vid (101-200)

”Kaj stojiš?“	Vid	je stal in je strmel.Ko je potrkalo na duri	A
prikazala na njegovih sencih. ”Odprite!“ je rekel	Vid	tiho in mehko. Šla je v omotici in je odprla	A
dala ... pozdravil te bo ... tudi ti ga pozdravi!“	Vid	je vstal počasi, šel je počasi in tiho mimo	A
študenta, ki je šel s tako lepim dekletom, kakor ga	Vid	še ni bil ugledal do tistega večera.Bela in	A
in opeval je v vročih pesmih svojo ljubico.	Vid	je gledal za njima, spal ni vso dolgo noč, naslednji	A
”Ostani!“ je trepetala.	Vid	se je začudil. ”Kaj bi?“	A
so se!“ ”Čemu bi se ne smejali?“ je vprašal	Vid.	Izpregovoril je in objelo ga je okoli vratu dvoje	A
trdih rok, pritisnilo mu obraz do črne pentlje.	Vid	je segel pod pas, sunil narahlo, študent je	A
curljal počasi na gola tla. Nič nejevoljen ni bil	Vid;	ni se ozrl ne na študenta, ne na njo, s svilenim	A
in sladko mu je bilo pri srcu ... Imel pa je	Vid	prijatelja, služabnika.Stregel mu je iz same	A
”Nevesto sem si izbral, gospod!“	Vid	je ležal na divanu, ni se ganil in ni vzdignil	A
izpovednikom. S smehljajočim veseljem se je zagledal	Vid	v njene ustnice, ki so bile visoko vzbočene	A
nevesta se je smejala in je gorela v obraz,	Vid	ji je božal roke in lica. Ko se je znočilo	A
božal roke in lica. Ko se je znočilo, je ukazal	Vid	služabniku: ”Prižgi sveče na lestencu; vse	A
zasvetila zarja, so utihnili tudi poljubi ...	Vid	je odprl duri -- glej, tam je visel služabnik	A
”Kaj pa se mu je pripetilo?“ se je začudil	Vid	... Tako je doživel lepih in prijetnih zgodb	A
veličasten pogreb in za spodobno žalovanje.	Vid	je ležal.Vsa hiša je bila polna ljudi, ali glasu	A
oko se je balo očesa. O mraku je bilo, ko je	Vid	začutil, da mu je dihnil v lica mraz. ”Više	A
zastor stran in zarežala se je gola čeljust.	Vid	se je ozrl naokoli z belim očesom, da so vztrepetali	A
”Nasilnost mladosti! Da je	Vid	kakorkoli mogel, bil bi iz samega dolgega časa	A
kume Adlešič,« se opravičuje prišlec, Juranov	Vid.	»Ha, ponočnjak!« se razvedri kmet in odpahne	A
»Ne, tega ne storim.« »Le molči,	Vid.	Prišla bo patrola in boste prišli s povešeno	A
konja.« »Vzemo tudi naše med huzarje?« poprime	Vid.	»Tudi, ali ti so redki.	A
V koči nekdo zakašlja.	Vid	okrene uho k okencu. »E, črna vojska je zadnja	A
kašelj. »Kajne, Bara, da me ne bodo,« se okrene	Vid	k okencu. »Če nima drugega, mora nositi kamenje	A
nalagal!« se stisne dekle k fantu. »Bara!« dahne	Vid.	»Kaj je?« zadrhti dekle.	A
konjenikom dajala hladne studenčnice.« »Ah, molči,	Vid	...«	A
Kučar plamení!« plane stari kvišku. Bara jekne,	Vid	se zastrmi v žar neba in ne najde več besede	A
kopiči skrbni ljud barikade in beži v zavetje.	Vid	je pognal svoje iz spanja: očeta in mater je	A
Juran vleče s seboj kravo, Juranka nese živež,	Vid	gre naprej in si potisne ob rame bratca in sestrico	A
bratca in sestrico. »Na noge, Adlešič!« zakliče	Vid	skozi ograjo. »Kdo je?« stisne puško kmet.	A
Adlešičev oče, Vi le še posedite,« se smeje	Vid,	»mladih nog ste, le še posedite.« Ljudstvo se	A
postojanki vstane hrup: valpet Mirosavec in Juranov	Vid	sta se spoprijela.Toda Veselič, Trebuhovec,	A
jo spusti pred Vida. »Glej jo,« se prestopi	Vid,	»malica za nevernika.Dobro jutro, Bara,« jo	A
drhal!« zamahne in sede k Bari. »O, ne govori,	Vid!	« vzdihne dekle. »Bara, treba bo nositi skale	A
vsakim kamnom ti bom pogodil.« »Bara,« jo prime	Vid	za roko.»Doli je bolje nego tu.	A
Ej, Bara, tam doli je veselo.« »Ah,	Vid,	ne govori ...«	A
dogoreva, preden zasine zor, bo dogorelo vse.«	Vid	strese dekletu roko, »ti mi boš nosila skale	A
gredo mimo Adlešičeve podrtije, Bara zaplaka, a	Vid	ji zakliče ginjen: »Zbogom, Bara!Srečna si,	A
Srečna si, ker te ne bodo vzeli ... « »Zbogom,	Vid,	vrni se kmalu!« »Tega ti ne dočakaš!« se roga	A
»Kako se zoveš?« ga motri Herbart. »Juran	Vid,	« odgovori novinec. »Ti prideš v mojo četo,«	A
dobila dopust. »Mati, Bog z vami!« pozdravi	Vid.	»Glejte, prinesel sem Vam platna in novo ruto	A
nov klobuček, na, Magdici pa krilce.« »Povej,	Vid,	kako je bilo v Turčiji,« silijo radovedni sosedje	A
/ . / stran 37 . / V večernem mraku je šel	Vid	pozdravit Baro.»Na, Bara,« ji šepne, »spravi	A
brez dekleta.« »Oh, doli imaš gotovo druge,	Vid!	« »Ni dekleta doli, če ti rečem.«	A
doli, če ti rečem.« »Res nisi nobene videl,	Vid?	« »Nobene.	A
ko ni tebe, naše selo je brez fantov mrtvo,	Vid.	« »Čez šest ali osem let, če Bog da zdravje,	A
naprej. »Vsi zlodji!« se mu pridruži Juran	Vid.	Čez svetlo jaso pred njimi jaše trop konjikov	A
izmotava iz oklepa. Kar zasliši tenek glas: »	Vid,	Vid, pomagaj?« Vid šine z očmi in ugleda kopico	A
izmotava iz oklepa. Kar zasliši tenek glas: »Vid,	Vid,	pomagaj?« Vid šine z očmi in ugleda kopico ujetnikov	A
Kar zasliši tenek glas: »Vid, Vid, pomagaj?«	Vid	šine z očmi in ugleda kopico ujetnikov med Turki	A
kopico ujetnikov med Turki. »Mati!« bruhne	Vid	brez sape. »Vid, reši nas, reši!« kriči mati	A
»Mati!« bruhne Vid brez sape. »	Vid,	reši nas, reši!« kriči mati. »Vid, Vid!« vpije	A
»Vid, reši nas, reši!« kriči mati. »	Vid,	Vid!« vpije mali bratec Mike. Vid se popravi	A
»Vid, reši nas, reši!« kriči mati. »Vid,	Vid!	« vpije mali bratec Mike. Vid se popravi v sedlu	A
kriči mati. »Vid, Vid!« vpije mali bratec Mike.	Vid	se popravi v sedlu in preide v hipu iz branilnega	A
naravnost v sredino gazi in si dela pot do matere. »	Vid,	reši nas!« mu udari zopet na ušesa.Vid se ne	A
»Vid, reši nas!« mu udari zopet na ušesa.	Vid	se ne utegne ozreti, toda po glasu spozna Baro	A
ni sledu. Mlada Vlahinja prosi Vida milosti,	Vid	jo vpraša, je li videla pred tedni take in take	A
proti Prapreču. »Kje je Papreč?« hlastneta	Vid	in Niko v Vlahinjo. »Tam za šumo,« pokaže ženska	A
ognjišče. »Kje so, praviš, kje?« sili za njo	Vid.	»Pustite to, pustite!« sili žena v Uskoke.	A
krščanska žena, kje so naši, kje?« ponavlja nestrpno	Vid.	»O, razbojniki, vse bodo razbili!« vije žena	A
jo pahne Uskok v kot. »Pusti jo!« ga odbije	Vid.	»Čemu?« se čudi Uskok.	A
Čemu?« se čudi Uskok. »Kaj ti mar!« zareži	Vid.	* Turkinja »Kranjska hulja!« mu pljune Uskok	A
hulja!« mu pljune Uskok v lice. Čof! useka	Vid	Uskoka s pestjo v obraz.Tedaj pritisnejo Uskoki	A
ob nizki strop, ostrina se krha ob ostrino,	Vid	in Niko odbijata naval. Toda noter plane Gregorič	A
stran Uskoke. Boj preneha, Uskoki se umikajo,	Vid	se upehan ozre in vidi Vlahinjo na tleh, poteptano	A
opravka, preden se zvrne poslednji ropar. Juran	Vid	se sklanja nad Turčinom, ki še umirajoč izteza	A
bila srečala. »Kam ste gnali naše?« bruhne	Vid	v ranjenca. »Hairala?*« ga gleda Turčin.	A
gleda Turčin. »Kje je moja djula**?« se trudi	Vid.	Turek pojema, gleda graničarja, slednjič zavije	A
zavije oči na levo in šepne: »Hasani beg***.«	Vid	se ozre v smer Turčinovega pogleda in uzre kulo	A
rad. »Poglejmo v kulo in ubijmo bega!« meni	Vid.	»To se lahko zgodi,« prikima Elija. * kako?	A
gradiča prihiti ostala straža, sprejmeta jo	Vid	in Niko.Mlad gosposki Turčin prihiti doli na	A
Niko. »Kje so vrata, sto hudičev!« se zaganja	Vid	v stene. »Aha!« plane noter in za njim Niko	A
sedlo, a Juran se obotavlja. »Žurno, žurno,	Vid!	« ga opominja Elija.Prvi turški vojniki so tu	A
Elija jim hiti nasproti, da krije umik Vidu.	Vid	ne pomišlja več, obesi se na konja in zdirja	A
drvita Gregorič in Juran, kar zakliče nekdo: »	Vid!	« Juran se ozre, nategne vajeti. »Vid, Vid!«	A
nekdo: »Vid!« Juran se ozre, nategne vajeti. »	Vid,	Vid!« kliče slaboten glas skozi visoke palisade	A
Vid!« Juran se ozre, nategne vajeti. »Vid,	Vid!	« kliče slaboten glas skozi visoke palisade.	A
glas skozi visoke palisade. »Mati!« obstane	Vid.	»Vid!« zajoka mati. »Tu ste, mati?	A
skozi visoke palisade. »Mati!« obstane Vid. »	Vid!	« zajoka mati. »Tu ste, mati?	A
naprej!« priganja Gregorič, a ker uvidi, da je	Vid	brez sape, se zažene proti Turkom, da jim zavira	A
zavira pot. »Kje je Mike, mati?« se domisli	Vid.	»O, njega so vlekli naprej, morda prav v Carigrad	A
vlekli naprej, morda prav v Carigrad. Beži,	Vid!	« »A kje je ‒« Ni utegnil končati vprašanja,	A
ne čuvajev. »O, palisade, palisade!« zajavka	Vid	v visoke kole, ki jih ni mogoče preskočiti.	A
zapalimo prislavo.« Zavihti se v sedlo, za njim še	Vid.	Herbartovi prestopijo Uno, tam se utabore za	A
podaril oficir naše tolpe.« »Podaril?« vpraša	Vid	s pridržano sapo. »Pravili so, da jo bo dal	A
mogla zvedeti od teh, ki umejo naš jezik.«	Vid	se oddahne, Adlešič sklene roke: »Zahvaljen	A
našo Baro in vse druge.« »Balije!« zaškrta	Vid.	»Ha,« se ozre Adlešič v ujetnike, »čemu bi vlačili	A
ki je našo Baro uropal.« »Kje, kdo?« hlastne	Vid.	»Kar preglejmo jih, pokažem ti ga,« svetuje	A
svetuje Adlešič. »Tega bi si rad ogledal,« plane	Vid	k deblom, odmota vrv ter vleče drugega za drugim	A
oči in se zdrzne. »Ga res poznaš?« poprime	Vid	in že išče, s čim bi ga oplazil. »Ne glej ga	A
»Ne glej ga,« sune Gregorič Vida. In	Vid	že najde sekiro in jo dvigne.»Aman!« klecne	A
nas bili žive snedli.« »Je to istina?« strmi	Vid	v Vlaha. »Istina, brate,« potrdi z veseljem	A
potrdi z veseljem Vlah. »Kaži!« ga zgrabi	Vid	in mu na mestu preseka vrv. »Hajdi čez Uno,	A
kristjanska vojska v Pobrežje. Prvi galopira Juranov	Vid	in se vroč zavihti pred rodno bajto. Za hip	A
kakor da ni v tebi moja kri ... Saj si popoln	Vid,	le mlajši in bolj zagorel.Mike, govori, reci	A
dragim. Njegova vojska krene za Gorjanci.	Vid	spremlja Nikolo in Kato in šele zdaj izve, da	A
ne njegovega očeta ne sestre med ujetniki.	Vid	prične nemiren stopicati ob konju, zavihti se	A
kjer nevzdramno spe žilavi borci Mohameda.	Vid	ne misli nanje, le dom in oče in sestra so mu	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani