vid (201-300)

spozna stari Špehar: »Juranov!« se začudi. »	Vid,	Vid!« hiti ljudstvo h konjiku. »Kje so naši	A
spozna stari Špehar: »Juranov!« se začudi. »Vid,	Vid!	« hiti ljudstvo h konjiku. »Kje so naši?« jih	A
ljudstvo h konjiku. »Kje so naši?« jih gleda	Vid.	Ljudstvo spušča glave v tla.	A
spušča glave v tla. »Oče, Magda, kje sta?« sili	Vid	nemiren. Stari Špehar dvigne glavo: »Očeta so	A
/ stran 102 . / »Janičarji?« nagubanči čelo	Vid.	»Kdaj, kako?«	A
»Ko je gorela vas.« »Kam?« hlastne	Vid.	»Tja doli, odkoder so prisli.«	A
njimi, ubijejo še tebe!« »In Magdo,« počaka	Vid,	»so uropali tudi njo?« »Ne«, odkima stari, poveša	A
njimi razvaline in pepel. Rodnega doma ni več ...	Vid	posluša: na pogorišču se ne gane ogenj, zubelj	A
gane ogenj, zubelj je opešal, ne cvili več ...	Vid	gleda, gleda, zapazi v podrtinah jamo, stopi	A
roka moli iz pepela, izpod črnih tramov noga ...	Vid	vzdrhti, dvigne bruno: prikaže se sežgano, očrnelo	A
široko zroč v razdejanje. . / . / stran 103 . / »	Vid,	prekrižaj se in moli«, ga tolaži Špehar in prične	A
tolaži Špehar in prične moliti sredi gruče.	Vid	si sname čepko, se spusti na skalo. Iz žalosti	A
Poletna noč diha skozi ožgana rebra koč, le	Vid	molči s svojim vrancem pred tiho, mrtvo domačijo	A
pred njimi je gazil z žilavim vrancem Juran	Vid	in gospod zapovednik mu je vesel zaklical:	A
srečen, plodovit, a noč je težka legla na srce ...	Vid	leži pod vrancem, strt, izmučen, poleg njega	A
dviga v sedlo, že poziva vojsko na odhod. Juran	Vid	se dvigne na konja, molče se pridruži svojemu	A
Zmagovita vojska krene proti domu, a Juran	Vid	nemiren povprašuje spotoma ljudi, ali so videli	A
hlastne nemudoma v sled, zapustivši prapor.	Vid	naglo sledi janičarskemu barjaku, umikajočemu	A
barjak bi bil razcefran. Z negotovim korakom jaše	Vid	dalje skozi šumovito pokrajino, skozi tugo,	A
sopiha praporce vojakov, spenjajo se gori v selo.	Vid	pomišlja, ugiba: kako naj jih užuga sam? S konja	A
staje in si jo zaklali pred očmi bednega Vlaha.	Vid	oprezuje skrit v grmovju in gleda, kam je izginil	A
momci, drzna, ponosita opora turške vojske.	Vid	prodira z ostrim pogledom skoznje in obstane	A
ujetnika, izmučena od dolge hoje, lakote in batin.	Vid	stisne sabljo: »O, Gregorič in Niko, če bi bila	A
Onesveščen je ... In njegov	Vid	mre za palisadami od bolesti.Dvakrat, trikrat	A
oživljajo oči, čelo nagubanči in počasi se domisli: »	Vid!	« vzdrhti.»Vid, moj sin!« gleda koprneče v ograjo	A
nagubanči in počasi se domisli: »Vid!« vzdrhti. »	Vid,	moj sin!« gleda koprneče v ograjo. »Djaur!«	A
Mučen molk.	Vid	se oprijemlje palisad, duševna zdvojenost mu	A
»Vala*, vala!« »	Vid!	« hrope oče.»Beži, mili Bože, beži ... če si sam	A
oče. »Beži, mili Bože, beži ... če si sam ... «	Vid	omahuje, toda v zadnjem hipu sluša glas očeta	A
In za njim se usujejo volkovi.	Vid	beži, beži brez uma, janičarji vrešče za njim	A
Kar ga sprejme glasen lajež psov.	Vid	dvigne glavo: pred njim stoji trdnjava, močan	A
naprej mimo gradu, a se spotakne ob nasipu. »	Vid!	« Begun se zgane.	A
Begun se zgane. »	Vid!	« Begun se dvigne; na obzidju renčijo psi, kažejo	A
res, gotovo ** puška . / . / stran 110 . / »	Vid!	Mili Bože!	A
Ti si, ti! moj Bog, reši me!«	Vid	uzre belo roko, iztegajočo se iz stolpne line	A
in padli mu bodo na vrat. »Mili Bože, beži,	Vid!	« zajoka ženski glas iz stolpne line. Vid začuti	A
Vid!« zajoka ženski glas iz stolpne line.	Vid	začuti v sebi nov zagon krvi, sabljo zgrabi	A
zgrabi in useka prvega, ki butne obenj. »Beži,	Vid!	« »Bara!« krikne Vid v skrajni sili, se ozre	A
»Beži, Vid!« »Bara!« krikne	Vid	v skrajni sili, se ozre še enkrat kvišku in	A
zalezovalci in pasji lajež pretresa pašaluk*.	Vid	beži z novo močjo ob robu šume, hiti in kliče	A
ljubljenca in se odzove z veselim zarezgetom.	Vid	plane k njemu, se mu vrže v sedlo, ‒ zvesta	A
kost?« Juranka dvigne oči v janičarja, gleda: »	Vid!	« dahne neodločno.‒ »Mike je,« zahrope Juran	A
pokorna.« Bara širi oči in dahne v strahu: »	Vid!	« »Mike je,« pojasni Juran. »Mike?« poprime Bara	A
In ti, kdo si?« pogleda drugega plemiča. »	Vid	Klekovič, stotnik mušketirjev.« »Ti si, Klekovič	A
Janičar dvigne sekalo. »Mike!« ga gleda	Vid	proseče.»Mike ... brat moj ... « Mike ostane hladen	A
spominjaš več?« Kordun se zavihti nadenj s sekalom,	Vid	mu prestreže udarec, gleda ga proseče: »Mike	A
surovo iz objema, skuša mu zabiti v čelo sekalo.	Vid	uvidi, da janičarja ne užuga zlepa, zato ga	A
pestita v obraze, z nogami rijeta v grmovje ...	Vid	je že postaran, izmučen, Kordun še mlad in poln	A
utripa v smrtnem hropenju, izdihniti ne more ...	Vid	se prerije s prsti Kordunu do grla ‒ in stisne	A
nepremičen obleži in strmi s širokimi očmi v brata ...	Vid	se dvigne, se požene iz grmovja.‒ »Djaur!«	A
s palisade gledata dva okostenela sužnja. »	Vid	‒ Vid!« vzdrhtita drug za drugim.»Mati ... oče	A
palisade gledata dva okostenela sužnja. »Vid ‒	Vid!	« vzdrhtita drug za drugim.»Mati ... oče!« zastoka	A
vzdrhtita drug za drugim. »Mati ... oče!« zastoka	Vid	iz zvezane vrste ... Hej-hoj, naprej, naprej,	A
utrga uvela sužnja, se sesede ob sprevodu. »	Vid	‒ Vid!« jekne predse.Juran omahne na verigi	A
uvela sužnja, se sesede ob sprevodu. »Vid ‒	Vid!	« jekne predse.Juran omahne na verigi, truden	A
tihe, skromne učenjakinje, ki ji je silno pešal	vid,	da so ji bili prepovedali brati, pa je vendar	A
luč in sonce, kot človek, ki je zdajci izgubil	vid.	Težke znojne kaplje so mu stopile na čelo in	A
Tam,« mu je nekdo pokazal. Munih je napenjal	vid.	»Petnajst konj bo splaz,« je rekel nato, »dvakrat	A
ter šepetaje vprašal: »Ali že dolgo čakaš,	Vid?	« »Jaz potrebujem zanesljivega človeka	A
Vid?« »Jaz potrebujem zanesljivega človeka,	Vid!	« »Lahko se dobi zanesljiv človek, vaša	A
zanesljivega potrebujem! Rad bi govoril s teboj,	Vid!	Ali tu ni mesto.	A
dolg, suhljast nos. Tik njega je sedel dijak	Vid,	s katerim smo se bili že poprej seznanili v	A
Tu in tam je izpregovoril starec: »Pij,	Vid!	Danes bode nekaj zaslužka, kakor praviš!«	A
Saj se ti svet skozi rebra! Pusti vse to, moj	Vid,	pa se mene poprimi.Videl boš, da se ti bode	A
Augustulus je vstal ter šel k mizi, kjer je tičal	Vid	s svojim stricem. »Rektor te kliče,	A
prisedli, sem vas šele spoznal, dasi mi je pravil	Vid,	da pridete!Ne zamerite, ne zamerite, res sem	A
»Dobro!	Vid	mi je pravil, da boš tu nocoj!« »In	A
boječe, zamolklo. Pi temni steni je slonel dijak	Vid	in je bil še bolj raztrgano oblečen nego navadno	A
gospodu, ki je nehote obstal pred njim. »Ubogi	Vid,	« je dejal Sonce dobrovoljno, »kako si se usušil	A
se nič več ne kuri. Vzeli so mi mlado gospo,	Vid,	in sedaj moram sam stradati!« »Gospod	A
Gospod - - -!«	Vid	je hotel govoriti, ali beseda mu je zastala	A
začudi se je vitez, »ti se braniš denarja?	Vid,	tega pa še nisem doživel, in tvoj obraz tudi	A
ter trativa dragi čas! Popelji me k njemu,	Vid!	In v svilo te bom oblačil, tebe in tvojega strica	A
škrlata odneslo. Po stranski stezi je krenil	Vid	proti tisti strani vrta, ki je segala malone	A
resnice, Videk Ti govori!« »To je tvoj stric,	Vid?	« začudil se je vitez. »Da, moj stric	A
da ve, kje je gospa Ana Rozina,« odgovoril je	Vid	klavrno. »Kaj ne bom vedel,« krokal	A
ponosno. »Na Turjak!« viknil je tudi dijak	Vid.	»In sveta Marija, naša ljuba gospa, naj dá,	A
Tik viteza je čepel na zelenem mahu dijak	Vid	in je sopel v otrple roke ter od samega mraza	A
mraza venomer rožljal s svojim zobovjem. »	Vid,	« izpregovoril je Sonce, »tukaj ne moreva ostati	A
grad je slabega spomina pred Bogom!« tarnal je	Vid.	»Pravijo, da se je tam skrival Primus Truberus	A
predobro gospo Ano Rozino.« »Dobra je tvoja misel,	Vid,	in če se nama posreči pot na grad Turjaški,	A
Tudi vrečo jim odkupi!« Nato je	Vid	vstal ter pristopil k družbi pri ognju. »Moj	A
malokrat imeli z redovniki opraviti. Dijak	Vid	pa si je obložil ramo z vrečo, v katero je bil	A
osamljenosti. Mesto, kjer sta vitez Sonce in dijak	Vid	dospela do grajskega ozidja, bilo je bolj proti	A
pošteni nauki, ki mu jih dajem, sveti oče?«	Vid	je sedel za vrata. »Nauki so dobri,	A
Poljubi mu roko in odrini!«	Vid	je pristopil ter poljubil menihu roko.	A
Tomaža Ručigaja spoved. - Medtem je dijak	Vid	stikaval po grajskih hodnikih in kotih.Pri marsikate	A
to krohot gospoda Jurija Ljudevita?« Dijak	Vid	se je dvignil kvišku.Napel je svojega sluha	A
dobe ptičja jajca po gnezdiščih,« zjezil se je	Vid,	»in sam peklenski satan me je udaril s slepoto	A
katerimi so sicer zapažena okna pri ječah.	Vid	se je naslonil ob steno ter skušal pri oknu	A
da je zlit iz samega belega voska. »Jaz sem,	Vid	sem,« zaihtel je dijak od samega veselja, »in	A
da sem splezal na to hruško Gospodično!« »	Vid,	« izpregovorila je gospa, »poglej, tu sèm so	A
je, da sem čul konjska kopita,« vzdihoval je	Vid	sam pri sebi, »a sedaj je Jurij Ljudevit tu	A
naokrog. Ko se je dim razkadil, ležal je dijak	Vid	na zemlji, mirno, kakor bi spal.A njegova srčna	A
Počasi se je vzdignil bolnik. »	Vid!	« dejal je.»Ubožec!«	A
pristavil je, »ima čudne reči v sebi, dragi moj	Vid!	In omožena ženska, pravim ti, čudna ženska, rečem	A
In on je trgal rože njenih ust. »Kje je	Vid	danes?« rekla je Klara potem in se mu izvila	A
vojakov in je tam na Višavi gospodaril še gospod	Vid.	« »Gospod Vid!«	A
na Višavi gospodaril še gospod Vid.« »Gospod	Vid!	« »Da, gospod Vid, vam rečem, s tisto črno brado	A
»Gospod Vid!« »Da, gospod	Vid,	vam rečem, s tisto črno brado in svetlimi očmi	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani