidnih deja-vújev videoprivid, uvit v vidia	vid,	in bolj in bolj in več in več podvajanja prizorov	A
vsevidnih deja-vújev videoprivid, uvit v vidia	vid.	III.	A
III.	Vid,	vidia uvit v videoprivid deja-vújev vsevidnih	A
katerimi preživljam dopoldneve, mi jemljejo	vid.	Znotraj teme je še ena tema, žar središča in	A
prijatelji ... Dotaknemo se s čutili ‒ sluh me vidi,	vid	me sliši ... Telo je vse bolj plinasto, objem	A
v kocu skrit, nato mi nežni spanec vzel je	vid.	XII.	A
XII. Nato mi nežni spanec vzel je	vid,	ampak šele, ko Bogu (spet) sem rekel: veš, Bog	A
mamo kramljata, nato mi nežni spanec vzel je	vid	in skozi nič sluteče sanje, skozi leta sem	A
mamo kramljata,// nato mi nežni spanec vzel je	vid/	in skozi nič sluteče sanje, skozi leta/sem se	A
meglena, izgini, naj svobodno zopet se pase mi	vid	po moji, po moji planini. Oj, pašniki sončni	A
rada ima, včasih pa godrnja, včasih pa, kjer me	vid′	, prav′: »Le še prid«. Fantje se zbirajo Fantje	A
ima, včas′ pa mal′ godrnja, včasih pa, kjer me	vid′	, prav′: »Le še prid′!« [ Bled ] Gormani že peljejo	A
le pojd′ orat, ženka sejat!« Prišel bo sveti	Vid,	črešnje zorijo, fantje na travniku rožce kosijo	A
njemu ni do te obogatitve. Ondod orodje je za	vid	in sluh. In tu orožje skrivne omožitve.	A
odrine od obale, od Triglava. Je v tružci lepi	Vid,	ki kakor sluga mejnike božje divje razmetava	A
beganje. Poželjivost prebavnih celic se prenese v	vid	in sluh, ki sta razdraženo na preži, da bi prestregla	A
negibnim morjem, posejanim z bliski, ki jemljejo	vid	in trpinčijo zavest. Stopal je počasi, ker je	A
da se jim zdaj s svobodo zelo počasi vrača	vid	in sluh in tip. »Pa si rekel včeraj, da je toliko	A
pravijo, da njuhanje še prav posebno vpliva na	vid.	Oče je zavil oči proti nebu, češ temu	A
starim kmečkim ženicam njuhanje nezaslišano krepi	vid	- je že zapazilo nekaj črnih pik, ki so se bližale	A
legalo nanj, ga tesno oklepalo in mu jemalo	vid.	Prenašal je otroka, na katerega je Nataša popolnoma	A
pramenih siplje sveža jutranja svetloba, da jemlje	vid	in mora Pavle Vatovic z roko seči k obrazu,	A
prodirala bleščava jutranje svetlobe in jemala	vid	nočnim možem.Brez povelja so se zaustavili in	A
Zarana morajo imeti Št.	Vid	za seboj.Postanka ni, jedli in vse druge potrebe	A
ki jih greje in razsvetljuje njihov notranji	vid,	katerih telesa so tako bela, da so že skoraj	A
lahko to prinese, kaj mu lahko vrne lep obraz,	vid	in sluh? pol vida in pol sluha?Vseeno se je	A
se, morda . / . / stran 428 . / me slepi moj	vid,	morda sluh, hrepenenje srca je hrepenenje iz	A
sprhnelem lesu. Vsi čuti so delovali: vonj,	vid,	sluh, tudi razboleno telo.V podu so bile luknje	A
In vendar je Št.	Vid	uro hodà od Ljubljane!Človek bi mislil, da so	A
okoli njega. Štiri sluge so štirje čuti, namreč	vid,	sluh, vonj in tip. O očesu smo že povedali,	A
stopivšemu iz temnega podstrešja, sonce vzelo	vid	in trdnost?Je pričel prehrupno, da zdaj popravlja	A
piskrov, potem iz ust in izpod nosa. Kar sta	vid	in okus pogrešala, sta v obilju prejemala voh	A
glikosid v koreninah in talnih listih prizadene	vid	in sluh, povzroči vrtoglavico, bruhanje in krče	A
Shaja z malo hrane, pijače ne prenese več,	vid	peša in lasje sive!Brez vzroka ga opade malodušje	A
ljudstvo, oslepljeno od veličastnega prizora, ob	vid	od postavne grofovske dvojice in njunega slepljivega	A
vrhu je prej svetila, zdaj ugasnila luč, če me	vid	ne vara, Tjaž je moral pravkar stopiti v dvigalo	A
gore na plano, umiri svoj tek in zmrači svoj	vid,	čuteč, da je za vselej izpeta njegova pesem	A
razmerja do deteljic je dopusten sklep, da je	vid	naše deklice v zadovoljivem redu.Pa vendar sama	A
Potemtakem bi ji klavir neugodno vplival na	vid.	Pa morebiti na vonj tudi, ker dosledno namrdne	A
strl, listine pa so vzele za hip dobremu Smuku	vid,	da mu je šapa zgrešila cilj in ni pogodila lica	A
sta bila zunaj vasi, se je starcu zopet vrnil	vid	in ga več ni bilo treba voditi.Mahnila sta jo	A
»Slep! Neusmiljena krogla mi je vzela	vid.	Ne ločim dneva od noči.	A
revež, in gumbi se mu bodo svetili, da bodo	vid	jemali zvezdam. Svojcev ni za njim.	A
huda ura. Začelo se je bliskati, da je kar	vid	jemalo; grom je bučal, strele so udarjale križem	A
kar izgubila, konj se je spotikal ob korenine.	Vid	je razjahal in peš hodil in brodil po gozdu	A
vezano in z zlatom rezano. . / . / stran 52 . /	Vid	se ustopi med odprtino. »Dober večer, sveti	A
odprtino. »Dober večer, sveti mož!« lepo pozdravi	Vid	in se prikloni puščavniku. Puščavnik počasi	A
Počakati moraš jutra.«	Vid	je sedel na vegast stolček, ki si ga je puščavnik	A
stolček, ki si ga je puščavnik sam stesal.	Vid	je gledal po borni votlini.Sveti mož mu je ponudil	A
Vidim, kako te žeja.«	Vid	je pil in zahvalil puščavnika. »Sedaj se lepo	A
Kar pripoveduj!«	Vid	ni takoj začel.Še in še je gledal po votlini	A
Ali ni dober naš Oče, ki je v nebesih?«	Vid	je poslušal puščavnika, ki so mu tekle besede	A
tekle besede tiho in gladko kakor olje iz vrča.	Vid	je bil ves srečen in tako varno se mu je zdelo	A
hudobo premagal.« Ko se je naredil dan, se je	Vid	preoblekel za ovčarja. Puščavnik je Vida spremil	A
skrivni stezici iz gozda na cesarsko gmajno.	Vid	je šel in bil kmalu na cesarskem gradu. Peljali	A
da raztrgajo volcje še tebe.« Drugo jutro je	Vid	gnal ovce v gmajno.Ko jih je zastavil na pašo	A
zadovoljen in si ga je izbral za cesarskega ovčarja.	Vid	je leto srečno prepasel. Nekega dne pa mu naroči	A
Rečeno, storjeno, oče cesar je bil zadovoljen.	Vid	je vse to povedal starčku in ta mu naroči:	A
na dobro travo, ti pa ročno prihiti k meni.«	Vid	je tako storil. Puščavnik mu veli: »Hitro sleci	A
Zajahaj brzega konja in zbij zlato jabolko!«	Vid	se je preoblekel, si opasal sabljo in se zavihtel	A
Le sablje so ležale krog droga.	Vid	je bil zadnji.Zapodil je konja, ta je zaprhal	A
Zapodil je konja, ta je zaprhal krog droga.	Vid	je pomeril, vrgel sabljo, zlato jabolko je odletelo	A
jabolko je odletelo in se zatočilo po tleh.	Vid	je sabljo ujel, se poklonil cesarični, izpodbodel	A
Ni ga bilo. Seveda je bil, a	Vid	se je drugače oblekel, obraza pa mu nihče ni	A
droga. Zadnji se zakadi s konjem po dvorišču	Vid.	Sablja švigne, jabolko odleti, Vid ujame sabljo	A
dvorišču Vid. Sablja švigne, jabolko odleti,	Vid	ujame sabljo, iz okna cesarične pa: »Pok!« Vida	A
se mu je od srca smejal, ko je videl, da ima	Vid	koštruna za konja. »Cesarična me je ustrelila	A
Vitezi so prijezdili. Zadnji je bil	Vid.	Ta dan pa je bil posebno imenitno oblečen.	A
jabolko, zbil ga ni nobeden. Zadnji je zajezdil	Vid.	Najprej počasi in svečano.	A
napak, je šel z njo tudi cesar in vsi ministri.	Vid	je na obrazu še vedno imel naličje.Cesarična	A
teden so pripravili velikansko svatovščino.	Vid	se je poročil s cesarično.Vse cesarstvo je imelo	A
Vsi so se najedli do sita s cesarske mize.	Vid	je zavladal.Vse ga je ljubilo, najbolj pa stari	A
drug za drugim izmuznili iz visoke službe.	Vid	jim je bil premoder, preučen in prepravičen	A
Takih cesarjev ministri nimajo nič kaj radi.	Vid	pa ni pozabil, kaj je obljubil puščavniku.Vsak	A
svetoval, kakor je bilo najbolj prav. Cesar	Vid	bi bil zelo rad starčku postregel.Zato mu je	A
bogatinstvo, tam je hudič.« . / . / stran 60 . /	Vid	je pomislil te besede, lajšal bremena revnemu	A
je cesarica podarila sprelepega sinčka. Ves	Vid	je bil.S tem je bila sreča v cesarskem gradu	A
imel priti hudobec in izterjati svoj dolg.	Vid	je mnogo noči prevzdihoval: »Kaj bo, kaj bo	A
Zato nočem tvojih darov.«	Vid	je bil po takih pomenkih potolažen. Ko je bilo	A
vodi in izginil. Prav tisti hip prijezdi cesar	Vid.	Toliko da ni zapodil konja kar v jezero.	A
izročil Vidu meč in velel: »Pojdiva!« Cesar	Vid	je dvignil starčka na konja pred sedlo, se zavihtel	A
je pognala proti Vidu, meč se je zabliskal,	Vid	je ribi odsekal glavo.Jezero se je zazibalo	A
»Rešena!« je vzkliknil starček.	Vid	se mu je zgrudil k nogam. Starček ga je dvignil	A
kakor ga še ni doživelo cesarstvo. Ko je	Vid	drugi dan hitel k starčku, je puščavnik ležal	A
mrtvemu se je smehljalo blago lice. Cesar	Vid	ga je dal slovesno pokopati v cesarski cerkvi	A
ob pogrebu po vsem cesarstvu zvonili. Cesar	Vid	pa je vsak večer obiskal njegov grob in vsak	A
je rekel sinoči, to je tako kakor od slepca	vid.	Če sploh ima še kaj okroglega med prsti, potrebuje	A
odbijal sončno sijavico in skoro onemogočal	vid.	Starec je oklevaje krenil dalje po peščeni poti	A
srcu neznano sladkost. Tiho, mirno je stopal	Vid	ob njeni strani, smehljal se je in je gledal	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani